15. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 632/2001 z dne 19. 2. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 417/99 z dne 4. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdi zaradi motenja posesti je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je pritožnik motil posest tožene stranke na spornem objektu (stanovanjski hiši) ter pritožniku naložilo, naj vzpostavi prejšnje stanje tako, da namesti vhodna vrata objekta, izprazni iz objekta gradbeni material ter objekt zapre in ga izroči tožeči stranki v posest.

Prepovedalo mu je tudi bodoče poseganje v posest tožeče stranke. Z istim sklepom je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Pritožnik se je zoper ugodilni del sklepa sodišča prve stopnje pritožil, Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo.

Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija sklepa sodišč prve in druge stopnje. Meni, da so mu bile z njima kršene pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravica do zasebne lastnine iz 33. člena, pravica do zasebnosti in osebnostne pravice iz 35. člena in pravice do nedotakljivost stanovanja iz 36. člena Ustave.

Izpodbijanima sklepoma očita, da sta napačna, nezakonita, brez razumne obrazložitve in zato samovoljna ter da odstopata od ustaljene sodne prakse. Pritožnik Višjemu sodišču tudi očita, da se ni opredelilo do njegovih jasnih pritožbenih navedb v zvezi s tem, ali je bila tožnica posestnica hiše, ter v zvezi z dovoljenostjo samopomoči zaradi nastanka škode.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in se v postopku z ustavno pritožbo ni pristojno spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Glede na navedeno pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti z očitki, da so ugotovitve sodišča, da je tožnica posestnica hiše ter da njegova dejanja pomenijo protipravno motenje posesti, napačne. Z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje, bi bil lahko relevanten pritožnikov očitek izpodbijanima sklepoma, da sta brez razumne obrazložitve ali tako očitno napačna, da bi bilo sodiščema moč očitati arbitriranje. Iz pritožnikovih navedb pa je razvidno, da narobe razume ustavnopravno relevantni standard arbitrarne oziroma samovoljne odločitve, ki v določenih primerih lahko utemelji kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Oceno samovoljnega oziroma arbitrarnega ravnanja lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma ko je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej povsem samovoljno. Tega pa izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Zgolj tega, ali je sodišče neko dejstvo ugotovilo pravilno in ali je pravilno uporabilo materialno pravo, pa Ustavno sodišče ne preizkuša. Preizkus Ustavnega sodišča namreč ne more pomeniti ponovne presoje dokazov in dokazne ocene ali pravilnosti uporabe materialnega prava, saj bi to v praksi povzročilo, da bi Ustavno sodišče na enak način kot instančno sodišče v pravdnem postopku presojalo pravilnost dokazne ocene in materialnopravne presoje nižjega sodišča.

V okviru zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je izraz pravice do enakosti iz 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči, bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da Višje sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe. Iz navedene ustavne pravice namreč izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Pritožnik trdi, da je sodišče druge stopnje prezrlo njegove navedbe v zvezi s tem, ali je bila tožnica posestnica hiše, ter v zvezi z dovoljenostjo samopomoči zaradi nastanka škode. Njegov očitek, da Višje sodišče na te njegove navedbe ni odgovorilo in s tem kršilo pravico iz 22. člena Ustave, pa je neutemeljen. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu jasno zapisalo, da je tožnica imela posest, saj je hišo čistila, v njo vstopala in odnašala določene stvari. Pritožnik je v pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča navajal samo, da je vstopil v opuščeno hišo, ki ni bila v nikogaršnji posesti, pri tem pa sploh ni zatrjeval, da bi šlo v njegovem primeru za samopomoč, zato prav tako ne drži njegova trditev, da se Višje sodišče ni opredelilo do njegovih navedb glede pravice do samopomoči.

Pritožnik izpodbijanima sklepoma očita tudi odstop od ustaljene sodne prakse. Očitek pa je povsem pavšalen in ga pritožnik z ničimer ne utemelji, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Z očitki, s katerimi po vsebini uveljavlja le napačno uporabo prava in nestrinjanje z odločitvijo sodišča, pritožnik ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev pravic iz 33. in 36. in 38. člena Ustave. Navedb o tem, da izpodbijana sklepa vsebujeta kakšno stališče, ki pomeni kršitev navedenih ustavnih pravic, pa ustavna pritožba ne vsebuje.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger