Jedro

Četudi mora nasprotnik taks oproščene stranke, ki je v postopku uspela, kasneje (po znanem končnem izidu postopka) plačati takse, ki bi jih bila morala plačati taks oproščena stranka, to nasprotniku ne daje pravice do sodelovanja v postopku odločanja o taksni oprostitvi in posledično tudi ne pravice do pritožbe zoper odločitev o (delni) taksni oprostitvi.

Odločitev o stroških pravdnega postopka zadeva razmerje med strankama in zajema dejansko nastale pravdne stroške strank. Ta odločitev nima nobene zveze z odločitvijo o prevalitvi neplačanih taksnih obveznosti s taks (delno) oproščene in v postopku uspešne stranke na njenega nasprotnika. Pri navedeni taksni prevalitvi gre namreč za razmerje med državo in subsidiarnim taksnim zavezancem ter za še neplačane taksne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog s 7. 8. 2018. 2. Zoper ta sklep je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) vložila pravočasno pritožbo, in sicer iz razloga napačne odmere sodne takse. Trdi, da izpodbijana odločitev temelji na "tajnem" postopku delne oprostitve plačila sodnih taks tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice). Meni, da gre za postopek, ki pomeni kršitev njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz Ustave RS - URS (kršitve iz 14., 22. in 25. člena URS). Kot protiustavno označuje stališče sodišča, da sam nima pravice do pravnega sredstva zoper odločitev o (delni) taksni oprostitvi tožnice. Opozarja, da sodišče ni dolžno upoštevati zakonskih določil, če so ta neustavna. Poudarja, da ima pravni interes glede odločanja o vprašanju taksne oprostitve tožnice, saj bo moral trpeti premoženjske posledice postopka, ki ga ni sprožil in na katerega ni imel nobenega vpliva. Meni, da mu je sodišče vročilo napačen, najmanj pa vsebinsko pomanjkljiv plačilni nalog. Iz plačilnega naloga namreč ne izhaja, da ga sodišče poziva k plačilu taks tožnice, ker je bila ta delno oproščena plačila taks, niti ne izhaja, kako je sodišče prišlo do zneska, ki mu ga je naložilo v plačilo. Opozarja, da bi sodišče pri odločanju o ugovoru zoper plačilni nalog moralo upoštevati tudi njegove navedbe iz pritožbe s 25. 9. 2018. Ker se sodišče do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Izpostavlja, da bi sodna taksa za tožbo in pritožbo glede na opredeljeno vrednost tožbenega zahtevka (22.500 EUR) lahko znašala za vsako po 675 EUR, vendar le, če bi bil tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Trdi, da tožnica za pritožbo ni bila dolžna plačati sodne takse od celotne vrednosti spora, pač pa le od vrednosti njenega zavrnjenega dela tožbenega zahtevka, torej od 20 % vrednosti spora. Sodišču očita, da je v zvezi s tem prezrlo peti odstavek 18. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1, prav tako pa ni jasno, zakaj je tožnici odmerilo sodno takso za pritožbo zoper odločitev o nasprotni tožbi od celotne vrednosti spora. Tudi tu bi tožnici lahko naložilo plačilo sodne takse le v tistem delu, glede katerega se je pritožila. Poleg tega je sodišče spregledalo odločitev višjega sodišča, ki je v III. točki izreka sodbe in sklepa II Cp 2451/2017 z dne 23. 5. 2018 odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na navedeno ne obstoji pravna podlaga za naložitev plačila nobenega dela sodnih taks za tožničine pritožbene postopke tožencu. Prav tako meni, da ni dolžan plačati niti dela sodne takse za tožničino tožbo, kajti sodišče je prezrlo določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Trdi, da je tožnica v predmetnem postopku pridobila določeno premoženje (40 % pri treh različnih nepremičninah), pri čemer gre za premoženje take vrednosti, ki bistveno presega del takse, katerega plačila je bila oproščena. Opozarja, da gre glede na javno dostopne podatke GURS za premoženje, ki presega vrednost nekaj deset tisoč evrov. To pa pomeni, da bi sodišče moralo tudi tisti del sodnih taks, glede katerih je bila tožnica oproščena, izterjati od tožnice same in ne od njega. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v celoti razveljavi, prav tako pa tudi plačilni nalog s 7. 8. 2018, ter njemu ne naloži plačila sodnih taks, oziroma podredno, naj izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne v reševanje sodišču prve stopnje. Stroškov pritožbe ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni bil upravičen do sodelovanja v postopku odločanja o taksni oprostitvi tožnice.1 Četudi mora po določbi drugega odstavka 15. člena ZST-1 nasprotnik taks oproščene stranke, ki je v postopku uspela, kasneje (po znanem končnem izidu postopka) plačati takse, ki bi jih bila morala plačati taks oproščena stranka, to nasprotniku ne daje pravice do sodelovanja v postopku odločanja o taksni oprostitvi in posledično tudi ne pravice do pritožbe zoper odločitev o (delni) taksni oprostitvi. Navedena odločitev se namreč nanaša izključno na stranko, ki je zaprosila za taksno oprostitev (na njen predlog za taksno oprostitev), in v času sprejema te odločitve sploh še ni znano, ali in kakšne pravne posledice bo ta odločitev imela za nasprotno stranko, saj še ni znan končni uspeh strank v postopku. Zgolj zaradi tega, ker je bil toženec z odločitvijo o delni taksni oprostitvi tožnice v tem postopku seznanjen šele naknadno, mu torej ni bila kršena nobena postopkovna pravica po ZST-1 ali ZPP.

5. Določba 14 b. člena ZST-1 (glej zlasti drugi odstavek tega člena), v skladu s katero je postopalo sodišče prve stopnje, pomeni konkretizacijo dveh ustavnih načel - gre za načelo varstva osebnih podatkov (38. člen URS) in načelo varstva pravic zasebnosti (35. člen URS), s katerima je varovan prosilec za taksno oprostitev.2 Ob pritožbenem poudarjanju, da so mu bile nedopustno kršene kar tri ustavne pravice, toženec prezre, da ni edini subjekt varstva ustavnih pravic v predmetnem postopku. Ustavne pravice niso zagotovljene samó njemu, temveč tudi tožnici, v konkretnem primeru pa je v koliziji ustavnih pravic ene in druge stranke treba dati prednost varstvu pravic tožnice kot prosilke za taksno oprostitev, kajti toženec ima možnost poskrbeti za varstvo svojega pravnega položaja kljub temu, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku odločanja o taksni oprostitvi tožnice.

6. Zoper odločitev o prevalitvi taksne obveznosti z delno taks oproščene tožnice nanj se je imel toženec možnost braniti z ugovorom zoper plačilni nalog, s katerim mu je bila naložena v plačilo navedena taksna obveznost, kar je toženec tudi izkoristil. Svoje obveznosti plačila sodnih taks bi se toženec med drugim lahko razbremenil tudi v primeru, da bi z navajanjem dejstev o dejanskem premoženjskem stanju tožnice uspel prepričati sodišče, da tožnica dejansko zmore plačilo vseh sodnih taks v tem postopku v polnem obsegu, in posledično uspel doseči razveljavitev sklepa o njeni delni oprostitvi plačila sodnih taks (glej tretji odstavek 13. člena ZST-1). Vendar pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje podvomilo v resničnost podatkov, na podlagi katerih je odločilo o delni taksni oprostitvi tožnice, ali da bi se bili ti podatki naknadno drastično spremenili.

7. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je plačilni nalog za plačilo sodnih taks s 7. 8. 2018 vsebinsko pomanjkljiv, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo tožencu že v sklepu s 6. 9. 2018, s katerim je bil prvič zavrnjen njegov ugovor zoper navedeni plačilni nalog, pravilno pojasnjeno, k plačilu katerih sodnih taks in v kolikšnih posameznih zneskih je bil pozvan ter na kakšni pravni podlagi (sklicevanje na drugi odstavek 15. člena ZST-1 in na uspeh strank v postopku). Enako je bilo tožencu pojasnjeno tudi v izpodbijanem sklepu, ki vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je mogoč pritožbeni preizkus njegove pravilnosti in zakonitosti. Do vseh pravnih stališč in argumentov, ki jih je toženec izpostavil v pritožbi s 25. 9. 2018 zoper sklep s 6. 9. 2018, se sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o njegovem ugovoru zoper plačilni nalog sicer res ni opredelilo, vendar pa je ta procesna kršitev glede na njeno naravo odpravljiva z dopolnitvijo razlogov s strani pritožbenega sodišča v predmetnem sklepu.

8. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje višini odmerjenih sodnih taks za tožbo, pritožbo o glavni stvari in pritožbo o odločitvi o nasprotni tožbi, katerih obveznost plačila je bila s tožnice prevaljena nanj. Ne drži namreč, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo petega odstavka 18. člena ZST-1 (po kateri se v primeru, če se odločba s pravnim sredstvom izpodbija le deloma, kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo vzame le vrednost izpodbijanega dela). Navedene določbe sodišče prve stopnje ni bilo dolžno uporabiti, saj je iz izrecnih navedb v pritožbi tožnice s 5. 7. 2017 zoper sklep in sodbo s 16. 6. 2017 razvidno, da se je pritožila zoper celotno odločbo, to pa izhaja tudi iz izreka odločbe (to je sodbe in sklepa) višjega sodišča II Cp 2451/2017 s 23. 5. 2018, s katero je bilo odločeno o omenjeni pritožbi. Ob tem gre pripomniti, da je bila tožencu za njegovo pritožbo zoper sklep in sodbo s 16. 6. 2017 odmerjena sodna taksa po enakem principu kot tožnici (to je v skupnem znesku 1.902 EUR (glej plačilni nalog s 30. 8. 2017)), kolikor bi znašala tudi taksna obveznost tožnice, če ne bi bila delno oproščena plačila taks), pa je to sodno takso plačal brez vložitve ugovora zoper plačilni nalog.

9. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da pri sprejemu izpodbijane odločitve oziroma pri prevalitvi neplačane taksne obveznosti tožnice na toženca ni upoštevalo odločitve o stroških pritožbenega postopka v III. točki izreka odločbe višjega sodišča II Cp 2451/2017 s 23. 5. 2018, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Gre za odločitev o stroških pravdnega postopka, ki zadeva razmerje med strankama (katera stranka bi bila dolžna kateri glede na njun končni uspeh v postopku (154. člen ZPP) oziroma glede na načelo krivde ali naključja (156. člen ZPP) povrniti stroške postopka) ter zajema dejansko nastale pravdne stroške strank (torej dejansko plačane sodne takse). Ta stroškovna odločitev nima nobene zveze z odločitvijo o prevalitvi neplačanih taksnih obveznosti s taks (delno) oproščene in v postopku uspešne stranke na njenega nasprotnika (po drugem in tretjem odstavku 15. člena ZST-1), kajti pri navedeni prevalitvi gre za razmerje med državo in subsidiarnim taksnim zavezancem oziroma za še neplačane taksne obveznosti.3

10. Nenazadnje pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu sklicevanju na nujnost uporabe določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 v konkretnem primeru.4 V predmetnem postopku namreč tožnica ni pridobila nekega novega premoženja, temveč je bilo v tem postopku (komaj) ugotovljeno, ali določene sporne stvari spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in koliko znaša delež vsake od njiju na posamezni stvari. Delitev stvari oziroma skupnega premoženja med strankama v tem postopku ni bila izvedena. Tožnica tako s predmetnim postopkom ni pridobila nobenega likvidnega premoženja, ki bi ga že mogla unovčiti, oziroma do dejanskega povečanja njenega premoženja zaradi tega postopka ni prišlo.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da je bila taksna obveznost tožencu pravilno odmerjena in naložena skladno z zakonom.

12. Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

1 Ne drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je višje sodišče v sklepu II Cp 1944/2018 z dne 11. 10. 2018 zaključilo, da toženec ni imel možnosti sodelovati v postopku taksne oprostitve, zaradi česar bi bilo treba to pomanjkljivost odpraviti ob ponovnem odločanju o zadevi. Višje sodišče je v citiranem sklepu v 8. točki obrazložitve zavzelo stališče, da tožencu do prejema sklepa z dne 11. 10. 2018, ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku - pri čemer je mišljen postopek, v katerem je na toženca prevaljena taksna obveznost delno taks oproščene tožnice. 2 Določila 14 b. člena ZST-1 so vsebinsko enaka nekdaj veljavnemu petemu odstavku 12. člena ZST-1, le da so zaradi ustreznejše sistematike umeščena v samostojen člen (glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1C), objavljen v Poročevalcu Državnega zbora z dne 25. 1. 2016 - str. 31). Določba petega odstavka 12. člena ZST-1 pa je bila sprejeta z novelo ZST-1A in ob tem je bilo glede ratio legis pojasnjeno, da naj bi ta določba vzpostavila sistem preprečevanja posegov v zasebnost na področju odločanja o obveznosti plačila sodnih taks. Dotedanja ureditev, ki je omogočala ostalim strankam postopka in vsem drugim osebam, katerim je dovoljen pregled in prepis spisa, da se seznanijo s temi podatki, je bila označena za neskladno z načelom sorazmernosti iz 3. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. list RS, št. 94/07 - UPB1), saj gre za osebne podatke, ki večinoma predstavljajo tudi davčno tajnost. Namen zbiranja in obdelave teh podatkov je izključno v tem, da sodišče na njihovi podlagi odloči o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, niso pa ti podatki potrebni za odločanje o glavni stvari (glej Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1A), objavljen v Poročevalcu Državnega zbora z dne 2. 7. 2010 - str. 36 in 37). 3 Glej tudi VSL sklep II Cp 234/2018 z dne 31. 1. 2018. 4 Po navedeni določbi mora stranka, ki je bila sicer oproščena plačila taks in v postopku delno uspešna ter je na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati v primeru taksne ne-oprostitve, plačati ta del takse.