Jedro

Materialnopravno zmotno je izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je zakonska ureditev Zakona o gospodarskih družbah (250. člen ZGD-C), ki je veljala v času sklenitve pogodbe med pravdnima strankama in je urejala pravico do odpravnine zaradi predčasnega odpoklica, sama po sebi izključevala morebitne zahtevke iz naslova škode, ki naj bi nastala članu uprave zaradi predčasnega odpoklica člana uprave. Navedena določba namreč ni izključevala uporabe določbe 2. odstavka 765. člena ZOR in v tem okviru odškodninskega zahtevka, v kolikor za odstop ne bi bilo utemeljenih razlogov. Pojmovno ni mogoče enačiti izgubljenega dobička s celotnim zneskom, ki bi ga tožeča stranka prejemala v roku dveh let do predvidenega izteka pogodbe kot nadomestilo za opravljeno delo pri toženi stranki. V skladu s 3. odstavkom 266. člena ZOR je pri opredelitvi obsega odškodnine potrebno upoštevati tudi koristi, ki jih je tožeča stranka imela od prekinitve pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del prvostopenjske sodbe (točka II. in III. izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 725.878,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2004 do plačila (točka I. izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 2.177.668,82 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2004 do plačila (točka 2. izreka) in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v znesku 109.140,25 SIT (točka III. izreka).

Zoper točko II. in III. izreka izpodbijane sodbe je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirala očitkov glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo prvostopenjsko sodišče ob izdaji izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pa tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe tudi ni ugotovilo morebitnih kršitev postopka, navedenih v 2. odstavku 350. člena ZPP.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o opravljanju funkcije člana uprave za dobo petih let od dne podpisa 5.1.2001 (A 3), kakor tudi, da je bila s strani tožene stranke ta pogodba odpovedana pred iztekom roka. V posledici tega je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo zneskov po pogodbi, ki bi ji šli, v kolikor ne bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe s strani tožene stranke. Zahtevek je tožeča stranka utemeljila kot izplačilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi protipogodbenega ravnanja tožene stranke.

Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno pravilno opredelilo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama kot mandatno razmerje. V tem delu je deloma pritrditi pritožbenim navedbam, da je materialnopravno zmotno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je zakonska ureditev Zakona o gospodarskih družbah (250. člen ZGD-C), ki je veljala v času sklenitve pogodbe med pravdnima strankama in je urejala pravico do odpravnine zaradi predčasnega odpoklica, sama po sebi izključevala morebitne zahtevke iz naslova škode, ki naj bi nastala članu uprave zaradi predčasnega odpoklica člana uprave. Navedena določba namreč ni izključevala uporabe določbe 2. odstavka 765. člena ZOR in v tem okviru odškodninskega zahtevka, v kolikor za odstop ne bi bilo utemeljenih razlogov.

Ne glede na navedeno pa je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da tožeča stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage, s katero bi izkazala vse potrebne elemente odškodninske odgovornosti. Eden od teh elementov, ki bi ga morala izkazati tožeča stranka, je tudi višina škode, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi predčasne odpovedi pogodbe. Tožeča stranka je višino škode utemeljevala kot izgubljeni dobiček v višini plačil, ki naj bi jih prejela v kolikor ne bi prišlo do odpovedi pogodbe. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da pojmovno ni mogoče enačiti izgubljenega dobička s celotnim zneskom, ki bi ga tožeča stranka prejemala v roku dveh let do predvidenega izteka pogodbe kot nadomestilo za opravljeno delo pri toženi stranki. V skladu s 3. odstavkom 266. člena ZOR je pri opredelitvi obsega odškodnine potrebno upoštevati tudi koristi, ki jih je tožeča stranka imela od prekinitve pogodbe. Trditveno in dokazno breme glede opredelitve višine škode v smislu izgubljenega dobička je bila na strani tožeče stranke. Ob tako pomanjkljivih trditvah tožeče stranke se torej pokaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala nastale škode, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Zelo pavšalno sklicevanje na uveljavljeno sodno prakso v Nemčiji, ki naj bi tovrstne zahtevke priznavala, sklicujoč se na publicirani komentar Zakona o gospodarskih družbah, ne zadošča. Ob tem ne gre spregledati niti časovnega okvira, ko tožeča stranka uveljavlja kot škodo celotni znesek neprejetih plačil za obdobje dveh let in ne zgolj za obdobje, ki bi bilo blizu rednega izteka mandata, kar bi samo po sebi tudi omejevalo možnosti tožeče stranke, da sama prispeva k omilitvi nastale škode.

Navedeni razlogi tako potrjujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu sodbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.