Jedro

V zapisniku z glavne obravnave je jasno navedeno, da se ta zaključuje, ker ni več novih dejanskih navedb in novih dokaznih predlogov. Takšna zapisniška navedba implicitno vsebuje nujno vzročno povezavo med tem, da je dokazni postopek izčrpan in glavna obravnava končana. Dolžnost sodišča, da bi strankam vselej, kadar nimajo pooblaščenca, pojasnjevalo, kaj takšna vzročna povezava za njihov položaj pomeni, pa presega obseg pojasnjevalne dolžnosti sodišča po 12. členu ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnikov ugodilo, pogodbo, ki so jo pravdne stranke sklenile dne 11.1.1990, razveljavilo ter tožencema naložilo, da sta dolžna tožnikoma nerazdelno plačati znesek 50.000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju LB Pomurske banke d.d. na dan plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Obenem je sodišče toženca zavezalo še k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 324.977 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2001 dalje.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožencev v manjšem delu ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se preračun zneska 50.000 DEM v tolarsko protivrednost opravi po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, glede obresti pa tako, da od tega zneska (50.000 DEM) tečejo obresti po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obveznosti obrestujejo bančne hranilne vloge v DEM na vpogled. Sicer je pritožbo tožencev zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšno sodbo vlagata revizijo toženca. V njej uveljavljata revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlagata, naj obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženca menita, da ni pravne podlage za to, da se pogodba, ki je dejansko že bila realizirana in ki je živela več kot 10 let, razveljavi. Revidenta se čudita, kako je mogoče, da je pogodba razveljavljena, pa obenem vendarle ni razveljavljena, ker je tožencema naloženo plačilo 50.000 DEM in obresti. Dalje navajata, da sta tožnika navajala napačen naslov tožencev v tožbi, sodišče pa je, ker se je pošta vrnila, kar zaključilo, da naslov ni znan in opravilo obravnavo z zaslišanjem. Revidenta pritožbenemu sodišču tudi očitata, da je v celoti zavrnilo vse navedbe in dokazne predloge tožencev, čeprav sta ta zaradi pomanjkanja, v katerem živita, sodelovala na prvi stopnji sama, kot laika. Sodišče na njun procesni položaj ni gledalo ter ju ni vsaj približno izenačilo s položajem tožnikov. Po njunem mnenju naj bi ne bilo nobenega temelja za razloge sodbe, da toženca dolgujeta tožnikoma dosojeni znesek. Potrebno pa bi bilo že po pritožbi prvostopenjsko sodbo razveljaviti in izvesti ponoven postopek ter dati tožencema možnost, da imata v pravdi enak procesni položaj. Revidenta tudi ne sprejemata razlogov pritožbenega sodišča, da sta bila dokazno prekludirana.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 do 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O očitku, da ni (materialnopravne) podlage za odločitev, da morata toženca plačati tožnikoma denarni znesek: Iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, izhaja, da je bila med pravdnimi strankami sklenjena pogodba, na podlagi katere je tožeča stranka tožencema izročila 60.000 DEM, toženca pa sta se ta dolg zavezala vrniti v roku petih let. Dalje je bilo ugotovljeno, da sta toženca vrnila 10.000 DEM, glede preostanka pa je očitno, da ga ne nameravata vrniti. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da nista tožnika prejemala tudi ničesar v pogodbeno dogovorjeni obliki.

Takšno dejansko stanje, ko toženca zanikata obstoj svoje obveznosti, pa tožečo stranko upravičuje k razvezi pogodbe brez naknadnega roka (127. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do Uradni list RS, št. 83/2000; ZOR). Iz vedenja dolžnikov sledi, da svoje obveznosti ne bosta poravnala. Posledice razdrte pogodbe ureja 132. člen ZOR. Drugi odstavek tega člena določa, da ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Ker je tožeča stranka toženi stranki izročila 60.000 DEM, ima pravico zahtevati vračilo tega zneska, zmanjšano za 10.000 DEM, ki sta jih toženca že vrnila. Neutemeljen je torej revizijski očitek, da sta sodišči nižjih stopenj pogodbo po eni strani razveljavili, po drugi strani pa ta še zmeraj velja, ker je tožencema naloženo plačilo 50.000 DEM. Podlaga za denarni zahtevek namreč ni v pogodbenih pravilih, marveč v zgoraj navedenem zakonskem pravilu, ki ureja učinke razdrte pogodbe. Podlaga za vračilo glavnice je podana v drugem odstavku 132. člena ZOR, za plačilo obresti pa v petem odstavku istega člena.

O očitku, da nista bila vabljena na narok, kjer se je obravnavala glavna stvar (relativna kršitev, ki je nista uveljavljala v pritožbi): Revizijski očitek, da toženca nista bila pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za dne 4.4.2001, je točen. Vendar pa je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da se zaradi neizkazanih vabil ta ne opravi. Ker je postopek tekel pred sodiščem v Murski Soboti, prvi tožnik pa je doma v Ljubljani, ga je sodišče tega dne na njegovo prošnjo vseeno zaslišalo. To je bilo edino opravljeno procesno dejanje. Zapisnik o tem dejanju je bil prebran na naroku dne 18.4.2001, na katerega sta bila toženca pravilno vabljena. Ravnanje sodišča prve stopnje bi lahko predstavljalo kvečjemu kršitev 259. člena ZPP. To pravilo določa, v katerih primerih je dovoljeno zaslišanje stranke po predsedniku senata (t.j. izven naroka). Če bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s to določbo, pa bi šlo lahko ob pogojih iz prvega odstavka 339. člena ZPP za relativno bistveno kršitev sodišča prve stopnje. Takšne kršitve pa z revizijo ni več mogoče uveljavljati (prvi odstavek 370. člena ZPP).

O očitku, da bi moralo sodišče ravnati v skladu s pooblastilom iz 12. člena ZPP ter toženca poučiti o njunih procesnih pravicah:

12. člen ZPP določa, da sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Kršitev tega načela predstavlja relativno kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 339. člen ZPP). Toženca te kršitve v pritožbi nista izrecno uveljavljala. Sklicevala sta se sicer na svojo pravno neukost, ne pa tudi na to, v čem naj bi sodišče prekršilo svojo pojasnjevalno dolžnost iz 12. člena ZPP. Na tak pomanjkljiv očitek je pritožbeno sodišče zadostno odgovorilo v okviru zavrnitve v pritožbi uveljavljanih novot. Pri tem se je sklicevalo na zapisnik z glavne obravnave, v katerem je jasno navedeno, da se ta zaključuje, ker ni več novih dejanskih navedb in novih dokaznih predlogov. Takšna zapisniška navedba implicitno vsebuje nujno vzročno povezavo med tem, da je dokazni postopek izčrpan in glavna obravnava končana. Dolžnost sodišča, da bi strankam vselej, kadar nimajo pooblaščenca, pojasnjevalo, kaj takšna vzročna povezava za njihov položaj pomeni, pa presega obseg pojasnjevalne dolžnosti sodišča po 12. členu ZPP. Ker pritožbeno sodišče preizkuša obstoj relativnih bistvenih kršitev le v mejah pritožbenih trditev, je bil takšen odgovor v celoti zadosten. Toženca šele v reviziji opredeljeno zatrjujeta, da naj bi jima sodišče prve stopnje ne dalo zadostnega pouka o procesnih pravicah. Ker gre za očitek relativne kršitve, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, tak revizijski razlog ni dovoljen (prvi odstavek 370. člena ZPP).

Ker uveljavljani bistveni kršitvi postopka nista podani, sodišči nižjih stopenj pa sta pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).