Jedro

Sodna poravnava med tožnico in njenim bivšim zakoncem pomeni, da je tožnica sama zakrivila takšno dejansko stanje, da z solastnim deležem nepremičnine zaradi vknjižene brezplačne uporabe stanovanja skupaj s kletjo (užitka), ne more razpolagati. Tožnica sicer vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker želi doseči civilno delitev tega solastnega premoženja, ki pa je že bilo predmet sodne poravnave, torej se je o tem premoženju po sporazumni volji obeh udeležencev, že enkrat odločilo. Tožena stranka tako ni imela pravne podlage za to, da bi tožnici, v postopku civilne delitve solastnega premoženja dodelila brezplačno pravno pomoč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč A.A. (tožnice v tem sporu) z dne 22. 9. 2016, kot neutemeljena zavrne. Tožena stranka navaja, da je prosilka dne 22. 9. 2016 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi določitve razdružitve solastnega premoženja. Navaja določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa subjektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki se nanašajo na socialno in finančno stanje prosilca in pogoje, ki se nanašajo na to, da prosilec ne sme preseči višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Tožena stranka razlaga 14. člen ZBPP (drugi odstavek) in določbe členov Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) ter Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ne glede na določbo 13. člena ZBPP, se v skladu s 27. členom ZSVarPre, v povezavi s 4. členom Zakona o dodatnih interventnih ukrepih (ZDIU12) brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva in ki dosega ali presega 13.780 EUR.

2. Ugotovljeno je, da je prosilka lastnica 1/2 deleža nepremičnine - posameznega dela, številka 22 v stavbi številka 3550 k.o. ..., ki je v naravi stanovanje v večstanovanjski stavbi z naslovom ... Kot izhaja iz centralnega registra prebivalstva in prošnje prosilke, ta v predmetnem stanovanju ne živi, zato se po določbi 17. člena ZUPJS upošteva kot njeno premoženje. Po podatkih GURS znaša vrednost stanovanja 51.957,00 EUR, vrednost solastniškega deleža prosilke pa 25.978,50 EUR. Glede na to, je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilke za brezplačno pravno pomoč.

3. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima tožnica minimalni dohodek (pokojninski prejemek) v višini 397,73 EUR ter 53 EUR preživnine za razvezanega zakonca. Glede na to, tožnica povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana v višini 577,62 EUR ne presega. Zavrnitev prošnje zaradi preseganje solastninskega deleža nepremičnine (vrednost 1/2 25.978,50 EUR) pa ni pravilna. Res je, da je tožnica solastnica stanovanja, v katerem ne živi in katerega vrednost presega 13.780 EUR. Živi na drugem naslovu in zato plačuje najemnino. Če bi živela v stanovanju, katerega solastnica je, bi bila upravičena do brezplačne pravne pomoči. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči ne more biti odvisna od tega, kje ima nekdo prijavljeno bivališče, pač pa od premoženja, ki ga dejansko ima. V stanovanju, ki je v solasti tožnice biva njen bivši mož. Obseg skupnega premoženja in delež na tem skupnem premoženju je bil določen s sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Celju, številka P 36/2011, iz katere je razvidno, da si je bivši mož na tem stanovanju izgovoril dosmrtno in brezplačno pravico užitka tega stanovanja, zato tožnica dejansko nima možnosti razpolaganja s tem premoženjem, kar pa je skladno s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP razlog, da se to premoženje ne upošteva. Tožnica od tega premoženja nima ničesar, razen bremen in stroškov, ki pa jih z mesečnimi prihodki ne more kriti. Glede na takšno zakonsko določbo tožena stranka tega premoženja pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice ne bi smela upoštevati. Tožena stranka ni pozvala tožnice k razjasnitvi razlogov in zakaj v solastnem stanovanju ne živi in je s tem nepravilno ugotovila dejansko stanje. Tožnici je bila šele s tožbo dana možnost, da se izjasni o teh okoliščinah.

4. Obrazložitev tožene stranke je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena, v zvezi s prvim odstavkom 259. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Tožnici ni bila dana možnost do izjasnitve o bistveni okoliščini, ali je, glede na dejansko rabo stanovanja s strani užitkarja, glede na razvezo zakonske zveze, zaradi katere si je bila prisiljena poiskati najemniško stanovanje, z njenim solastniškim deležem v resnici sploh mogoče razpolagati. Tožnica želi s postopkom, s katerim je zaprosila za brezplačno pravno pomoč doseči civilno delitev solastnega premoženja in tako drugega solastnika prisiliti v postopek pred sodiščem in odkup njenega deleža (tega izven postopka ni uspela, ker dialoga med razveznima zakoncema ni). Tožnica tega stanovanja, ki ima vpisano breme dosmrtnega in brezplačnega užitka stanovanja, ne bi mogla prodati na trgu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi oziroma podredno zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je utemeljila zavrnitev prošnje tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zaradi določitve razdružitve solastnega premoženja, na podlagi določbe 13. člena ZBPP, v zvezi z 27. členom ZSVarPre, v povezavi s 4. členom ZTIU12, ker ima tožnica premoženje, ki se upošteva in presega 13.780 EUR. Nesporno med strankama je, da sta tožnica in njen nekdanji zakonec dne 11. 12. 2013 pri Okrožnem sodišču v Celju sklenil sodno poravnavo, s katero je tožnica svojo solastno polovico stanovanja pustila nekdanjemu zakoncu v brezplačno dosmrtno uporabo, skupaj s kletjo. Po trditvah tožnice, bi morala tožena stranka pri določitvi premoženjskega cenzusa za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevati določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Ta določa, da se ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena, pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine, premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Navedena zakonska določba po presoji sodišča, glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje med strankama postopka, nakazuje na to, da je bila odločitev tožene stranke pravilna. Tretji odstavek 14. člena ZBPP določa kot pogoj, razen tega da prosilec dejansko ne more razpolagati s premoženjem, še nadaljnji pogoj, da sam ali njegovi družinski člani takšnega stanja niso zakrivili po lastni volji. Spisovno izkazano sodna poravnava med tožnico in njenim bivšim zakoncem in na katero se sklicuje tudi tožnica v tožbi pomeni, da je tožnica sama zakrivila takšno dejansko stanje, da z solastnim deležem nepremičnine zaradi vknjižene brezplačne uporabe stanovanja skupaj s kletjo (užitka), ne more razpolagati. Tožnica sicer vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker želi doseči civilno delitev tega solastnega premoženja, ki pa je že bilo predmet sodne poravnave, torej se je o tem premoženju po sporazumni volji obeh udeležencev (tudi tožnice), že enkrat odločilo. Tožena stranka tako tudi po presoji sodišča ni imela pravne podlage za to, da bi tožnici, kljub izkazanemu slabemu premoženjskemu stanju, v postopku civilne delitve solastnega premoženja dodelila brezplačno pravno pomoč. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da tožnica ni imela možnosti sodelovanja v postopku, da bi pojasnila svoje slabo socialno stanje, ker okoliščine, ki se nanašajo na uporabo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, med strankama postopka nesporno izhajajo iz spisovnih listin.

8. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba na zakonu utemeljena.

9. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.