Jedro

Tožnik je v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila (višjega cenovnega razreda), ne da bi bil za to registriran in ne da bi bilo opravljanje te dejavnosti vključeno v poslovni izid in s tem v predpisane davčne obračune za omenjeno davčno obdobje. Takšen zaključek temelji na podatkih iz davčnih evidenc in iz registra motornih vozil in prometnih listin, ki jih je pridobil davčni organ po uradni dolžnosti in ki jim tožnik v tožbi ne ugovarja. Iz evidence MRVL sledi, da je tožnik osebno v letu 2007 kupil, registriral in nato v kratkem času po nakupu (na način komisije) prodal skupno devet vozil različnim kupcem osebnih avtomobilov. Teh vozil je bilo v inšpiciranem obdobju skupno štirinajst, na leto povprečno pet do šest, kar zadošča tako za službene kot osebne potrebe tožnika, oziroma ne izkazuje potrebe po tem, da bi tožnik poleg že omenjenih vozil zgolj zaradi lastnih oziroma družinskih potreb kupoval in takoj zatem tudi prodal še več drugih avtomobilov.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi. Izpodbijana odločba se v točkah I/2, 3, 5, 6, 8, 9, v točki II in v točki III za znesek 58 790,97 EUR odpravi in zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. V ostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1928,21 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost in akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2009 tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost v skupnem znesku 23 618,08 EUR in pripadajoče obresti, akontacijo dohodnine od dohodkov iz dejavnosti v skupnem znesku 46 925,00 EUR in pripadajoče obresti ter obresti od premalo plačanih akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti v skupnem znesku 648,69 EUR ter ugotovljeno obveznost iz naslova davka na dodano vrednost in akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti v skupnem znesku 75 793,85 EUR tožniku naložil v plačilo.

2. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

3. Z odločitvijo davčnih organov se je strinjalo tudi naslovno sodišče, ki je tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo dvakrat, zadnjič s sodbo I U 390/2016-19 z dne 30. 3. 2016, kot neutemeljeno zavrnilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017 reviziji tožnika ugodilo in sodbo naslovnega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V sklepu se ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena v okviru 22. člena Ustave ter s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ko je napravilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno v tožbi predlaganih dokazov, oziroma ko je predlagane dokaze zavrnilo kot neprimerne in nepotrebne. Vrhovno sodišče tudi meni, da je tožnik razloge za izvedbo dokazov, ki jih je predlagal v tožbi, ustrezno pojasnil. Zato se sodišču nalaga, da zaradi izvedbe dokazov razpiše glavno obravnavo in po opravljeni glavni obravnavi (na sojenju pred spremenjenim senatom) v zadevi ponovno odloči. 5. V zadevi gre torej za ponovno presojo dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na (pre)prodajo rabljenih motornih vozil v letih 2007 do 2009. V izpodbijani odločbi se namreč ugotavlja, da je imel tožnik v inšpiciranem obdobju status s.p. z registrirano dejavnostjo obratovanje taksijev, vzdrževanje in popravila motornih vozil ter spremljajoče storitvene dejavnosti. Zaposlenega je imel enega delavca, in sicer svojega sina A.A.. Iz kupoprodajnih pogodb, ki glasijo na tožnika, izhaja, da tožnik v letu 2007, 2008 in 2009 vozil, ki jih je kupil v svojem imenu, ni kupil z namenom lastne uporabe, temveč z namenom nadaljnje prodaje, saj jih je nabavil in nato prodal v krajšem časovnem obdobju, pri čemer jih je dal v komisijsko prodajo in so bila praviloma še isti dan prodana končnim kupcem. V letu 2008 pa je tožnik spremenil način svojega delovanja in se v uradnih evidencah ni več izkazoval kot kupec oziroma prodajalec vozil, temveč se njegovo trgovanje skriva v poslih in v postopkih nakupa oziroma prodaje (17) vozil na način, kot so opisani posameznih vozilih v obrazložitvi odločbe. V poslih je nastopal kot fizična oseba, ki je hkrati gospodarski subjekt, pri tem pa so sodelovali njegov sin, ki je hkrati njegov zaposlenec in druge povezane osebe - prijatelji, znanci, družina. Kar vse po ugotovitvah davčnih organov pomeni, da je tožnik poleg svoje redne dejavnosti dejansko opravljal tudi dejavnost nakupa in prodaje rabljenih motornih vozil, ki ni imel registrirane in zaradi česar mu je bila izdana odločba o prepovedi dela na črno. Obenem pa se ugotavlja, da se je tožnik na način prikrite prodaje vozil izognil plačilu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in davka od dohodkov iz dejavnosti, saj iz tega naslova ni vodil nobene dokumentacije niti ni prijavil nobenih obdavčljivih dohodkov. Posledično temu je davčni organ davčno osnovo za obračun predpisanega davka na dodano vrednost in akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za inšpicirano obdobje ugotovil na podlagi 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) s cenitvijo, pri tem pa izhajal iz podatkov, zbranih v postopku inšpekcijskega nadzora

6. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi procesnih kršitev, napačne uporabe materialnega prava in zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Že v okviru pritožbe je tožnik izrazil nestrinjanje s časovnim obsegom inšpekcijskega nadzora, saj meni, da bi tožena stranka glede na veljavno zakonodajo lahko opravila nadzor za največ 36 mesecev in ne za štiri leta in da je zato prišlo do nedopustnih kršitev v tožnikovo škodo.

8. Nadalje navaja, da je v zadevi bil voden tudi postopek zaradi kršitev določb Zakona o preprečevanju dela na črno (v nadaljevanju ZPDZC), ki še ni pravnomočno končan, ker je bil sprožen upravni spor zoper izdano odločbo, s katero je bilo tožniku prepovedano nadaljnje opravljanje dejavnosti (preprodaje motornih vozil), ki naj bi jo opravljal na črno, ter da naj sodišče vpogleda spise zadeve.

9. Predvsem pa tožnik v tožbi trdi in dokazuje, da se z neregistrirano dejavnostjo nakupa in prodaje rabljenih motornih vozil ne ukvarja, da se s tem tudi nikoli ni ukvarjal in da so vsi drugačni zaključki davčnih organov nepravilni. Z večino vozil, za katere davčni organ trdi, da je z njimi trgoval, nima ničesar, razen s tistimi, ki so bila namenjena domači uporabi in kar je tudi ustrezno pojasnil že v davčnem postopku. Kjer se je pri vozilih pojavilo njegovo ime, je bilo to brez njegove vednosti oziroma privolitve, saj sam ni bil za ta vozila pri nobenem komisionarju in še manj na zavarovalnici niti ni sklepal nobenega posla v zvezi s temi vozili.

10. Vozila, kupljena v letu 2007, so bila namenjena domači uporabi in ne preprodaji. Kupovala so se v okviru družine, kamor tožnik šteje še ženo B.B., sina A.A. mlajšega ter hči C.C.. Če se vozila niso pokazala kot sprejemljiva glede na pričakovanje posameznih članov družine, se je takšno vozilo prodalo in nabavilo novo, kar pa ni nikakršna preprodaja in kar ni neobičajno, saj se kupujejo rabljena vozila, ki imajo pogosto napake, ki ob nakupu še niso vidne, se pa tudi hitreje iztrošijo in jih je zato potrebno zamenjati.

11. Tako glede vozila Audi A6, nabavljenega 22. 5. 2007, poudari, da ga je kupil zase in za ženo za osebne namene, da ga je bilo treba popraviti in ker potem še vedno ni zadovoljilo njunih pričakovanj, sta se odločila, da ga prodata. Za vozilo je bilo sklenjeno enoletno zavarovanje, kar jasno kaže, da ni bil tožnikov namen, da ga preproda in kar bi lahko izpovedala tudi tožnikova žena, vendar tega dokaza, čeprav je bil predlagan, davčni organ ni izvedel. - Vozilo BMW 320d, nabavljeno 19. 4. 2007 v Italiji, je bilo poškodovano in kupljeno za potrebe A.A. mlajšega. Ta je nato vozilo popravljal in ga prodal naprej, ker ni ustrezal pričakovanjem. Tožnik ni imel ničesar s tem vozilom, sin je posel sklepal z njegovim imenom, kar bi sin lahko izpovedal in kar je bilo predlagano že v davčnem postopku. Predlagan pa je bil tudi izvedenec grafolog ter pridobitev ustrezne dokumentacije s strani zavarovalnice, kar vse ni bilo izvedeno in je bil tožnik zato onemogočen pri dokazovanju svojih trditev. - Vozilo VW Pheaton 3.0 TDI je bilo kupljeno za osebne potrebe tožnika in njegove žene B.B. in to po tistem, ko sta se zmenila za prodajo vozila AUDI A6. Vozilo je bilo kupljeno kot pokvarjeno in sta ga tožnik in njegova žena popravila, nato pa, ker ni zadovoljilo njunih želja in pričakovanj, vozilo v maju 2008 prodala, s tem da je bila kupnina nakazana na tožnikov osebni račun, kar kaže na transparentnost omenjenega posla..- Nakar sta tožnik in žena v juniju 2008 kupila vozilo BMW 530, ki prav tako ni bilo brezhibno in ga je bilo treba popraviti in urediti. Kupila sta ga za osebne potrebe. Ko zaradi ženinih zdravstvenih težav ni bilo več potrebe po takšnem vozilu, sta se ga odločila v februarju 2009 prodati, kar bi potrdila tudi izvedba predlaganih dokazov.

12. Tožnik nadalje navaja, da je že v davčnem postopku večkrat ponovil predlog, da se zasliši sin A.A., ki ga omenja večina oseb, ki jih je v dokazne namene pritegnil davčni organ, njegovo ime pa izhaja tudi iz listin in se zato poraja dilema, s kom so udeležene osebe imele opravka, predvsem tiste, ki so delale pri zavarovalnici, pri registraciji, homologizaciji, oziroma tiste osebe, ki jih davčni organ navaja kot kupce in prodajalce. Iz njihovih izjav namreč sledi, da jih je večina omenjala zgolj A.A. mlajšega in da jih je večina navedla, da tožnika sploh ne pozna. Tožnik z njimi ni sklepal nikakršnih poslov in o teh poslih ne ve ničesar in če je bilo karkoli dejansko narejeno, to ni bilo narejeno s tožnikovo vednostjo. Zato bi bilo potrebno zaslišati A.A. mlajšega, ki bi lahko pojasnil situacijo in je ključna priča v celem postopku, nujno pa bi bilo zaslišati tudi C.C. glede vozila VW Passat 1,9 TDI, v zvezi s katerim tožnik ne ve ničesar, medtem ko ona pozna celotno situacijo ter dejstvo, da se v spornem obdobju tožnik ni ukvarjal s preprodajo vozil. Zaslišati pa bi bilo treba tudi tožnikovo ženo v zvezi z voziloma, ki sta označena kot 1 ŽD in 2 ŽD, in ki bi lahko predstavila celotno situacijo ter dejstvo, da se tožnik ni bavil s preprodajo vozil ter se izrekla glede poznavanja oseb, ki jih davčni organ povezuje s tožnikom. Poleg tega bi bilo potrebno pridobiti vso dokumentacijo v zvezi s spornimi posli pri obeh zavarovalnicah, v zvezi z ugotavljanjem, ali je pri vozilih mogoče zaslediti kakršenkoli podpis tožnika ali kakršenkoli drug podatek, ki je povezan s tožnikom, ter pri tem preveriti, če je bilo vračilo premije kadarkoli vrnjeno na katerikoli bančni račun tožnika. V tej zvezi je bila predlagana tudi postavitev grafologa, da bi se potrdile navedbe tožnika, da s pogodbami in zavarovanji nima ničesar, ter predlagano zaslišanje uslužbencev zavarovalnic, ki bi lahko izpovedali o domnevnih stikih s tožnikom oziroma njegovim sinom. Kolikor so se posli sklepali s strani A.A. mlajšega, pa se posli niso izvajali v okviru s.p., saj sin kot zaposleni ni imel takšnih nalog in to ni bil njegov delokrog. Kar je počel v prostem času, pa ne zadeva tožnika, ki s prodajo vozil nima ničesar in se je torej, če se je, z njegovim imenom poslovalo brez njegove vednosti in brez soglasja.

13. Tožnik pa ugovarja tudi višini odmerjenih davkov za posamezno obdobje. Poleg že povedanega meni, da je davčni organ ravnal nepravilno tudi s tem, ko je kljub konkretnim podatkom o posameznih zneskih za leto 2009 izvedel odmero davka kar v nekem pavšalnem in imaginarnem znesku in brez ustrezne obrazložitve, ki bi se dala preizkusiti. Pri tem ni upošteval razmer na avtomobilskem trgu, kakršne so nastopile v letu 2009, ko je prišlo do močnega upada prodaje avtomobilov, sploh rabljenih, in je zato tudi iz tega razloga postopanje tožene stranke povsem nesprejemljivo. Zato davčna osnova za leto 2009 glede obeh vrst davkov ni sprejemljiva in v nasprotju z listinami, ter ne da bi bili izvedeni še drugi dokazi, s katerimi davčni organ sicer že razpolaga.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

15. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo upravne spise in prebralo že podane izjave predlaganih prič B.B., C.C. in A.A. mlajšega, pri čemer je A.A. mlajšega ter B.B. tudi zaslišalo. Zaslišalo je tudi tožnika, medtem ko je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne za odločitev. Po izvedenem dokaznem postopku stranki vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih.

K I. in II. točki izreka

16. Tožba je delno utemeljena.

17. Glede dopustnih časovnih okvirov inšpekcijskega nadzora in s tem do tozadevnih tožbenih ugovorov se je Vrhovno sodišče, kot sledi iz 31. odstavka razveljavitvenega sklepa (X Ips 220/2016), izreklo v prvem razveljavitvenem sklepu X Ips 233/2014 in jih zavrnilo kot neutemeljene. Zato naslovno sodišče teh tožbenih ugovorov več ne presoja.

18. Prav tako ne drži tožbena trditev, da se organ druge stopnje ni opredelil do pritožbenih navedb. Iz obrazložitve odločbe druge stopnje je v zadostni meri razvidno, da se je pritožbeni organ opredelil do vseh pritožbenih navedb in se pri tem (lahko) skliceval na razloge prve stopnje, kolikor je z njimi odgovorjeno na ugovore, ki jih vsebujejo že pripombe.

19. Sodišče je nadalje sledilo tožbenemu predlogu in vpogledalo v sodni spis, ki se vodi pod opr. št. I U 460/2013 ter ugotovilo, da je o tožbi zoper odločbo Davčnega urada Brežice DT 0610-140/2010-138 (0303-21) z dne 25. 1. 2011, s katero se tožniku prepoveduje opravljanje dejavnosti preprodaje osebnih vozil (kot dejavnosti, ki se opravlja na črno) že odločeno (s sodbo I U 460/2013-9) in da je torej odločba pravnomočna. Kar pomeni, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na nepravnomočnost omenjene odločbe.

20. Kolikor gre za tožnikovo poslovanje in s tem za ugotovitve inšpekcije, ki so dejanske narave ter njihovo subsumpcijo pod zakonsko ureditev, pa iz spisov in izpodbijane odločbe tudi po presoji sodišča utemeljeno sledi zaključek, da je tožnik v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila (višjega cenovnega razreda), ne da bi bil za to registriran in ne da bi bilo opravljanje te dejavnosti vključeno v poslovni izid in s tem v predpisane davčne obračune za omenjeno davčno obdobje. Takšen zaključek temelji na podatkih iz davčnih evidenc in iz registra motornih vozil in prometnih listin (v nadaljevanju evidenca MRVL), ki jih je pridobil davčni organ po uradni dolžnosti in ki jim tožnik v tožbi ne ugovarja niti jim ni ugovarjal v davčnem postopku. Iz evidence MRVL namreč sledi, da je tožnik osebno v letu 2007 kupil, registriral in nato v kratkem času po nakupu (na način komisije) prodal skupno devet vozil različnim kupcem osebnih avtomobilov. Tožnik sicer trdi, da je vozila kupoval za osebne oziroma družinske potrebe, vendar pri tem ni prepričljiv, oziroma o nasprotnem še dodatno (poleg že omenjenih okoliščin - števila vozil in takojšnje prodaje) prepriča davčni organ s tem, ko pove, da je pri odločanju upošteval zgolj vozila, ki so bila kupljena in prodana pred potekom enega leta, medtem ko ni upošteval vozil, ki jih ima tožnik v lasti več kot eno leto. Teh vozil pa je bilo (po neprerekanih podatkih spisov) v inšpiciranem obdobju skupno štirinajst, na leto povprečno pet do šest, kar tudi po presoji sodišča zadošča oziroma je zadoščalo tako za službene kot osebne potrebe tožnika, oziroma ne izkazuje potrebe po tem, da bi tožnik poleg že omenjenih vozil zgolj zaradi lastnih oziroma družinskih potreb kupoval in takoj zatem tudi prodal še več drugih avtomobilov.

21. Tožnik v zvezi z omenjenimi ugotovitvami v davčnem postopku ni imel konkretnih ugovorov, in je samo splošno ugovarjal, da vozil ni nikoli preprodajal. Enako je izpovedal na naroku pred sodiščem. Specifično na leto 2007 pa se ni ozrl. Enako se ni s konkretnimi pojasnili, ki bi bila v prid tožniku, ozrl na leto 2007 v svoji izjavi in na zaslišanju tožnikov sin, ki je navedel (le), da oče ni v letih od 2007 do 2009, sploh pa v letih 2008 in 2009, karkoli urejal v zvezi z vozili, ki so predmet postopka. To pa očitno ne drži, saj je po nespornih podatkih upravnih spisov za vsa vozila, ki so bila kupljena in prodana v letu 2007, iz listin, to je sklenjenih pogodb in registracije vozil, jasno razvidno, da sta bila tako njihov nakup kot prodaja v rokah tožnika. Slediti tudi ni mogoče izjavi oziroma pričanju tožnikove žene, ko zgolj posplošeno navaja, da je bilo pri hiši razen službenih, vedno tudi kakšno drugo vozilo za potrebe družine ter da je bilo vedno tako, da se je v primeru, če se je določeno vozilo prodalo, že nabavilo drugo in da je bilo tako tudi, ko gre za obravnavana vozila, nabavljena in prodana v letu 2007. Kot že rečeno, potrebe družine po vozilih glede na razpoložljivi vozni park ni videti, z ničemer konkretno pa tudi nihče ne pojasni, v čem naj bi kupljena vozila „ne zadovoljila pričakovanj“ in jih je bilo zato potrebno takoj po nakupu že tudi prodati.

22. Za preprodajo vozil s strani tožnika je šlo po presoji sodišča tudi v primeru vozil, ki sta v tabeli davčnega organa označeni kot 1 ŽD in 2 ŽD in to iz istih razlogov, kot so že navedeni. Okoliščine njihovega nakupa in prodaje so enake, saj sta bili vozili prodani pred potekom enega leta od nakupa in to (že spet) iz razloga, ker nista zadovoljili pričakovanj - kupljeni pa naj bi bili (ob že omenjenem obstoječem voznem parku) za osebne oziroma družinske potrebe. Razlika je v tem, da listine o nakupu in prodaji vozil glasijo na tožnikovo ženo, kar pa ni bistveno, saj vse ostale okoliščine, vključno z nakazilom kupnine na tožnikov bančni račun, kažejo na to, da gre dejansko za posel, ki ga je izpeljal tožnik in ne tožnikova žena. Da bi sama izvedla nakup in prodajo tožnikova žena niti ne trdi oziroma (v izjavi) celo izrecno v izvedbo posla vključi tudi tožnika ter hkrati ne zanika, da je bila kupnina nakazana na tožnikov bančni račun in s tem v bistvenem pritrdi ugotovitvam davčnih organov.

23. V ostalih primerih nakupov in prodaje vozil, to je v letih 2008 in 2009, pa kupnih pogodb, ki bi jih sklepal tožnik, ni. Udeležba tožnika oziroma njegovega sina izhaja iz drugih okoliščin, ki so bile ugotovljene pri inšpekcijskem nadzoru in pridobljene uradoma (s poizvedbami pri zavarovalnicah, pooblaščencih za homologacijo in registracijo, bankah, komisionarjih, poslovnih subjektih, kupcih). Tako se ugotavlja: da je bila pri oglaševanju vozil kot kontaktna številka navedena številka mobilnega telefona (...), ki pripada tožniku kot s.p., preizkusne tablice je (v dveh primerih) urejal A.A. mlajši, pri homologacijah je najti pripis „...“, prenosi lastništva so se dogajali v Krškem, komisijska prodaja v pravem pomenu ni bila opravljena, stranke v poslih omenjajo ..., plačila kupnine so se opravljala gotovinsko, predvsem pa je v vseh primerih potekel le kratek čas od nakupa vozila do prodaje in v vseh primerih je bil sklenitelj avtomobilskih zavarovanj tožnik, večinoma kot zavarovalec in zavarovanec in torej kot lastnik vozila. Ugotavlja se tudi, da so med računi s.p. evidentirani tudi posamezni računi za popravilo vozil, ki so bila predmet preprodaje.

24. Kar vse, zlasti ob upoštevanju ugotovljene preprodaje vozil v letu 2007 in ob dejstvu, da je bil sin zaposlen pri tožniku, res kaže na zgolj spremenjen način preprodaje vozil s strani tožnika. Res pa je tudi, da na že omenjenih zavarovalnih policah, ki po ugotovitvah davčnih organov predstavljajo ključni (listinski) dokaz o tožnikovi udeležbi, ni razviden takšen tožnikov podpis, kakršen je sicer na ostalih listinah, ki so v spisih, kar vzbudi najmanj dvom v tožnikov položaj sklenitelja obravnavanih avtomobilskih zavarovanj. Tožnikovo udeležbo in celo vednost o obravnavanih poslih, s katerimi naj bi se po lastni izjavi in po izjavah prič ukvarjal izključno A.A. mlajši, namreč zanikajo poleg tožnika vsi družinski člani. Specifično glede sklepanja avtomobilskih zavarovanj pa sin A.A., zaslišan kot priča, še posebej pove, da je zavarovanja urejal izključno on sam, da je pri vnosu podatkov o sklenitelju zavarovanja (zavarovalcu in zavarovancu) na zavarovalnih policah očitno prišlo do zmešnjav, pa tudi, da podpis na zavarovalnih policah ni njegov in še manj tožnikov ter da gre po vsej verjetnosti kar za podpis (parafo) agenta, s katerim je sicer on sam (in ne tožnik) urejal zavarovanje. Uslužbenci zavarovalnic, čeprav predlagani kot priče že v davčnem postopku (v pripombah na zapisnik in v pritožbi), pa niso bili zaslišani o tem, kdo je sklepal zavarovanja in tudi ne o prenosih bonusov na tožnika in s tem o tistih okoliščinah, ki izkazujejo tožnikovo udeležbo pri preprodaji zadevnih vozil in ki so v sklopu ostalih že navedenih okoliščin bistvene za odločitev. To pa pomeni, da je utemeljen tožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in (lahko) nepravilne uporabe materialnega prava, kar je razlog za odpravo odločbe v delu, ki se nanaša na inšpicirani obdobji 2008 in 2009 ter vrnitev zadeve v tem delu v ponovno odločanje davčnemu oziroma finančnemu organu prve stopnje.

25. Sodišče je zato tožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v delu, ki se nanaša na inšpicirani obdobji 2008 in 2009, odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje Le-ta je v skladu z določbami 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča tako glede izreka kot tudi glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016, t. 33).

26. V ostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na leto 2007, pa je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Neutemeljeni so namreč, poleg tistih, ki se nanašajo na vsebino izpodbijane odločitve, tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na višino odmerjenih davkov. Nasprotno so razlogi za cenitev davčne osnove, pravni temelj zanjo in način cenitve pravilno navedeni in podrobno opisani v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V obrazložitvi odločbe je (na strani 77) odgovorjeno tudi na pripombe, ki jih je dal tožnik na zapisnik in ki so po vsebini enake ugovorom, ki jih vsebuje tožba. Sodišče zato razlogov izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na določitev verjetne davčne osnove ter na izračun obveznosti iz naslova DDV in akontacije dohodnine za leto 2007 (točki I/1 in 4 izreka), ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

K III. točki izreka

28. Izrek o stroških postopka s tožbo temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Po navedeni določbi Pravilnika se tožniku v primeru, ko je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v pavšalnem znesku 385,00 EUR. Ker je pooblaščenec tožnika zavezanec za DDV, je navedeni znesek treba povečati za 22 % DDV (84,70 EUR), kar skupaj znaša 469,70 EUR.

29. Pri odmeri stroškov revizijskega postopka pa je na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 treba uporabiti določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je revizijske stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in upoštevaje končni uspeh tožnika v tem upravnem sporu, ki znaša približno 75 %. Ker se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo trenutno veljavne Odvetniške tarife (tožba je bila vložena leta 2013), je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT) stroške odmerilo na podlagi tarife, določene v Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09 – ZOdv-C, v nadaljevanju ZOdvT). Za uporabo tarife namreč ni bistveno, kdaj je bila izdana sodna odločba, ampak je relevanten trenutek vložitve tožbe. Sodišče je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta, ki v konkretni zadevi znaša 75 973,85 EUR.

30. Po tar. št. 3300 ZOdvT je sodišče določilo stroške v višini 1 574,00 EUR (količnik 2,0 x 787,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, skupaj torej 1 944,68 EUR. Ker je sodišče tožbi delno ugodilo, je tožnik upravičen do povračila sorazmernega dela stroškov (75%), in sicer glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, kar znaša 1 458,51 EUR.

31. Skupni stroški tako znašajo 1 928,21 EUR in jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodna taksa za tožbo in revizijo bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (glej 37. člen Zakona o sodnih taksah).