Jedro

Z obravnavanimi 23 pogodbami niso bile sklenjene nove posojilne pogodbe, saj je bil z njimi le podaljšan rok zapadlosti že nastalih toženčevih obveznosti. Vendar ni mogoče spregledati, da je bila s temi pogodbami hkrati izvedena tudi pripoznava obstoja teh toženčevih obveznosti. Pripoznava dolga (drugi odstavek 387. člena ZOR) je akcesorne narave in je zato veljavna pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Kljub temu pa toženec zgrešeno uveljavlja neveljavnost obravnavnih pogodb. Te pogodbe niso nične zgolj zato, ker v zvezi s sklenitvijo predhodnih 308 pogodb proti tožencu teče kazenski postopek. A tudi če bi bile te prvotno sklenjene pogodbe nične, bi obstajala obveznost toženca, da prejeta denarna sredstva vrne. Z obravnavanimi 23 pogodbami sta zato pravdni stranki obnovili veljavno in obstoječo toženčevo obveznost.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Mariboru In 98/00089 z dne 9. 2. 1999 v veljavi do višine 3,314.860,05 EUR ter da je toženec dolžan povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem obsodilnem delu ter v odločbi o pravdnih stroških potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS. Trdi, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih ter da so ti nejasni in v nasprotju s podatki spisa, navedbami strank in vsebino predloženih listin. Kršena je bila tožnikova ustavna pravica do enakega varstva pravic, saj sodišče ni upoštevalo predloženih in izvedenih dokazov. Sodišče je zavrnilo predlog toženca za zaslišanje predstavnikov oškodovanke, ki so sodelovali pri odločanju in odobritvi posojil, zahtevo po pribavi kazenskega spisa in za vpogled v pisno in ustno izvedensko mnenje v kazenskem spisu, za vpogled v odškodninski zahtevek banke v kazenskem postopku in v zapisnike o izpovedbah prič in izvedenke v kazenskem postopku ter za vpogled v dokazila o dejanskih izplačilih. Pritožbeno sodišče se glede teh pritožbenih navedb ni izjasnilo. Trdi, da ne more jasno razbrati, zakaj sodišče ni sledilo njegovim navedbam in dokaznim predlogom v zvezi z ničnostjo pogodb, ki so bile kot verodostojna listina podlaga za izdajo sklepa o izvršbi ter v zvezi z razlikami v ugotovljenem dejanskem stanju v kazenskem postopku ter dejstvih, ki jih je banka navajala ter sodišče povzelo v tem postopku. Meni, da sodišče ni jasno in argumentirano navedlo, na podlagi katerih pravnih dejstev in dokazov ter na podlagi kakšnega pravnega temelja je sprejelo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi prišlo v nasprotje s samim seboj, ko je na eni strani zapisalo, da gre za čiste kreditne pogodbe, na drugi strani pa, da sta z obravnavanimi 23 pogodbami pravdni stranki zgolj potrdili obstoj že prej nastalih obveznosti. V pogodbah ni nikjer navedeno, da je bilo posojilo odobreno in realizirano že prej, niti da se s temi pogodbami zgolj potrjuje dejstvo že realiziranega izplačila posojil in podaljšujejo roki zapadlosti. Banka ni z ničemer izkazala, da je na podlagi teh pogodb denar tudi izplačala, kdaj, na kak način in komu. Tudi sodišče je zapisalo, da posojilo po teh pogodbah ni bilo izplačano. Šlo naj bi za obnovo in potrditev obstoja obveznosti iz 308 kreditnih pogodb, sklenjenih v času od 1993 do 1996. Te so bile sredstvo za storitev kaznivega dejanja, ne da bi se vedelo, kdo je bil z njimi obogaten. Zato so te pogodbe nične, ničnih pogodb pa ni mogoče novelirati, obnoviti, niti potrditi in jih s tem spremeniti v veljavne. Sodišči se nista opredelili do navedb, da sklep o izvršbi temelji na neverodostojnih listinah - ničnih pogodbah ter da tožnik razen pogodb in lastnega izpisa odprtih postavk, ki ni dokazan z izvirnimi listinami, ni nikoli predložil v spis dokazila o dejanskih izplačilih. Prav tako ni izkazano, da so roki za vrnitev po prejšnjih pogodbah že zapadli. Banka je bila že prekludirana, ko je v spis vložila odobritev spornih 23 pogodb s strani njene uprave, kar je pogoj za njihovo veljavnost. Tudi glede te okoliščine ni obrazložitve. Sodišče ni upoštevalo, kdo je bil dejanski podpisnik in sklenitelj pogodb. Ni se izjasnilo o dejstvu, da je tožnica že v kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek in da je zahtevala vrnitev denarja istočasno dvakrat iz povsem drugih razlogov. Toženec je bil obsojen zgolj kot napeljevalec odgovorne osebe banke, ki naj bi zlorabila svoj položaj in ki kot glavni storilec kaznivega dejanja banki odgovarja za vrnitev izplačanega denarja in povzročeno škodo. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vezanosti na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo po 14. členu ZPP, niti ni obrazložilo, zakaj se višina posojila oziroma premoženjske koristi, ki naj bi jo toženec pridobil, razlikuje od zneska, ki naj bi bil s strani banke dejansko izplačan po prejšnjih pogodbah, niti, zakaj ni upoštevalo že plačanih zneskov. Sporne pogodbe nimajo zakonskih elementov kreditne pogodbe. Bile so sklenjene v času, ko je banka že ugotovila, da gre za sum kaznivega dejanja, nato pa je na enak način kot pri storitvi kaznivega dejanja sklenila enake nove pogodbe. Zato je neutemeljen in protispisen zaključek sodišča, da "ni mogoče govoriti o tem, da banka ni ravnala s skrbnostjo, ki bi se pričakovala od vsakega normalnega gospodarstvenika." Toženec sprašuje, kako je mogoče odobriti in podaljševati veljavnost in zapadlost pogodb, ki so predmet kazenskega postopka, s pogodbami, ki so enako kot prejšnje sklenjene v nasprotju z vsemi internimi predpisi banke in ki zato pomenijo zlorabo položaja odgovornih oseb banke. Gre za fiktivne kreditne pogodbe, saj resnična volja strank v njih ni pravilno izkazana. V zvezi z možnostjo odplačila dolgov bi moralo sodišče upoštevati tudi solidarno poroštvo koristnikov kredita. Sodišče je tudi popolnoma ignoriralo vse navedbe in dokaze toženca, ki bi lahko razjasnili okoliščine o njegovi neplačevitosti v času odpovedi pogodb. Finančno stanje toženca je bilo v času sklenitve pogodb kot tudi kasneje enako in je bilo ves čas banki dobro poznano. Poudarja, da je sodišče zadevo obravnavalo zgolj na podlagi posojilnih pogodb in izpisa stanja dolga, ki jih je v spis predložila tožnica v fotokopiji. V sodbi ni dokazov in obrazložitve glede obstoja utemeljenosti razlogov za odstop od pogodbe s strani banke. Sodišče je zadevo obravnavalo povsem nepovezano in ločeno od predhodnega dogajanja v zvezi z izplačili posojil, kot da razmerje med strankami ni obstajalo že prej. S tem je toženca postavilo v popolnoma neenakopraven položaj in kršilo njegovo ustavno pravico do enakega in pravičnega sodnega varstva. Glavno obravnavo je opravilo in zaključilo, ne da bi toženca zaslišalo, čeprav ga je prav zato povabilo nanjo in čeprav se je toženec opravičil iz zdravstvenih razlogov. Trdi, da je izvedenec grafolog mnenje podal zgolj na podlagi fotokopij pogodb, brez vpogleda v originale in brez pribave primerjalnega rokopisa. S tem so bile tožencu kršene pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in do pravičnega sojenja po 23. členu Ustave RS. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni v smislu revizijskih navedb ali podrejeno, da ju v celoti razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: da je tožnica 30.11.1996 tožencu odobrila 23 kreditov, reprogramiranih iz 308 predhodno sklenjenih kreditnih pogodb med istima strankama v skupni višini 3,015.761,25 EUR, da sta z navedenimi 23 pogodbami pravdni stranki obnovili in potrdili obstoj že prej nastalih obveznosti iz 308 kreditnih pogodb, pri čemer sta določili nov rok izpolnitve toženčevih obveznosti, da je toženec vseh 23 pogodb lastnoročno podpisal, da ne gre za navidezne pogodbe, ki bi prikrivale pogodbe o kreditiranju pravnih oseb, saj je obstajala volja obeh pogodbenih strank, da skleneta te pogodbe, da je bilo v pogodbah dogovorjeno mesečno anuitetno odplačevanje, da toženec ni plačeval mesečnih anuitet in da je zato tožnica glede na 12. člen pogodb utemeljeno odstopila od njih, da je bil zaradi toženčeve insolventnosti izpolnjen tudi pogoj za odstop od pogodb po 1067. členu ZOR, da je višina tožničine terjatve ob upoštevanju plačanega dela terjatve na dan vložitve izvršilnega predloga znašala 3,314.860,05 EUR, da so bile med tožnico in pravnimi osebami S. d.o.o., Sa. d.o.o. in C. d.o.o. sklenjene pogodbe, s katerimi so se te pravne osebe kot solidarni poroki in plačniki zavezale za izpolnitev toženčevih obveznosti.

7. Revizija nižjima sodiščema neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da toženec svoje odsotnosti z zadnjega naroka 24. 4. 2007, na katerem naj bi bil zaslišan, ni ustrezno opravičil. Predlogu za preložitev obravnave ni priložil zdravniškega potrdila, iz katerega bi izhajale okoliščine o njegovem zdravstvenem stanju. Sodišče namreč ni tisto, ki mora ugotavljati in poizvedovati o resničnosti strankinih navedb v opravičilu, pač pa mora stranka sama predložiti zdravniško potrdilo. Če pa razlogi za izostanek z naroka niso opravičljivi, sodišče izostanek obravnava kot odklonitev izpovedbe. Zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi in k izpovedbi se je ne more prisiliti (prvi odstavek 262. člena ZPP). Sankcija za kršitev dolžnosti strankinega pričanja je le posredna - sodišče glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati (drugi odstavek 262. člena ZPP). Nižji sodišči sta postopali v skladu s navedenimi določbami, zato jima revizija neutemeljeno očita, da sta kršili določbe ZPP o zaslišanju strank.

8. Tudi z zavrnitvijo nekaterih toženčevih dokaznih predlogov nižji sodišči nista zagrešili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V prvi pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2000 je toženec predlagal zaslišanje nekaterih predstavnikov tožnice zaradi pojasnitve načina poslovanja med tožnico in pravnimi osebami, ki naj bi bile dejansko prejele denarna sredstva. Ob upoštevanju, da je obravnavane pogodbe kot glavni dolžnik podpisal toženec, je omenjeno poslovanje nepomembno za odločitev v tej zadevi. Vpogled v zapisnike o zaslišanju predstavnikov tožnice v kazenskem postopku in njihovo zaslišanje po potrebi je nato toženec predlagal tudi v vlogi z dne 23. 10. 2006, in sicer zaradi ugotavljanja dejstev, da je denar prejel le na podlagi prvotnih 308 kreditnih pogodb, ne pa na podlagi obravnavanih 23 pogodb. Sodišči pa sta tudi brez upoštevanja izpovedi navedenih prič sprejeli toženčeve trditve, da so mu bila denarna sredstva izplačana le na podlagi prvotnih 308 kreditnih pogodb. Ne drži, da sta sodišči izplačilo teh sredstev ugotovili zgolj na podlagi pogodb in tožničinega izpisa odprtih postavk. Obstoj že prej nastalih obveznosti in prejem denarnih sredstev na podlagi prvotnih 308 pogodb je po presoji nižjih sodišč potrdil sam toženec s tem, ko je podpisal nadaljnjih 23 pogodb, s katerimi sta pravdni stranki obnovili obveznosti iz prejšnjih 308 pogodb. S tem sta sodišči dokazno oceno o izplačilu denarnih sredstev tožencu opravili v skladu z napotki iz 8. člena ZPP in sta jo zadostno obrazložili. Ker nobena stranka ni predložila v spis dokazila o tožencu izplačanih denarnih sredstvih, revizija neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve s trditvami, da sodišče v ta dokazila ni vpogledalo. Enako velja tudi glede toženčevega dokaznega predloga za vpogled v kazenski spis, saj ga je toženec v vlogi z dne 5. 11. 2001 umaknil. Kljub temu sta sodišči povzeli mnenje izvedenke finančne stroke o vzrokih za razlike med njenim mnenjem in mnenjem, ki ga je druga izvedenka finančne stroke izdelala v kazenskem postopku. Prvostopenjsko sodišče je vpogledalo tudi v tožničin premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, zato ne držijo nasprotne revizijske trditve. Tudi s trditvami, da je tožnica zahtevala vrnitev denarja dvakrat, revizija neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - da je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda - v reviziji ni dovoljeno uveljavljati (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Da je bilo v kazenskem postopku o tožničinem premoženjskopravnem zahtevku že meritorno in pravnomočno odločeno, pa ni zatrjevala nobena stranka.

9. Revizija se zgrešeno sklicuje na 14. člen ZPP in neutemeljeno zatrjuje, da je odločitev v tej zadevi v nasprotju z odločitvijo iz kazenske sodbe. Pravdno sodišče v tej zadevi ni vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, saj z njo ni bilo odločeno o istem dejanskem stanju kot v tej pravdni zadevi, v kateri se ugotavlja obstoj toženčevih pogodbenih obveznosti.

10. Revizija nižjima sodiščema neutemeljeno očita tudi napačno uporabo pravil o prekluziji navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Že prvostopenjsko sodišče je na zadnjem naroku sklenilo, da se odobritev pogodb s strani tožničine uprave z dne 27. 11. 2006 zaradi prekluzije ne upošteva. Da je takšna odobritev pogodb pogoj za njihovo veljavnost po internih aktih banke, pa med prvostopenjskim postopkom ni zatrjevala nobena stranka. Zato sodišči nista bili dolžni veljavnosti obravnavanih pogodb presojati tudi s tega vidika.

11. Revizija nadalje zavajujoče trdi, da sodišče ni upoštevalo, kdo je bil dejanski podpisnik in sklenitelj pogodb. Da je pogodbe podpisal toženec, je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca grafoskopije in tiskopisja. Ta je pojasnil, katere toženčeve rokopisne originale in kateri primerjalni material je uporabil. Zato ne držijo revizijske trditve, da je mnenje podal zgolj na podlagi fotokopij pogodb in brez primerjalnega rokopisa. Da je pri podpisu obravnavanih pogodb na strani tožnice nastopala pooblaščena oseba, pa pred izdajo prvostopenjske sodbe ni bilo sporno, saj toženec nasprotnega ni zatrjeval. 12. Zgrešene in zavajujoče so revizijske trditve, da izpodbijani sodbi in sklep o izvršbi temeljijo na listini, ki ni verodostojna - na ničnih pogodbah. Sklep o izvršbi je bil namreč izdan na podlagi tožničinega izpisa stanja dolga in obračunov obresti. Verodostojnost v tem pravdnem postopku izvedenih dokazov pa je sodišče ocenilo v skladu s pravilom o prosti dokazni oceni (8. člen ZPP).

13. O temelju zahtevka vsebuje sodba pritožbenega sodišča zadostne in jasne razloge. Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da sta stranki z obravnavanimi 23 pogodbami obnovili in potrdili obstoj že prej nastalih obveznosti iz 308 kreditnih pogodb, pri čemer sta določili le nov rok izpolnitve toženčevih obveznosti. To pa pomeni, da ni šlo za institut prenovitve ali novacije prejšnjih obveznosti. Revizija zavajujoče trdi, da v obravnavanih pogodbah ni navedeno, da je bilo posojilo odobreno in realizirano že prej, saj je v zadnjem členu teh pogodb opredeljeno razmerje do prvotno sklenjenih posojilnih pogodb. Drži, da s 23 pogodbami niso bile sklenjene nove posojilne pogodbe, saj je bil z njimi le podaljšan rok zapadlosti že nastalih toženčevih obveznosti. Vendar ni mogoče spregledati, da je bila s temi pogodbami hkrati izvedena tudi pripoznava obstoja teh toženčevih obveznosti. Pripoznava dolga (drugi odstavek 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) je akcesorne narave in je zato veljavna pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Vendar pa toženec zgrešeno uveljavlja neveljavnost obravnavnih pogodb. Te pogodbe niso nične zgolj zato, ker v zvezi s sklenitvijo predhodnih 308 pogodb proti tožencu teče kazenski postopek. A tudi če bi bile te prvotno sklenjene pogodbe nične, bi obstajala obveznost toženca, da prejeta denarna sredstva vrne. Z obravnavanimi 23 pogodbami sta zato pravdni stranki obnovili veljavno in obstoječo toženčevo obveznost. O tem pa ima sodba pritožbenega sodišča vse potrebne razloge. Ob upoštevanju, da sta stranki v teh pogodbah določili nove roke za izpolnitev, niso pomembne revizijske trditve o zapadlosti obveznosti po prejšnjih pogodbah. Glede na navedeno ne držijo revizijske trditve, da je sodišče zadevo obravnavalo ločeno od predhodnega dogajanja v zvezi z izplačili posojil. Ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je toženec pridobil premoženjsko korist v višini prejetih kreditov, revizija neutemeljeno zatrjuje, da sodišče ni ugotovilo, kdo je bil s pogodbami obogaten. Ob tem pa je treba tudi upoštevati, da pravna podlaga izpodbijane odločitve ni v pravilih o neupravičeni obogatitvi, pač pa v izpolnitvi pogodbenih določil. 14. Toženec se v reviziji neuspešno sklicuje na odgovornost odgovorne osebe banke, ki je storila glavno kaznivo dejanje in na odgovornost solidarnih porokov. Toženčevih pogodbenih obveznosti v ničemer ne zmanjšuje kazenska odgovornost toženkinega uslužbenca. Že nižji sodišči sta tožencu pravilno pojasnili, da kot glavni dolžnik odgovarja poleg solidarnih porokov za celotno pogodbeno obveznost, tožnica pa lahko zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1004. člena ZOR). V zvezi s tem ugovorom toženca tudi ne gre spregledati, da so bile vse tri pravne osebe, ki so prevzele omenjeno poroštvo, že pred izdajo prvostopenjske sodbe v tej zadevi izbrisane iz sodnega registra, tako da ne obstajajo več.

15. Sodišči sta tožničin odstop od pogodb utemeljili z obstojem razlogov po 12. členu pogodb - neplačevanje zapadlih obveznosti ter z okoliščinami iz drugega odstavka 1067. člena ZOR - s stanjem toženčeve insolventnosti. Ker je že prvi razlog dovolj za utemeljenost toženkinega odstopa od pogodbe, so revizijski očitki o procesnih kršitvah, ki naj bi sodišči zagrešili v zvezi z drugim razlogom, nepomembni.

16. Višino toženčeve obveznosti je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenke ekonomske stroke. Iz njenega mnenja izhaja, da višina tožničine terjatve ob upoštevanju že plačanega dela na dan vložitve izvršilnega predloga znaša 3.314.860,05 EUR. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo zneskov, ki so že bili poplačani.

17. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.