Jedro

Domneva alkoholiziranosti (zaradi izmaknitve preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti) velja po splošnih zavarovalnih pogojih tako v primeru, ko gre za voznika zavarovanca, kot tudi v primeru, ko gre za voznika, ki je upravljal vozilo zavarovanca, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup (leasingodajalca).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi plačilni nalog I Pl 817/98 z dne 20. 8. 1998 in naložilo tožencu plačilo zneska 6,417.344 SIT (sedaj 26.779,1 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 1996 dalje tožeči stranki. Dne 22. 12. 1995 je toženec povzročil prometno nesrečo in odšel s kraja nesreče, ne da bi obvestil policijo in ne da bi oškodovancem pustil osebne podatke. Toženec je kot leasingojemalec in zavarovalec sklenil s tožečo stranko zavarovalno pogodbo po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI. Toženec se je s svojim ravnanjem izmaknil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, kar se po 2. točki prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev šteje, da je vozil pod vplivom alkohola. Zaradi voznikove vožnje pod vplivom alkohola zavarovalnica po 3. točki drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev krije škodo zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup, voznik pa je dolžan izplačano zavarovalnino povrniti zavarovalnici. Ta je poravnala leasingodajalcu in zavarovancu A. d.d. premoženjsko škodo in je na podlagi subrogacije po 939. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) upravičena do regresa od toženca, ki je povzročil škodo.

2. Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Strinjalo se je, da po 3. točki drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev zavarovalnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup, če je zavarovalni primer povzročil voznik pod vplivom alkohola. Postavilo pa se je na stališče, da mora tožeča stranka dokazati dejstvo, da je zavarovalni primer povzročil voznik pod vplivom alkohola ter da domneva alkoholiziranosti zaradi izmaknitve preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti za konkretni primer ne velja, ker v zavarovalnih pogojih za to ni podlage. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno uporabilo določbe sklenjene zavarovalne pogodbe oziroma zavarovalne pogoje.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča in meni, da je njegova razlaga nelogična. Opozarja še na četrti odstavek 31. člena Splošnih pogojev.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče pravilno razlaga, da Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI v prvem odstavku 10. člena naštevajo tri primere, ko zavarovanec izgubi zavarovalne pravice (vožnja voznika brez vozniškega dovoljenja, vožnja voznika pod vplivom alkohola in vožnja voznika pod vplivom mamil), v drugem odstavku 10. člena pa tri izjeme, ko zavarovalnica vendarle krije škodo zavarovancu. Ena od teh izjem je vsebovana v 3. točki drugega odstavka 10. člena: zavarovalnica krije škodo zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup, če je zavarovalni primer povzročil voznik brez vozniškega dovoljenja, pod vplivom alkohola ali mamil. V tem primeru je voznik dolžan izplačano zavarovalnino povrniti zavarovalnici takoj po njenem izplačilu zavarovancu.

7. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da v primeru izgube zavarovalnih pravic po prvem odstavku 10. člena Splošnih pogojev velja domneva alkoholiziranosti iz 2.d točke (če se voznik po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti), v primeru izjeme po 3. točki drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev pa domneva alkoholiziranosti ne velja, ker v zavarovalnih pogojih zanjo ni podlage in bi morala alkoholiziranost voznika dokazati zavarovalnica. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako stališče pritožbenega sodišča zmotno. Pomembno je, da prvi odstavek 10. člena Splošnih pogojev in 3. točka drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev naštevata iste tri razloge (kršitve), zaradi katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice oziroma zaradi katerih mora voznik izposojenega ali zakupljenega vozila povrniti zavarovalnici zavarovalnino, ki jo je ta izplačala zavarovancu, ki izposoja ali oddaja vozila v zakup. Med temi razlogi je tudi vožnja pod vplivom alkohola. Le nomotehnični razlog je, da domnevi alkoholiziranosti oziroma vožnje pod vplivom mamil iz prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev nista ponovljeni tudi pri 3. točki drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev. Nobenega razloga namreč ni, da domneva alkoholiziranosti zaradi izmaknitve preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti iz prvega odstavka 10. člena ne bi veljala tudi za primere iz 3. točke drugega odstavka 10. člena. Logično je, da se olajšava dokazovanja alkoholiziranosti iz prvega odstavka nanaša tudi na dokazovanje alkoholiziranosti po 3. točki drugega odstavka istega člena. Situacija je popolnoma identična. Smisel z zavarovalno pogodbo dogovorjene domneve je v obeh primerih enak: zavarovalnica ima v prvem primeru pravico, da zavrne izplačilo odškodnine zavarovancu, ki je vozil pod vplivom alkohola, v drugem primeru pa ima pravico do povračila zavarovancu izplačane odškodnine, če je voznik najemnik ali zakupnik vozil pod vplivom alkohola. V obeh primerih zavarovalnica nima objektivne možnosti dokazovati alkoholiziranosti bodisi zavarovanca bodisi voznika (primerjaj sodbo II Ips 547/2002). Edini način, kako lahko zavarovalnica ugotavlja in dokazuje alkoholiziranost, je preko policije, zato je v Splošnih pogojih voznikom naloženo, da morajo ob prometni nesreči takoj obvestiti policijo, da lahko ta na zakonsko predpisan način ugotovi, ali ima voznik v organizmu alkohol (primerjaj sodbo II Ips 21/2002). Če se temu izmakne, se domneva voznikova alkoholiziranost, kar ima za posledico, da voznik zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, voznik najemnik oziroma zakupnik pa mora zavarovalnici povrniti zavarovancu (ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup) izplačano zavarovalnino ali odškodnino.

8. Revizija pravilno opozarja tudi na 31. člen Splošnih pogojev, ki v četrtem odstavku določa, da so sozavarovani tudi najemniki in zakupniki, katerim zavarovanci, ki se ukvarjajo z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup, prepustijo upravljanje zavarovanega vozila. Če ti vozniki, ki niso pravi zavarovanci (zavarovanci so lastniki vozil – najemodajalci oziroma zakupodajalci), kršijo zavarovalni pogodbo, izgubijo zavarovalne pravice samo ti vozniki. Zavarovancu lastniku, ki je najemodajalec oziroma zakupodajalec, torej pripada zavarovalnina oziroma odškodnina, vozniki najemniki in zakupniki pa so izenačeni z zavarovanci vozniki in v primeru kršitve zavarovalne pogodbe enako kot pravi zavarovanci vozniki izgubijo zavarovalne pravice v smislu prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev. S tem tudi zanje velja domneva alkoholiziranosti.

9. Revizijsko sodišče zaključuje, da tako po določbah 10., kot tudi 31. člena Splošnih pogojev velja domneva alkoholiziranosti v primeru izmaknitve preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti voznika, ki je kot leasingojemalec le zavarovalec, zavarovalnica pa je povrnila škodo zavarovancu, ki je leasingodajalec. Pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke je torej v navedenih določbah (in v 939. členu ZOR), ki jih je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno presodilo. Nasprotno je prvostopenjsko sodišče Splošne pogoje pravilno presodilo in se pri odločitvi pravilno oprlo na domnevo alkoholiziranosti. Vendar je treba upoštevati, da je toženec v pritožbi zatrjeval procesne kršitve in izpodbijal dejanske ugotovitve ter zaključke o izmikanju preiskavi ter ugotavljanju alkoholiziranosti, na kar pa pritožbeno sodišče zaradi svoje drugačne pravne presoje ni odgovorilo. Pritožba je ostala neizčrpana in zato ni mogoča sprememba izpodbijane sodbe, temveč le njena razveljavitev, da bo pritožbeno sodišče lahko obravnavalo vse relevantne pritožbene trditve tožene stranke. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.