Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je bila tožba zavrnjena, ni dovoljena, saj sodišče ni spremenilo upravnega akta na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja niti ni odločalo na podlagi 66. člena ZUS-1.
Dejanja v postopku s pritožbo (med katera sodi tudi vložitev pritožbe) lahko opravlja stranka po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), oziroma sama ali njen zakoniti zastopnik, če ima opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Pritožba se zavrže.
1.Tožnik je 9. 2. 2026 vložil pritožbo zoper uvodoma navedeno sodbo naslovnega sodišča I U 683/2023-16 z dne 21. 1. 2026, s katero je sodišče zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Maribor in Murska Sobota, št. 0619-73/2022 z dne 19. 12. 2022, v zvezi z odločbo Ministrstva za zdravje, št. 021-7/2023/5 z dne 27. 2. 2023.
2.Pritožba ni dovoljena.
3.Prvi odstavek 73. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.
4.V obravnavani zadevi procesno dejansko stanje iz citiranega prvega odstavka 73. člena ZUS-1 ni podano, saj sodišče ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja, temveč je z izpodbijano sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Prav tako sodišče v zadevi ni odločalo na podlagi 66. člena ZUS-1. Iz navedenega izhaja, da pritožba zoper navedeno sodbo ni dovoljena, ker je bila vložena zoper akt, ki ga ni mogoče izpodbijati s pritožbo v upravnem sporu, o čemer je bila tožeča stranka s pravnim poukom v izpodbijani sodbi tudi poučena.
5.Prvi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo v upravnem sporu, če ZUS-1 ne določa drugače, določa, da predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka s sklepom zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo, zato je sodišče glede na obrazloženo odločilo, da se pritožba kot nedovoljena na tej pravni podlagi zavrže.
6.K navedenemu sodišče dodaja, da v skladu s četrtim odstavkom 343. člena ZPP pritožba ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Dejanja v postopku s pritožbo (med katera sodi tudi vložitev pritožbe) lahko opravlja stranka po odvetniku oziroma pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), oziroma sama ali njen zakoniti zastopnik, če ima opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Z drugimi besedami, to pomeni, da stranka v pritožbenem postopku nima možnosti, da bi osebno opravljala procesna dejanja, če nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Ustavnost določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 je že presojalo Ustavno sodišče RS in v odločbi, U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/2008) ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS.
7.Sodišče ugotavlja, da je pritožbo zoper izpodbijano sodbo vložil tožnik sam, pri čemer ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki jih je tožnik vložil v sodni spis. To pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima, zato je sodišče tudi iz razloga pomanjkanja postulacijske sposobnosti ni smelo obravnavati kot dovoljene.
8.Sodišče pojasnjuje še, da pozivanje tožnika, naj predloži potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, v obravnavani zadevi ni bilo potrebno, saj je zavrženje pritožbe narekovalo že dejstvo, da vložena pritožba zoper navedeno sodbo ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1).