Jedro

Storilka kaznivega dejanja iz drugega odstavka 201. člena KZ-1 je lahko le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu. Sodišče se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je bila ena od zadolžitev obdolženca, sicer tehničnega direktorja družbe, tudi "nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem". Kakšne vrste nadzor sta imela v mislih delodajalec in obdolženec, v kakšnem obsegu in nad katerimi sredstvi, sodišče ni ugotavljalo, konkretna določba obdolženčeve pogodbe o zaposlitvi pa je tako splošna, da je ni mogoče razlagati v smeri, da je bila na obdolženca z njo prenesena odgovornost za varnost in zdravje pri delu na konkretnem delovnem kraju.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in četrtem odstavku 201. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo so se iz pritožbenih razlogov iz 1. do 4. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožili obdolženčevi zagovorniki. Višjemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovorniki so predlagali, da jih višje sodišče obvesti o pritožbeni seji. Vendar je v skrajšanem postopku pravica do osebne navzočnosti na seji pritožbenega senata omejena. Oceni predsednika senata oz. senatu je namreč prepuščena presoja koristnosti navzočnosti strank za razjasnitev zadeve, ne glede na izraženo voljo strank (445. člen ZKP). Zagovorniki predloga za svojo navzočnost na seji pritožbenega senata niso obrazložili, senat pa ni našel razlogov, zaradi katerih bi štel navzočnost strank za koristno. Sejo je višje sodišče zato opravilo brez predhodne seznanitve strank.

5. Obdolžencu se v skladu s pravo opustitveno obliko izvršitvenega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ-1 očita, da se – ko je upravljavcu CNC stroja B. B. naročil, naj vključi stroj – ni prepričal, da v nevarnem območju stroja ni nobenega delavca. Gre za očitek opustitve določno opisanega varnostnega ukrepa, ki ga morajo po drugem odstavku 201. člena KZ-1 zahtevati predpisi ali tehnična pravila. Dopolnilni normi iz prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) in iz prvega odstavka 27. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme sta v opisu dejanja konkretno navedeni. Pritožniki torej nimajo prav, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pomanjkljiv, saj vsebuje konkretno navedbo opuščenega varnostnega ravnanja in predpisov, v katerih je to ravnanje zapovedano. Pritožniki so opozorili na vsebinsko nasprotje med opuščenim dolžnostnim ravnanjem (prepričati se, da v nevarnem območju stroja ni nobenega delavca) in določbo iz prej citiranega pravilnika, po kateri se smejo vzdrževalna dela izvajati samo takrat, ko je delovna oprema izključena. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je obdolženec tekom vzdrževalnih del odredil zagon oz. vklop stroja, da bi se preizkusilo njegovo delovanje. To ravnanje je na prvi pogled drugačno od pravila iz prvega odstavka 27. člena pravilnika, saj obdolženec ni odredil vzdrževalnih del, temveč jih je – nasprotno – prekinil. Nadaljnje presoje vsebinske skladnosti med (več) dopolnilnimi normami in obdolžencu očitano opustitvijo varnostnega ukrepa pritožbeno sodišče ni opravilo, temveč jo je prepustilo sodišču prve stopnje. Slednje se bo moralo v novem sojenju prepričati tudi o tem, da je opis dejanja napolnjen z ustreznimi dopolnilnimi normami.

6. Pritožniki imajo prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave. Izpodbijana sodba namreč nima preverljivih razlogov o tem, zakaj je treba obdolženca šteti za osebo, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu. Gre za posebno zakonsko opredelitev storilca kaznivega dejanja iz drugega odstavka 201. člena KZ-1. Posledično so dejstva, na podlagi katerih je mogoče presoditi o tej zahtevani lastnosti storilca, odločilne narave.

7. Najprej je treba povzeti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o okoliščinah, v katerih je v družbi X. d. o. o., prišlo do delovne nesreče, v kateri je delavec C. C. utrpel hudo telesno poškodbo. Stroj Pama A6 se je nekaj dni pred 8. 10. 2013 pokvaril, v času, neposredno pred delovno nesrečo, pa so vzdrževalci stroj popravljali. Popravilo je odredil D. D., zaposlen na delovnem mestu vodje skupine vzdrževalcev za CNC stroje, in sicer vzdrževalcema – ključavničarjema E. E. ter oškodovancu. Popravilo stroja se je bližalo koncu, ko je na kraj prišel obdolženec. Sodišče prve stopnje je po presoji nasprotujočih si izpovedb prič in zagovora obdolženca v tem delu zaključilo, da vzdrževalna dela še niso bila zaključena, saj je bilo treba na motor stroja z dveh strani pritrditi še dvoje pokrovov in jih zavijačiti. Navodilo, da to storita vzdrževalca E. E. in oškodovanec, je dal D. D., in to po tistem, ko sta se z obdolžencem na kraju sprla. Obdolženec je namreč od D. D. zahteval, da stroj „zaženejo“ in ga ozmerjal, ker s popravilom še niso končali. D. D.je obdolžencu nasprotoval prav zaradi tega, ker popravilo še ni bilo zaključeno, nato pa je, ker je obdolženec vztrajal pri zagonu stroja, svojima vzdrževalcema naročil, naj najprej „pokrijeta pokrove“, potem pa naj zaženejo stroj, sam pa je delovno mesto zapustil, ker se je bližal konec delovnega časa. Vzdrževalca E. E. in oškodovanec sta sledila navodilu D. D. in pričela pritrjevati manjkajoča pokrova na motor, E. E. na sprednjem delu stroja, oškodovanec pa na zadnjem. Toda ko je D. D. odšel, je obdolženec E. E. naročil, naj se umakne od stroja in mu rekel, da bo lahko delo dokončal pozneje, tj. privil vse vijake na pokrov, ker je takoj hotel preizkusiti stroj. E. E. ga je ubogal, pri tem pa zaradi „jezne situacije“, ki se je bila razvila, pozabil, da je oškodovanec še vedno pri delu na zadnji strani stroja. Stroj je po izrecnem navodilu obdolženca dejansko premaknil operater B. B., ki je bil poklican na kraj, medtem ko je delal na drugem stroju. Premik osi stroja je povzročil padec oškodovanca, ki je v tistem trenutku stal na njegovem zadnjem delu, v 1,45 metra globoko jamo. Med opisanim preizkusom stroja sta bili na njegovem komandnem pultu in na elektro omarici izobešeni varnostni tablici, ki sta opozarjali na tek vzdrževalnih del. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obdolženec ni napravil ničesar, da bi se prepričal, da so vzdrževalna dela končana in da v nevarnem območju stroja ni nobenega delavca oz. kakšne druge osebe. V tč. 18 sodbe je zapisalo, da bi to lahko storil z vizualnim ogledom celotnega stroja in njegove neposredne okolice. Tudi za pritožnike ni sporno, da bi opisan varnostni ukrep pred pomikom osi stroja dejansko lahko preprečil padec oškodovanca v jamo, saj bi ob ogledu ne mogli spregledati delavca, ki je stal na stroju in na motor pritrjeval pokrov. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da bi bilo mogoče nesrečo preprečiti tudi drugače, in sicer z namestitvijo varnostne ograje, visoke vsaj en meter, saj je glede tega očitno sledilo varnostnemu inženirju F. F. (tč. 19 sodbe). Ali ima to dejstvo kakšen pravni pomen na presojo vzročne zveze med obdolžencu očitano opustitvijo in prepovedano posledico, prvostopenjsko sodišče ni presojalo. Ugotovilo pa je, da je dolžnost prepričati se, da v nevarnem območju stroja pred njegovim preizkusom ni nikogar, zavezovala prav obdolženca. Pri tem je izhajalo iz „obveznosti in pristojnosti“ obdolženca na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) ter prvega odstavka 27. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ki določata obveznosti delodajalca do delavca na področju varnosti in zdravja pri delu, iz razlogov izpodbijane sodbe pa je razvidno, da tudi iz položaja obdolženca in okoliščin konkretne situacije, ki jo je obdolženec sam povzročil; obdolženec je bil namreč tisti, ki je dal navodilo za preizkus delovanja stroja v trenutku, ko vzdrževalna dela še niso bila zaključena, ostali takrat navzoči delavci pa so ga bili na podlagi hierarhije delovnih zadolžitev dolžni upoštevati, saj je imel med njimi „najvišjo funkcijo“ (tč. 18 in 16 sodbe).

9. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da je padec oškodovanca v jamo povzročil obdolženec s svojim navodilom operaterju, naj preizkusi delovanje stroja tako, da premakne os z lesenega podstavka, saj se ni prepričal, da v delovnem območju stroja ni nobenega delavca. Ni pa obrazložilo, zakaj šteje obdolženca za osebo, odgovorno za varnost in zdravje pri delu na (drugem) delovnem kraju. Storilka kaznivega dejanja iz drugega odstavka 201. člena KZ-1 je namreč lahko samo odgovorna oseba za varnost pri delu.

10. Obdolženec je bil ob obravnavanem dogodku tehnični direktor družbe X. d. o. o. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mu je bilo zaupano načrtovanje, usmerjanje in usklajevanje dejavnosti, ki se nanašajo na proizvodnjo, zagotavljanje učinkovite uporabe človeških in materialnih virov ter izpolnitve proizvodnih kontingentov, koordinacija in sodelovanje pri razvoju in uvajanju sodobnih tehnoloških rešitev, kontroliranje stroškov in usmerjanje operativnih in administrativnih postopkov, nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem, nadzor izbire, usposabljanja zaposlenih oseb in njihove delovne učinkovitosti, zastopanje enote družbe pri poslovanju z drugimi enotami družbe ali z zunanjimi partnerji, vodenje investicijskih projektov, izvajanje politike kakovosti v skladu s poslovnikom kakovosti in letnim načrtom, delo pa opravlja v skladu z navodili direktorja in s posvetovanjem z menedžerji drugih enot družbe. Iz opisa del ter naziva delovnega mesta - tehnični direktor - je razvidno, da gre za poslovodno funkcijo na področju tehničnih oz. tehnoloških rešitev. Kdo je oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu, je določeno s predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kot temeljni zakon to področje ureja ZVZD-1. Po prvem odstavku 5. člena tega zakona mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Če je delodajalec fizična oseba, je ta tudi odgovorna za varnost in zdravje pri delu, če pa gre za pravno osebo, je v tem smislu odgovoren zakoniti zastopnik delodajalca. Toda delovni proces in različne naloge znotraj tega so lahko predmet notranje organizacije in s tem notranjih predpisov delodajalca. Delodajalec lahko strokovne naloge na področju varnosti pri delu prenese na strokovnega delavca ali zunanjo strokovno službo, strokovne naloge v zvezi z izvajanjem zdravstvenih ukrepov pa na izvajalca medicine dela (8. člen ZVZD-1). Tudi sodna praksa sprejema, da je odgovorna oseba iz drugega odstavka 201. člena KZ-1 lahko zakoniti zastopnik delodajalca, oseba, pooblaščena za vodenje določenega obrata, ali strokovni delavec, ki je pooblaščen in usposobljen za področje varnosti pri delu.

11. Glede na rezultat dokaznega postopka v obravnavanem primeru je jasno, da obdolženec ni bil zakoniti zastopnik delodajalca, pa tudi strokovni delavec, pooblaščen in usposobljen za področje varnosti pri delu, ne; to delovno mesto je zasedal varnostni inženir F. F., na kar so v pritožbi utemeljeno opozorili tudi zagovorniki. Iz razlogov sodbe pa ne izhaja niti, da bi bile odgovornosti z zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu na obdolženca prenesene s pogodbo o zaposlitvi. Načeloma ni mogoče izključiti, da bi delodajalec za določene obrate ali različna delovna okolja naloge varnosti in zdravja pri delu razdelil in jih prenesel na več različnih delavcev in (ali) zunanje ali notranje strokovne delavce, kar bi lahko napravil z notranjimi (delovno)pravnimi akti. Zato je lahko v skladu s sodno prakso oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu v smislu drugega ostavka 201. člena KZ-1, tudi vodja del na delovišču, vodja gradbišča, vodja strojne delavnice, torej oseba, pooblaščena za vodenje določenega obrata. Vendar tak prenos pooblastil na področju varnosti in zdravja pri delu v konkretnem primeru ni bil ugotovljen, saj se je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zadovoljilo le z ugotovitvijo, da je bila ena od delovnih zadolžitev obdolženca tudi „nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem“ (tč. 16 sodbe). Kakšne vrste nadzor sta imela v mislih delodajalec in obdolženec, v kakšnem obsegu (nad celotnim tehničnim področjem družbe; na posamičnih delovnih obratih) in nad katerimi sredstvi (delovna oprema in postopki za varno delo; finančna sredstva), sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, konkretna določba obdolženčeve pogodbe o zaposlitvi pa je tako splošna, da je nikakor ni mogoče razlagati v smeri, da je bila z njo na obdolženca prenesena odgovornost za varnost in zdravje pri delu na konkretnem delovnem kraju (v delavnici za strojno obdelavo št. 2).

12. Da bi lahko sodišče prve stopnje popolno raziskalo vprašanje, ali so bile na obdolženca v družbi X. d. o. o. prenesene naloge na področju varnosti in zdravja pri delu v obsegu, kot ga določa zakonski znak drugega odstavka 201. člena KZ-1, so zagovorniki utemeljeno predlagali dopolnitev dokaznega postopka s pridobitvijo pogodbe o zaposlitvi za F. F. in delovnega organigrama družbe oz. s pridobitvijo tiste dokumentacije, ki bo pričala o razdelitvi nalog na področju zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Če je namreč družba za strokovne naloge s področja varnosti in zdravja pri delu v skladu z ZVZD-1 pooblastila F. F., se pojavlja vprašanje, v kakšnem razmerju do njegovih nalog je določba iz obdolženčeve pogodbe o zaposlitvi, da je zadolžen tudi za „nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem“. Pomemben dvom v pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča so pritožniki vnesli tudi s predstavitvijo izpovedbe tedanje kadrovske direktorice družbe G. G. iz drugega kazenskega postopka zoper obdolženca zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. V zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 33960/2015 je G. G. povedala, da so bile „takrat“ naloge s področja varnosti in zdravja pri delu v družbi s pogodbo o zaposlitvi prenesene na njihovega varnostnega inženirja F. F. Komentirala je tudi določbo iz obdolženčeve pogodbe o zaposlitvi, ki je bila odločilna za presojo v obravnavani zadevi, in jo ocenila za „splošno“, v smislu, „da se pogleda, če nadzoruješ tehnično področje v nekem podjetju, da splošno pogledaš tudi, kaj se dogaja na tem“. Povedala je še, da obdolženec kot tehnični direktor „v tej zvezi ni imel kakšne bolj konkretne naloge“ kot npr. delavec, ki je samo šel mimo.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da po ureditvi iz ZVZD-1 in v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1), ima prav vsak delavec dolžnosti s področja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, kar pa ne pomeni, da je prav vsak delavec tudi oseba iz drugega odstavka 201. člena KZ-1. Zato obstaja razlika med posamičnimi dolžnostmi vsakega delavca za izvajanje oz. zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter odgovornostjo za sistemsko ureditev tega področja znotraj (posamičnih) delovnih procesov oz. na posamičnih delovnih krajih. Ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu so usklajen sistem, ki resnično privede do želenega cilja le, če ni prekinjen in deluje v celoti. To pa zahteva ustrezno sodelovanje delodajalca in vseh delavcev v obliki doslednega izvajanja obveznosti z zvezi z zdravjem in varstvom pri delu1. Tudi v izreku sodbe navedeni Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme določa številne obveznosti delavcev pri uporabi delovne opreme, med katero so uvrščeni vsi stroji, aparati, orodja, naprave in druga oprema, ki se uporablja pri delu. Navedeno je pomembno zaradi pomisleka pritožnikov, ali (in če, kako) je v konkretnem primeru na presojo vzročne zveze vplivalo ravnanje operaterja stroja B. B., ki se glede na predstavljene izpovedbe prič ni prepričal, ali je v nevarnem območju stroja kakšen delavec, ob tem, da je vedel, da je bil k stroju poklican zato, da se preizkusi njegovo delovanje potem, ko so se na njem izvajala popravila (na komandnem pultu je bila še vedno tablica, ki je opozarjala na tek vzdrževalnih del).

14. Ugotovljene kršitve drugače kot z razveljavitvijo sodbe in novim sojenjem ni mogoče odpraviti, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo (prvi odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno – toda tokrat bolj sumarno in ekonomično – izvesti že izvedene dokaze, dokazni postopek pa bo moralo tudi dopolniti, in sicer s pridobitvijo dokumentacije družbe X. d. o. o. o prenosu in razdelitvi pooblastil na področju varnosti in zdravja pri delu. Če se bo izkazalo za potrebno, bo lahko v skladu z dokaznimi predlogi obrambe zaslišalo tudi katere od prič, katerih zaslišanje je v prvem sojenju zavrnilo ter izvedlo druge dokaze. Vsebino dokazov bo moralo v odločilnih delih predstaviti in jih oceniti, in sicer vsakega posebej ter v povezavi z drugimi, posebej skrbno pa presoditi protislovja med njimi. Zavzeti bo moralo jasno in argumentirano stališče do vprašanj, ki ji jih je v tem sklepu izpostavilo pritožbeno sodišče, torej ali je obdolženca treba šteti za osebo, ki je (bila) na konkretnem delovnem kraju odgovorna za varnost in zdravje pri delu. Če se bo izkazalo drugače, pa bo moralo presoditi tudi, ali so bili z obdolžencu očitanim ravnanjem morda izpolnjeni zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja.

1 Povzeto po Brezovar, B.: Zakon o varnosti in zdravju pri delu s komentarjem. Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor, Maribor 2011, str. 21.