Jedro

Ogrožanje, zgražanje ali prestrašenost lahko nastane hkrati s storilčevim dejanjem, neposredno po dejanju ali pa v krajšem časovnem presledku. Kaznivo dejanje nasilništva je torej lahko podano tudi takrat, ko občani, v konkretnem primeru oškodovančeva starša, za storilčevo ravnanje zvedo kasneje in jih to vznemiri oziroma prestraši.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolžene B. L. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obdolženki določena enotna kazen v pogojni obsodbi zniža na 7 (sedem) mesecev zapora, preizkusna doba pa skrajša na 1 (eno) leto ter da se obdolženka oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo B. L. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. člena KZ v zvezi z 2. odst. 16. člena KZ, kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 152. člena KZ v zvezi z 2. odst. 16. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za navedena kazniva dejanja določilo kazni šest mesecev zapora ter dvakrat po tri mesece zapora, nato pa ji na podlagi določb o steku določilo enotno kazen deset mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Oškodovana R. V. in B. V. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo na podlagi določila 2. odst. 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka ter na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo pa je bila zoper obdolženko iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. člena KZ z dne 28.4.2003 na škodo R. V..

Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila obdolženkina zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem predlogu, podanem po 2. odst. 445. člena ZKP predlagala delno ugoditev pritožbi. S tem predlogom sta bili obdolženka in njena zagovornica seznanjeni.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja, opisano pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje najprej poudarja, da to kaznivo dejanje predstavlja odraz ustavno varovane pravice nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave Republike Slovenije). Z vstopom kot izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja po 1. odst. 152. člena KZ je mišljeno vsako neupravičeno vstopanje v tuj zaprti prostor. Storilec torej pri tem načinu storitve lahko v te prostore vlomi ali pa na drug nenavaden način ali brez dovoljenja upravičenca vstopi vanje. S tem ko je obdolženka dvakrat brcnila v vrata predmetnega stanovanja (povsem irelevantno je, ali so bila ta vrata že stara in preperela), pri čemer ji sedaj že bivši mož R. V.- sin lastnika stanovanja B. V., že pred tem ni hotel odpreti vrat stanovanja oziroma ji je jasno dal vedeti, da ji vstopa v stanovanje ne dovoli, kar nenazadnje ugotavlja tudi sama pritožba, se je obdolženka nedvomno zavedala protipravnosti svojega ravnanja, torej da v stanovanje vstopa nasilno in proti volji R. V., ki je takrat v tem stanovanju prebival, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. To, da se je obdolženka hotela z R. V. le pogovoriti, ker sta bila takrat še v ločitvenem postopku, da je bila v kritičnem času zelo občutljiva in da je na ignorantsko obnašanje R. V. postala besna, so pa okoliščine, ki ne vplivajo na obstoj kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, temveč gre za okoliščine, ki jih sodišče upošteva le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Ker je kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja dokončano že s samim neupravičenim vstopom v stanovanje, je pritožbena trditev, da obdolženka ni imela možnosti, da prostovoljno odide iz stanovanja, neupoštevna.

V zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva, opisanega pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, pa se je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanega R.V., sicer pa je tudi sama obdolženka priznala, da je v jezi vzela noža, s katerima je šla proti oškodovancu, da bi ga prestrašila, potem, ko pa je oškodovanec odšel iz stanovanja in zaprl vrata za seboj, je noža zapičila v vrata. Pritožba sicer navaja, da je bil oškodovani R. V. tisti, ki je obdolženko prvi fizično napadel, vendar temu pritožbeno sodišče ne sledi. Oškodovanec je to zanikal, dejstvo pa je, da je obdolženka že v stanovanje vstopila nasilno, čeprav ji je oškodovanec že pred tem dal jasno vedeti, da se z njo ne želi pogovarjati, da je obdolženka nato v stanovanju prevračala pohištvo, razbijala steklovino in metala po tleh mobilne telefone, kar izhaja tudi iz zapisnika o ogledu kraja dejanja ter albuma fotografij ter da so tudi policisti, ki so na oškodovančev klic prišli na kraj dogajanja, z obdolženko imeli še veliko dela, da so jo pomirili. Obdolženkin motiv, da je s takim svojim početjem hotela le prestrašiti oškodovanega R. V., pa tudi na obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne vpliva. Enako velja tudi glede vprašanja, ali je obdolženka dejansko nameravala svoje grožnje tudi uresničiti. S tem ko je torej obdolženka z dvema večjima kuhinjskima nožema zamahovala proti R. V. in pri tem vpila, da ga bo ubila, je povsem pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka s takim ravnanjem ogrožala varnost R. V., ki je nenazadnje v strahu pred obdolženko pobegnil iz stanovanja in poklical policijo. Za obstoj kaznivega dejanja nasilništva po 1. odst. 299. člena KZ mora poleg posledic storilčevega izvršitvenega dejanja (le-ta so alternativno našteta) nastati tudi ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti ali v družini. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tudi ta element očitanega kaznivega dejanja podan oziroma dokazan. Iz izpovedi zaslišanih prič A.T., M. P. ter B. in V. V. namreč izhaja, da so bili imenovani zaradi obdolženkinega ravnanja kritičnega dne prestrašeni, zaskrbljeni ter da so se čutili ogroženi v svojem miru. Soseda A. T., ko je slišala ropot, je res stopila na hodnik zaradi "firbca", kar izpostavlja pritožba, vendar, ko je videla, kaj se v resnici dogaja, se je pa prestrašila. S tem, ko je obdolženka priči M. P. po telefonu povedala, da se ji je zmešalo, P. pa je bil seznanjen s tem, da je obdolženka že pred tem grozila oškodovancu in njegovi družini, je povsem razumljivo, da se je P. ustrašil za oškodovanca ter takoj odšel na kraj dogajanja. Zmotna pa je tudi ugotovitev pritožbe, da V. in B. V., ki v kritičnem času nista bila v stanovanju, ne sodita v krog oseb, ki bi bile lahko z obdolženkinim ravnanjem ogrožene oziroma prestrašene. Ogrožanje, zgražanje ali prestrašenost lahko namreč nastane hkrati s storilčevim dejanjem, neposredno po dejanju ali pa v krajšem časovnem presledku. Kaznivo dejanje nasilništva je torej lahko podano tudi takrat, ko občani, v konkretnem primeru oškodovančeva starša, za storilčevo ravnanje zvedo kasneje in jih to vznemiri oziroma prestraši. Res je, da je pri dejanjih pod točko 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe le v abstraktnem delu opisa dejanj navedeno, da je obdolženka ti dve dejanji storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, medtem ko je sodišče očitno pomotoma izpustilo iz konkretnega opisa dejanj okoliščine, ki kažejo na bistveno zmanjšano prištevnost obdolženke, vendar je ta kršitev v korist obdolženke, saj je sodišče ti dejanji, torej pod točko 1 in 2 pravno opredelilo v zvezi z 2. odst. 16. člena KZ, torej, da je obdolženka dejanji storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti na škodo N.G.. Obdolženka je sicer to dejanje v celoti zanikala, vendar se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na prepričljivo izpoved oškodovanke N. G., ki jo je potrdil tudi priča R. V.. Res je sicer, da se v opisu dejanja pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe navaja, da je obdolženka oškodovanki predmetne grožnje posredovala preko SMS sporočil, medtem ko je oškodovana N. G. izpovedala, da ji je obdolženka kritičnega najprej na njen mobilni telefon poslala SMS z vsebino, da nad njima (očitno je pri tem mislila na N. G. in R. V.) visi duh mrtvega otroka, katerega sta ubila, plačilni dan se bliža, mi to urejamo na svoj način, kasneje pa jo je še klicala na mobilni telefon in ji grozila, da jo bo ubila, vendar to po oceni pritožbenega sodišča ne more "usodno" vplivati na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti na škodo N. G.. V obravnavani zadevi je namreč bistvo, da je obdolženka predmetne grožnje oškodovanki posredovala na njen mobilni telefon klicne št. ...., ne glede na to, ali v obliki SMS sporočil ali pa po telefonskem klicu.

Zagovornica sicer izpodbija sodbo tudi glede odločbe o kazenski sankciji, vendar jo v tem delu ne obrazlaga, je pa sodišče druge stopnje odločbe o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da je prestroga. Sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo težo kaznivih dejanj pod točko 2 in 3 izreka, ki sodita med lažja kazniva dejanja, kar se odraža tudi v relativno nizki predpisani kazni, prav tako pa ni dovolj do izraza prišlo dejstvo, da je obdolženka dejanji pod točko 1 in 2 izreka storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, da si je sedaj uredila svoje življenje, saj si je zasnovala novo družino in se s tem umirila ter tudi distancirala od oškodovanega R. V.. Upoštevajoč navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo glede odločbe o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženki določeno enotno kazen v pogojni obsodbi znižalo na sedem mesecev zapora, preizkusno dobo pa skrajšalo na eno leto.

Pritrditi pa je pritožbenim navedbam, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka in odmerjene povprečnine v višini 100.000,00 SIT, ogroženo vzdrževanje obdolženke in njenega otroka, ki ga je dolžna vzdrževati. Obdolženka je namreč brez premoženja, sedaj pa tudi brez zaposlitve, je pa, kot je bilo omenjeno, mati mladoletnega otroka, za katerega je upravičena do otroškega dodatka. Sodišče druge stopnje tako ocenjuje, da so na strani obdolženke podane tiste okoliščine, ki opravičujejo uporabo določila 4. odst. 95. člena ZKP in je tako izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, med katere sodi tudi povprečnina.

Sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi in v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbi obdolženkine zagovornice delno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.