Jedro

Priposestvovalec, ker gre za originarno pridobitev lastninske pravice, s priposestvovanjem sanira ničnost pravnega posla (sodišče prve stopnje je glede pravnega naslova ugotovilo ničnost po tedaj veljavni določbi 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, U.l. 59/96 in 31/98). Res je torej, da to a priori ne predstavlja ovire za priposestvovanje, vendar pa prvostopenjsko sodišče v tej zadevi očitkov o neutemeljenosti tožbenega zahtevka ni gradilo na dejstvu, da je pravni posel ničen, pač pa predvsem na ugotovitvi, da potrebna desetletna priposestvovalna doba ni potekla. Dobra vera priposestvovalca namreč preneha takoj, ko priposestvovalec na kakršenkoli način izve, da mu ne pripada pravica, ki jo izvršuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ Ugotovi se, da je parc. št. 4 k.o. S. last tožeče stranke, kar je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, v nasprotnem primeru bo ta sodba nadomestila tako dovolilo za vpis v zemljiško knjigo, pod izvršbo“ ter podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Ugotovi se, da obstoji pravica stvarne služnosti na celotni parc. št. 4 k.o. S. v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 968/1 k.o. S. in se ta služnost vpiše v zemljiško knjigo“ ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

2. Tako je razsodilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik predmetne nepremičnine ni imel v dobroverni posesti potrebno priposestvovalno dobo. Nepremičnino je kupil v letu 1998, leta 2002 pa je izvedel, da ni vpisan kot lastnik. Štelo je tudi, da je utemeljen toženčev ugovor, ki se je skliceval na določbo 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), po kateri pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.

3. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oziroma podrejeno sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Z odločitvijo se ne strinja in meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je, kar je nesporno in kot je ugotovljeno, izkazal dobrovernost ob nakupu hiše oziroma parc. št. 986/1 k.o. S., katere se drži in na njo meji tudi sporna parcela št. 973/4 k.o. S., do prejema dopisa tožene stranke, da zahteva sporno parcelo v posest, ker je postal njen lastnik, z dne 1.10.2013. Toženec je ves čas vedel, da ima tožnik parcelo v posesti, da jo uporablja in da je njegova, tožnik pa je bil, kot je tudi ugotovljeno, v zmoti glede nakupa. Parcelo je torej kupil v dobri veri, da se bo zemljiškoknjižno zadeva uredila in jo bo zatem prepisal na svoje ime. Očitek, da ni bila pridobljena ustrezna odobritev po 20. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) ni utemeljen, pri sklepanju posla bi stranke lahko to odobritev pridobile, saj je imel tožnik prednost kot lastnik sosednje parcele. Zaslišana priča L.K. je povedala, da se je zapuščinski postopek vlekel od leta 2000 - 2013, saj se je druga žena pokojnega L. a na vse pritoževala, kot tudi, da je M.K., torej prodajalka parcele tožencu, ves čas vedela, da bo potrebno opraviti prepis na tožnika in tudi M.K. ni zahtevala dedovanja te parcele, pač pa je tako odločilo sodišče. Tožnik je bil vseskozi v dobri veri, da se bodo dediči dogovorili. Tožnik je zemljiškoknjižni lastnici poslal ustrezno pogodbo o uskladitvi, a ni dobil odgovora. Vsem je bilo znano, da je tožnik parcelo kupil in jo še danes uporablja kot svojo, kot so pojasnile tudi vse priče. Da je parcela pomotoma izostala iz pogodbe, pa so pojasnili tako posrednik, kot L.K., hčerka prodajalca L.K., in je bila s tem seznanjena tudi M.K., ki pa ni odgovorila na dopis tožnika. Tožniku se ne more očitali, da ni bil dovolj skrben. Utemeljeno je mislil, da bo uredil vpis, tudi po letu 2002, ko je naročil ureditev meje in parcelacijo. Zato ni mogla prenehati njegova dobrovernost v letu 2002. Tudi voljni element tožnika, da je imel v zavesti, da je lastnik, je obstajal. Tožnik je bil vseskozi prepričan, da je parcela njegova in nihče mu te pravice ni odrekel. Ves čas je to potrjevala tudi L.K., ki je vedela, da se mora to le še formalno urediti. Tudi ni res, da bi bil toženec v dobri veri, saj je vedel, da gre za parcelo tožnika in da jo ima tožnik vseskozi v posesti. Vedel je, da obstaja zapuščina, vedel je priti k M.K., da od nje za mali denar odkupi parcelo z namenom, da škodi tožniku, saj gre za stare zamere in sodne postopke pri pravdnih strankah za drugo parcelo, kjer toženec ni uspel. Tožnik je tudi podal konkretne navedbe glede podrejenega zahtevka, nasprotni razlogi sodišča ne držijo. Tožnik je bil dejanski posestnik sporne parcele več kot deset let in je torej služnost priposestvoval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je pogodbo sklenil v letu 1998, torej še v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki v 72. členu določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Ker se čas priposestvovanja (po tožbenih trditvah) razteza v obdobje veljavnosti tako ZTLR kot tudi SPZ (ki je pričel veljati 1.1.2003) je treba uporabiti tudi prehodno določbo 269. člena SPZ, ki je določil, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona in v drugem odstavku 43. člena še določa, da je za priposestvovanje potrebna dobroverna lastniška posest in priposestvovalna doba, ki za nepremičnine znaša 10 let. Dobroverna in zakonita posest in dobroverna posest po določbah ZTLR sta izenačena z dobroverno lastniško posestjo iz SPZ. Posest pa je glede na določbe prvega odstavka 27. člena in 28. člena SPZ dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje ter je dobroveren lastniški posestnik tisti, ki ne ve in niti ne more vedeti, da ni lastnik. Dobroverna lastniška posest iz SPZ torej ne zahteva veljavnega pravnega naslova. Zmota pri priposestvovanju pa mora biti opravičljiva glede vseh okoliščin, tudi glede okoliščine, da je pravni naslov veljaven.

6. Priposestvovalec, saj gre za originarno pridobitev lastninske pravice, s priposestvovanjem sanira ničnost pravnega posla (sodišče prve stopnje je glede pravnega naslova ugotovilo ničnost po tedaj veljavni določbi 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, U.l. 59/96 in 31/98). Res je torej, da to a priori ne predstavlja ovire za priposestvovanje, vendar pa prvostopenjsko sodišče v tej zadevi očitkov o neutemeljenosti tožbenega zahtevka ni gradilo na dejstvu, da je pravni posel ničen, pač pa predvsem na ugotovitvi, da potrebna desetletna priposestvovalna doba ni pretekla. Dobra vera priposestvovalca namreč preneha takoj, ko priposestvovalec na kakršenkoli način izve, da mu ne pripada pravica, ki jo izvršuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, ko je ocenilo dokaze, kar ponavlja tudi pritožnik, da je parcela v pogodbi pomotoma izpadla (zapis), torej, da jo je kupil. Vendar pa je ugotovilo tudi, da je v letu 2002 za pomoto izvedel, vedel je torej, da predmetna parcela ni predmet pisne pogodbe in da ni vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi. Pravno pravilen je zaključek, da ni bil več v opravičljivi zmoti glede pridobitve pravice, posebej, ker tudi potem, razen trditev, da se je dogovarjal s hčerko lastnika in sopogodbenico, da se zemljiškoknjižni prepis uredi, v naslednjih letih v zvezi s tem ni storil ničesar. Priposestvovalec, tožnik, je namreč vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo in se torej ne more sklicevati na opravičljivo zmoto, posebej proti tretjemu, ki ni njegov prodajalec (prim. tudi dr. Miha Juhart, Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Dnevi stvarnega in zemljiškega prava, Zbornik 2011, stran 9 in 10). Izpostavljanje pritožbe, da je priča L.K. povedala, da je M.K. vedela, da je treba parcelo prepisati, je neuspešno že glede na tožbene trditve, da se, ko je M.K. pridobila parcelo, na take tožnikove zahteve ni odzivala. Sklep o dedovanju je bil izdan, kot izhaja iz sodbe, v letu 2006. Tudi če bi držala (pa ne drži) pritožbena teza, da je tožnik kljub vedenju, od leta 2002 dalje, da ni vpisan kot lastnik in pisne pogodbe glede te parcele ni sklenil, bil še vedno v dobri veri, saj naj bi bil, kot pravi v pritožbi, „ves čas“ v dogovorih z L.K., eno od dedinj, da se uredi prepis, bi ob takem stanju zadeve gotovo ob določeni skrbnosti v letu 2006, ko je bil izdan sklep o dedovanju, vedel, da tega L.K. ne more storiti, saj nepremičnine ni podedovala, in so nejasne trditve pritožbe o teku postopka še v letu 2013, saj je v spisu sklep Višjega sodišča v Kopru, v prilogi B6, iz katerega izhaja, da je bila pritožba dedinje M.K. (ki se je nanašala le na oporočno voljo) zavrnjena. Desetletna potrebna priposestvovalna doba ni potekla, tožbeni zahtevek, tudi podrejen, je zato pravilno zavrnjen, ter pritožbena graja, da ustreznih razlogov sodba nima, ne drži. Ker pogoji za priposestvovanje že zato niso izpolnjeni, je vprašanje utemeljenosti ugovora toženca v smislu 44. člena SPZ za presojo utemeljenosti pritožbe nerelevantno. Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).