Jedro

Tožena stranka ni poskrbela za varno in zdravo delovno okolje, saj delavcev v brusilnici nikoli ni opozorila na prekomerno obremenjenost s svincem v delovnem okolju. Prav tako ni zagotovila uporabe zaščitnih mask oziroma respiratorjev in uporabe zaščitnih mask ni nadzirala ter kljub priporočilu varnostnih inženirjev ni uredila odsesavanja svinčevega prahu pri brusilnih strojih. S takšnim svojim ravnanjem je opustila dolžno skrbnost zagotovitve varnega in zdravega delovnega okolja.

Svinec je nevarna stvar, ki povzroča okvare zdravja in je delo v delovnem okolju, v katerem so delavci izpostavljeni vplivu svinca, zdravju nevarno okolje, zato za škodo, ki jo utrpi delavec, ki zboli za poklicno boleznijo, odgovarja delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača 37.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009 do plačila in ji povrne stroške postopka v znesku 1.107,10 EUR, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V presežku, to je za znesek 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (točka II izreka), toženi stranki je naložilo, da na transakcijski račun sodišča prve stopnje plača znesek 2.982,18 EUR (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se je tožnica pritožila iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnici iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem prisodilo zgolj znesek 16.000,00 EUR, čeprav je bil v podobnem primeru oškodovanki z ožjim spektrom zdravstvenih težav zaradi zastrupitve s svincem prisojen znesek 25.000,00 EUR. Podobno velja tudi glede odškodnine za prestani sekundarni strah, ki je bila odmerjena v višini 3.000,00 EUR, čeprav je bila oškodovanki v drugem sporu za prestan strah v zvezi z zastrupitvijo s svincem odmerjena odškodnina v višini 9.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo tudi, ko je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo 18.000,00 EUR in ne vtoževanih 20.000,00 EUR. V primerljivi zadevi je bila oškodovanki iz tega naslova priznana odškodnina v višini 36.000,00 EUR, pri čemer se omejitve življenjskih aktivnosti niti niso bile v celoti posledica zastrupitve s svincem, temveč so bile rezultat predhodnih zdravstvenih težav. Sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo načela individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti. Slednje načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Posledično je nepravilna tudi odločitev glede stroškov postopka, saj bi bila ob pravilno odmerjeni odškodnini, tožnica upravičena do celotnih priglašenih stroškov postopka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je glede na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 520/2008 sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ugotovilo, da sta podani tako objektivna kot krivdna odgovornost tožene stranke. Ker sodišče prve stopnje ni določilo oblike odgovornosti se tožena stranka do te postavke sploh ne more opredeliti in je podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bo sodišče druge stopnje menilo, da je v tej zadevi podana objektivna odgovornost tožene stranke, je potrebno ugotoviti tudi sokrivdo tožnice. Tožnica je namreč sama izjavila, da se je izučila za steklobrusilko, kar pomeni, da je bila seznanjena z vsemi nevarnostmi v zvezi s svincem, kakor so bile znane v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Toženi stranki ni mogoče očitati, da ni že v preteklih tridesetih letih svojega obstoja delavcem zagotavljala enake zaščite pred svincem, kot jo zagotavlja sedaj, ko je raven znanstvenih dognanj na bistveno višjem nivoju. Ker tožnica ni redno nosila maske, si umivala rok in prala oblačil, kot je to navajala sama in kot je izpovedala priča doc. dr. A.A., je nedvomno tudi sama vsaj delno soodgovorna za nastalo škodo. Tožena stranka ne more biti objektivno odgovorna, saj škodljivega delovanja svinca ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga povsem odvrniti. Če pa je podlaga za dosojeno odškodnino subjektivna odgovornost tožene stranke, pa bi tožnica v skladu s pravilom o dokaznem bremenu morala dokazati protipravno ravnanje tožene stranke, obseg škode in vzročno zvezo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobni zadevi v sodbi in sklepu II Ips 174/2004 zavzelo stališče, da presoja krivdne odgovornosti ni možna brez upoštevanja splošne ravni znanstvenih dognanj o učinkih azbesta v spornem obdobju na območju tedanje SFRJ. Tožena stranka je že v decembru 1984 sprejela Pravilnik o sredstvih in opremi za osebno varstvo pri delu ter zaščitnih delovnih oblačilih in obutvi. V prilogi tega pravilnika so bila navedena tudi zaščitna sredstva za steklobrusilce. Tožena stranka je zaščitna sredstva, ki jih je določal citirani pravilnik, redno kupovala, za kar je predložila tudi ustrezne dokaze. Sodišče prve stopnje ni navedlo, katere pravne norme je tožena stranka kršila, zato protipravnost sploh ni bila ugotovljena. Tožnica je imela le enkrat izmerjeno povišano vrednost svinca in sicer 23. 11. 2006, v višini 397 mikrogramov na liter, kasneje pa so se vrednosti samo zmanjševale, kar je logično, ker je bila tožnica v bolniškem staležu, oziroma premeščena na delovno mesto, na katerem ni bila več v stiku s svincem. Odkar je znano, da je svinec nevaren, je tožena stranka naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi delavce čimbolj zaščitila. To so potrdile tudi zaslišane priče, vendar se sodišče prve stopnje do njihovih izpovedb sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba citira dele izpovedb prič B.B., C.C. in Č.Č.. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni poskrbela za redno nošenje mask in da v vseh prostorih niso bile nameščene tehnične naprave odsesovanja, so v nasprotju z povzetimi izpovedbami navedenih prič. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno povzelo izpovedbo priče D.D., češ, da naj bi ta priča potrdila, da tožena stranka ni poskrbela za primerne tehnične rešitve glede zaščite delavcev pred svinčenim prahom. Navedba sodišča prve stopnje se tako razlikuje od izpovedbe zaslišane priče, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje navaja, da je bila tožnica od leta 1983 do 2001 zaposlena kot steklobrusilka na oddelku za brušenje kristalnega stekla, od leta 2002 do 15. 7. 2008 pa pri suhem čiščenju. V resnici je bila tožnica od 9. 5. 1983 do 31. 7. 2001 pri toženi stranki zaposlena kot pomočnica steklobrusilca II, od 1. 8. 2001 do 31. 12. 2001 kot embalirka stekla, od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006 je opravljala delo obdelovalca stekla, od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2008 pa delo steklobrusilca. Od 1. 1. 2009 je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu, katerega temeljna dejavnost je prav tako steklarstvo. Na delovnem mestu pomožnega steklarskega delavca ni stika s svincem, sodišče prve stopnje pa je kljub temu sledilo tožničini trditvi, da je bila vso delovno dobo pri toženi stranki izpostavljena svincu in da je vseh 36 let delovne dobe opravljala delo steklobrusilke. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Postavlja se vprašanje, ali so vse težave, ki jih tožnica navaja, sploh v vzročni zvezi s svincem ali pa gre za neodvisne bolezni, ki skupaj s posledicami zastrupitve s svincem še potencirajo tožničino stanje. Tožena stranka ne more odgovarjati za posredno škodo, saj ji ni mogoče očitati malomarnosti, kaj šele naklepa, ki mora biti podan pri posredni škodi. Izvedenci so ugotovili, da gastritis, okužba z bakterijo heliobacter pylori in pomanjkanje vitamina B12 niso v povezavi s svincem. Sodišče prve stopnje se s pojasnjevanjem vzročne zvez sploh ni ukvarjalo, saj mu je zadoščala pavšalna navedba, da je pri brušenju prisoten svinec. Tožnica tudi ni uspela dokazati obsega nastale škode, saj so izvedenci večkrat zapisali in izjavili, da ne morejo razmejiti škode, ki je posledica zastrupitve s svincem in škode, ki ni posledica svinca. Kljub temu je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za imenovanje novega izvedenca, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je od prič, katerih zaslišanje je tožena stranka predlagala s prvo pripravljalno vlogo zaslišalo le priči B.B. in Č.Č., glede ostalih prič pa je protispisno ugotavljalo, da tožena stranka ni navedla, kaj naj bi te priče izpovedale. Sodišče prve stopnje ni razmejilo med škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi zastrupitve s svincem in škodo, ki je nastala iz drugih vzrokov oziroma bolezenskih stanj. Izvedenci so ugotovili, da je od 22 bolezni oziroma simptomov, ki jih ima tožnica, le 6 povezanih z izpostavljenostjo svincu. Trditvena podlaga tožnice je bila ves čas usmerjana v dokazovanje zastrupitve s svincem in na splošno s škodo, ki bi bila povezana z delovnim mestom, zato je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo vse težave, ki jih ima tožnica. Pomanjkanje vitamina B12 ima enake simptome in povzroča enake posledice kot eventualna zastrupitev s svincem, kar je potrdil tudi izvedenec E.E.. Sodišče prve stopnje ni določilo trajanja in intenzivnosti bolečin, zato izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Od vseh navedenih bolezenskih stanj, ki so posledica zastrupitve s svincem, tožnica bolečine čuti zgolj pri glavobolih in prebavnih težavah, zato je dosojena odškodnina v višini 16.000,00 EUR previsoka in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Dosojena odškodnina je tudi nesorazmerna glede na odškodnine, ki so bile dosojene zaradi posledic azbestoze, ki je veliko hujša bolezen, kot so posledice zastrupitve s svincem. V primerih azbestoze je Vrhovno sodišče oškodovancem dosodilo odškodnino v višini cca. 2,7 povprečne plače (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 532/2006, II Ips 636/2006, II Ips 825/2007, II Ips 599/2005). Tudi v primeru oškodovank, ki sta zaradi cepiva utrpeli podobne težave kot tožnica je bila zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR vsaki. Sodišče prve stopnje je odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 18.000,00 EUR utemeljilo s tem, da naj bi bila pri tožnici ugotovljena invalidnost III. kategorije. Vendar pa je iz odločb ZPIZ ter izvedenskih mnenj invalidske komisije ZPIZ I. in II. stopnje razvidno, da pri tožnici ni bila ugotovljena poklicna bolezen. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici je bila invalidnost III. stopnje priznana kot posledica bolezni in ne poklicne bolezni. Dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi bistveno odstopa od odškodnin, ki so bile dosojene v podobnih primerih (na primer II Ips 1253/2008 v kateri je bilo oškodovanki zaradi podobnih težav dosojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke, prerekali sta navedbi iz teh pritožb in predlagali njuno zavrnitev.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbi sta utemeljeni.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je razsodilo, da sta podani tako objektivna in krivdna odgovornost tožene stranke, storilo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev po navedeni točki ni podana, saj je izrek sodbe razumljiv, sodba je jasno obrazložena, razlogi v njej pa niso v nasprotju sami s seboj. Presoja sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podana tako objektivna kot krivdna odgovornost tožene stranke, pri čemer je svojo odločitev jasno obrazložilo, pa ne utemeljuje očitka kršitve po citiranem členu.

Prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo izjavo priče D.D., da tožena stranka ni poskrbela za primerne tehnične rešitve, to je za sistem odsesavanja. Navedena kršitev ni podana, saj iz zapisnika o zaslišanju priče, kot je to pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je le-ta izpovedovala, da so toženi stranki predlagali tehnične ukrepe, in sicer sistem lokalnega odsesavanja, kar so izvedli vzorčno in ne v celoti in je tudi pojasnila, da ji ni znano, zakaj se za to rešitev pri toženi stranki niso odločili. V odločilnih dejstvih tako ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zaslišanja priče in med samim zapisnikom o zaslišanju. Prav tako ni podana očitana kršitev, ker sodišče prve stopnje ni povzelo trditev tožene stranke, kot jih je podala v prvi pripravljalni vlogi v zvezi s tožničino zaposlitvijo pri toženi stranki. Zatrjevana kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje medtem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Nasprotje se mora nanašati na listino in ne na vlogo stranke. Razen tega pa sodišče prve stopnje o vsebini pripravljalne vloge tožene stranke niti ni navajalo nečesa drugega, kot pa je ta vloga vsebovala. Je pa zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenih navedb tožene stranke, odločitev sodišča o vzročni zvezi preuranjena in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb zaslišanih prič (B.B., C.C. in Č.Č.), ki so izpovedale o tem, da je tožena stranka, od kar je znano, da je svinec nevaren, naredila vse kar je bilo v njeni moči, da bi delavce čimbolj zaščitila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno o protipravnem ravnanju oziroma krivdi tožene stranke, kot predpostavki odškodninske odgovornosti tožene stranke, gradilo tudi ob upoštevanju izpovedi navedenih prič. Katera dejstva bo sodišče štelo za dokazana pa je stvar dokaznega postopka in upoštevanja načela proste presoje dokazov.

Tožena stranka nadalje v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju prič F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N. in O.O., ki bi izpovedale o načinu dela in zaščiti pri delu ter zdravstvenih težavah delavcev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšen pritožbeni očitek ni utemeljen. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem navedenih prič obrazložilo z utemeljitvijo, da se za zaslišanje teh ni odločilo zato, ker so o razmerah na tožničinem delovnem mestu in o sprejemanju pravilnikov, možnostih tehničnih rešitev in kontroli uporabe zaščitnih sredstev prepričljivo izpovedale zaslišane priče. Sodišče prve stopnje se s takšno presojo sodišča prve stopnje strinja, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem elementa protipravnosti oziroma krivde tožene stranke, kot predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje odškodnino zaradi povzročene škode na zdravju zaradi dolgoletne izpostavljenosti svincu v času, ko je bila zaposlena kot steklobrusilka pri toženi stranki to je od 1983 dalje do 31. 8. 2008. Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi civilnega delikta, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde, zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo).

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru presodilo, da je tožena stranka tako krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ) kakor tudi objektivno (drugi odstavek 131. člena OZ) odškodninsko odgovorna. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da takšna kumulacija odškodninske odgovornosti ni mogoča. V sodni praksi je zavzeto stališče, da običajno (pojmovno) takšna kumulacija sicer ni mogoča, saj obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti (izpodbija domnevo vzročnosti). Položaj je poseben, kadar je krivdna odgovornost (tako kot v konkretnem primeru) utemeljena na teoriji o ratio legis vzročnosti. Vzročnost ratio legis se namreč že po svoji zasnovi v mnogih prvinah približuje odgovornosti po domnevi vzročnosti (149. člen OZ). Potreba po varstvenih pravilih je namreč utemeljena z obstojem nevarnosti, ki preti iz posamezne vrste dela. Namen varstvenih pravil je zato, da se uresničitev takšne nevarnosti prepreči ali vsaj bistveno zmanjša. Če tisti, ki je dolžan izvrševati ta varstvena pravila, to opusti ter ob tem nastane škodna posledica takšnega tipa, ki jo skušajo prav ta ista varstvena pravila preprečiti, tedaj se njegovi opustitvi pripiše pravno relevantni vzrok nastanka škodne posledice.

Kot že rečeno, je delodajalec odškodninsko odgovoren, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti; da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predpostavkama protipravnosti in krivde oziroma neskrbnega ravnanja tožene stranke ugotovilo, da so v letu 2001 izvedene meritve pokazale presežene mejne vrednosti koncentracije svinca v zraku in je za to tožena stranka vedela. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni poskrbela za varno in zdravo delovno okolje, saj tožena stranka delavcev v brusilnici nikoli ni opozorila na prekomerno obremenjenost s svincem v delovnem okolju. Prav tako tožena stranka ni zagotovila uporabe zaščitnih mask oziroma respiratorjev in uporabe zaščitnih mask ni nadzirala ter kljub priporočilu varnostnih inžinirjev ni uredila odesavanja svinčevega prahu pri brusilnih strojih. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki te zaključke izpodbijajo, so neutemeljene. Dokazna ocena, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča takšne zaključke utemeljeno gradi na skladni izpovedi tožnice in prič C.C., B.B. in Č.Č.. Priča C.C. je pojasnila, da pri toženi stranki sprva mask ni bilo na razpolago, niti še ni bilo predpisano, da jih je treba uporabljati. Kot priča zaslišani B.B. je v zvezi z uporabo zaščitnih sredstev pri toženi stranki pojasnil, da se je v oddelku suhega in mokrega glajenja stekla od zaščitnih sredstev uporabljal delovni plašč in maska s filtrom, ki pa se je uporabljala od 2005 dalje. Č.Č. pa je izpovedal, da so bila zaščitna sredstva vedno na voljo, vendar je bila obrazna maska predpisana le na oddelku suhega čiščenja, predpis, ki je zahteval nošenje obrazne maske na oddelku mokrega brušenja, pa je nastal šele kasneje, tožena stranka neuporabe mask ni sankcionirala. Povedal je tudi, da je tožena stranka v oddelku za unikatno brušenje poskrbela za tehnične rešitve odesavanja prahu, v drugih oddelkih pa ne, ker pri poslovodstvu za to ni bilo posluha. Ugotovitve o neskrbnem ravnanju tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi z izpovedjo priče prof. dr. A.A., ki je v letu 2007 opravila ogled pogojev dela v brusilnici pri toženi stranki in je ugotovila mnoge nepravilnosti tožene stranke pri zagotavljanju varnih pogojev pri delu, kjer so delavci izpostavljeni svincu. Tožena stranka v pritožbi navedene zaključke izpodbija s sklicevanjem na izpoved prič B.B., C.C., Č.Č., in P.P., iz katerih naj bi izhajalo tudi, da je tožena stranka odkar je znano, da je svinec nevaren, storila vse kar je bilo v njeni moči, da bi delavce čim bolj zaščitila in sicer je zagotavljala zaščitna sredstva in so bila le-ta pri toženi stranki vedno na voljo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča te pritožbene navedbe tožene stranke, zaključkov sodišča prve stopnje o neskrbnem ravnanju tožene stranke ne uspejo izpodbiti, saj se toženi stranki glede na ugotovitve, da je že v letu 2000 vedela za visoko koncentracijo svinca v delovnem okolju, očita opustitev dolžne skrbnosti zagotovitve varnega okolja in zdravega okolja.

Delodajalec je namreč tisti, ki mora skrbeti za varno delo in zdravje delavcev. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami). Navedene obveznosti se tožena stranka torej ne razbremeni zgolj s tem, da nabavi zaščitne maske oziroma pripomočke za varno delo, pač pa mora poskrbeti za uporabo le-teh, saj se le z uporabo varnih pripomočkov zagotavlja varno delo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila obvezna uporaba zaščitnih mask predpisana šele po letu 2005 in da tožena stranka neuporabe mask ni sankiconirala in nenazadnje tudi, da ni storila vsega v smislu tehnične sanacije prostora, so pritožbene navedbe tožene stranke, da elementa odškodninske odgovornosti, protipravnost in krivda, nista dokazana, neutemeljene.

Neutemeljeno se tožena stranka v pritožbi sklicuje na to, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere pravne norme je tožena stranka kršila in da zato element protipravnosti ni dokazan. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skrbnost zagotoviti ustrezne pogoje dela ne pomeni le ravnanje v skladu s podzakonskimi predpisi, temveč je strožja. Navedeno pomeni, da ni potrebno, da delodajalec prekrši določen predpis oziroma splošne norme pravnega reda. Delodajalec je namreč dolžan ravnati preventivno in sprejeti ustrezne ukrepe tako, da se na mestih, kjer je pričakovati večjo možnost nastanka škode, prepreči nastanek škode.

Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb glede trajanja tožničine zaposlitve pri toženi stranki na delovnem mestu, na katerem je bila izpostavljena svincu. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi navajala, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot pomočnica steklobrusilca II od 9. 5. 1983 do 31. 7. 2001, od 1. 8. 2001 do 21. 12. 2001 je delala kot embalirka stekla, od 1. 1. 2002 do 21. 12. 2006 je opravljala delo obdelovalca stekla in od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2008 delo steklobrusilca. Od 1. 1. 2009 pa je zaposlena v družbi A. d.o.o. Navajala je še, da pomožna steklarska dela zajemajo odnašanje steklenih izdelkov, podstavljanje modelov, posluževanje steklarskih strojev, prenašanje ali prevažanje izdelkov, čiščenje, umivanje in pakiranje steklenih izdelkov, etiketiranje embalaže izdelkov, čiščenje delovnega mesta in okolice ter da na delovnem prostoru pomožnega steklarskega delavca ni stika s svincem. Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev tožene stranke ni opredelilo in je na podlagi zaslišanja tožnice ugotovilo, da je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki delala kot steklobrusilka, in sicer od 1983 do konca 2001 na oddelku za brušenje kristalnega stekla, nato pa od 1. 1. 2002 do 15. 7. 2008 kot obdelovalec stekla pri suhem čiščenju. Res je sicer, da je bila ugotovitev o tem, da je tožnica od 9. 5. 1983 do 31. 12. 2001 opravljala delo steklobrusilke, vsebovana že v ekspertizi konzilija specialistu medicine dela, prometa in športa o poklicni bolezni z dne 17. 6. 2010 (priloga A29) in da je v tej ekspertizi navedeno, da je bilo brušenje sicer mokro, da pa je bil zrak poln prahu, da je bila tožnica ob delu povsem pokrita s prahom ter da so v tistem času, kot zaščitna sredstva uporabljali le plašč, predpasnik in zaščitna očala, zaščitnih mask pa niso imeli. Vendar pa navedena ugotovitev ne pomeni, da se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno jasno opredeliti do zatrjevanja tožene stranke, da tožnica pri delu ni imela opravka s svincem. Sodišče prve stopnje je ugotavljanje elementa vzročne zveze med izpostavljenostjo svincu pri toženi stranki in tožničino zastrupitvijo razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri M. fakulteti v ..., dopolnitvijo tega mnenja in zaslišanjem izvedencev prof. dr. E.E., dr. med. in doc. dr. R.R.. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so spremembe v tožničinem zdravstvenem stanju posledica dela tožnice na delovnem mestu steklobrusilka in izpostavljenosti svinčevemu prahu. Z ozirom na to, da ugotovitve izvedencev temeljijo na predpostavki o tožničini izpostavljenosti svincu ves čas zaposlitve pri toženi stranki, to je od 1983 do 15. 7. 2008 (ko je bila zaradi ugotovljene III. kategorije invalidnosti premeščena v oddelek vezalnice, kjer tožnica ni bila izpostavljena svincu), je zaključek sodišča prve stopnje o ugotovljeni vzročni zvezi med izpostavljenostjo svincu pri toženi stranki in tožničinimi zdravstvenimi težavami preuranjen. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja namreč izhaja, da je za oceno tožničinih zdravstvenih težav pomembnejši podatek, da je bila tožnica dolgotrajno izpostavljena svincu, kar 25 let in je pri tem imela izmerjene povišane vrednosti svinca med 133 in 397 mg/l. Glede na to, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vzročne zveze med izpostavljenostjo svincu pri toženi stranki in tožničinimi zdravstvenimi težavami ni razčistilo navedb tožene stranke glede dela, ki ga je tožnica opravljala pri toženi stranki in v zvezi s tem ni raziskalo okoliščin tožničine izpostavljenosti svincu na različnih delovnih mestih tekom zaposlitve pri toženi stranki, predvsem na delovnem mestu pomočnica steklobrusilca II, katerega naj bi potrditvah tožene stranke opravljala v obdobju od 9. 5. 1983 do 31. 7. 2001, in v katerem naj ne bi bila izpostavljena svincu, je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vprašanje izpostavljenosti tožnice svincu v času zaposlitve pri toženi stranki je po presoji pritožbenega sodišča lahko odločilnega pomena za pravilno ugotovitev vzročne zveze med izpostavljenostjo svincu pri toženi stranki in tožničinimi zdravstvenimi težavami.

Glede na to, da je ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja vzročne zveze med izpostavljenostjo svincu pri toženi stranki in tožničinimi zdravstvenimi težavami, kot elementom odškodninske odgovornosti, preuranjena, je preuranjena tudi odločitev o krivdni odgovornosti tožene stranke. Elementi odškodninske odgovornosti morajo biti za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani kumulativno.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje v delu, kjer je presodilo, da je svinec nevarna stvar, ki povzroča okvare zdravja in je delo v delovnem okolju, v katerem so delavci izpostavljeni vplivu svinca, zdravju nevarno okolje, zato za škodo, ki jo utrpi delavec, ki zboli za poklicno boleznijo, odgovarja delodajalec tudi po načelu objektivne odgovornosti. Presoja, ali je konkretna stvar oz. dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ta pravni standard v konkretnem primeru pravilno uporabilo, saj tudi tožena stranka v pritožbi glede navedenega nima pripomb. Za presojo objektivne odgovornosti tožene stranke pa je v konkretnem primeru pomembna ugotovitev, ali je škoda na tožničinem zdravju posledica zastrupitve s svincem. Odločitev sodišča prve stopnje je zato, glede na to, da je ostalo dejansko stanje v zvezi z vzročno zvezo med tožničino izpostavljenostjo svincu pri toženi stranki in tožničinimi zdravstvenimi težavami, nepopolno ugotovljeno, preuranjena tudi v tem delu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke in posledično pritožbi tožnice (ki se pritožuje samo zoper višino odmerjene odškodnine) ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem vzročne zveze med tožničino izpostavljenostjo svincu pri toženi stranki in tožničinimi zdravstvenimi težavami, kot elementu odškodninske odgovornosti tožene stranke, opredeliti do navedb tožene stranke glede tožničine izpostavljenosti svincu tekom zaposlitve pri toženi stranki in po potrebi v zvezi z okoliščinami dela pri toženi stranki tožnico ponovno zaslišati. V kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica na delovnem mestu pomočnica steklobrusilca II, katerega naj bi potrditvah tožene stranke opravljala v obdobju od 9. 5. 1983 do 31. 7. 2001, ni bila izpostavljena svincu, bo v nadaljevanju moralo ugotoviti, ali je vzročna zveza, kljub krajšemu obdobju izpostavljenosti svincu, vseeno podana. Slednje pa bo razščiščevalo bodisi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja bodisi z zaslišanjem izvedencev. Ko bo ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine, pomembne za presojo obstoja elementa vzročne zveze, pa bo o tožničinem tožbenem zahtevku ponovno odločalo.

V zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni razmejilo med škodo oziroma tožničinimi zdravstvenimi težavami kot posledico zastrupitve s svincem in drugo škodo oziroma drugimi tožničinimi zdravstvenimi težavami. Pritožbeno sodišče zato pripominja, da v kolikor bo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, bo moralo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati zgolj škodo, ki je posledica zastrupitve s svincem. Tožnica namreč ni podala druge trditvene podlage, kot te na podlagi katere uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke, to je, da ji je škoda na zdravju nastala kot posledica zastrupitve s svincem, kateremu je bila izpostavljena tekom zaposlitve pri toženi stranki.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.