Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva, ker iz nje ni razvidno, zakaj tožnikovi podatki v vlogi niso zadostovali za odločitev o namenitvi sredstev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada št. 36004-5692/2010-7 z dne 17. 10. 2011 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo zamenjave zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik dne 26. 7. 2010 priporočeno na pošto oddal vlogo na Javni poziv za ukrep E (zamenjava zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe – v nadaljevanju Javni poziv). Iz vpogleda na portalu Geodetske uprave Republike Slovenije je bilo razvidno, da je na parcelni številki, ki jo je tožnik navedel v vlogi (2487/12 k.o. ...), med drugim evidentirano tudi gospodarsko poslopje, zato je bil vlagatelj pozvan na predložitev kopije gradbenega dovoljenja. Dopolnitvi vloge je priložil gradbeno dovoljenje št. 351-03-182/93-9 z dne 11. 7. 1995, iz katerega pa izhaja, da se predmetno gradbeno dovoljenje izdaja za legalizacijo zidanice. Javni poziv v prvem odstavku 1. točke določa, da so predmet javnega poziva nepovratne finančne vzpodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb na območju Republike Slovenije za nove naložbe. V skladu s 6. členom Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrste objektov in o določitvi objektov državnega pomena (v nadaljevanju Uredba) pa so bila sprejeta Metodološka pojasnila in navodila za razvrščanje objektov po enotni klasifikaciji vrst objektov (CC-SI), ki pod točko 1271 (nestanovanjske kmetijske stavbe) določajo, da spada zidanica v podtočko 12713, in sicer pod nestanovanjske kmetijske stavbe za spravilo pridelka. S poročilom 22. 3. 2011 je bil tožnik seznanjen s temi ugotovitvami in je 4. 4. 2011 podal ugovor. V njem opredeljuje pojem stanovanjske stavbe v skladu s Stanovanjskim zakonom (v nadaljevanju SZ-1), pri opredelitvi stavbe za stanovanjsko ali nestanovanjsko pa se sklicuje na Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) po katerem se dejanska raba stavbe določi glede na pretežni namen uporabe stavbe. Z dokumentom Geodetske uprave RS 35331-33/007-12 z dne 15. 6. 2009 pa je geodetska uprava objavila podrobnejšo delitev dejanske rabe stavbe. Citirani dokument kot stavbo v stanovanjski rabi opredeljuje enostanovanjsko stavbo – stanovanje v stavbi z enim delom stavbe, pri čemer v podrubriki stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem kot primer izrecno navaja tudi zidanico, v kateri je več kot polovica površine namenjena za stanovanje. V konkretnem primeru gre pri tožniku torej za izvedbo naložbe zamenjave zunanjega stavbnega pohištva v stanovanjski stavbi in so tako izpolnjeni pogoji za dodelitev nepovratne finančne spodbude. Tožena stranka je opravila dodatne poizvedbe na Upravni enoti Novo mesto, kjer so z dopisom pojasnili, da bi si vlagatelj v konkretnem primeru za spremembo namembnosti objekta iz nestanovanjske kmetijske stavbe (zidanice) v stanovanjsko stavbo moral pridobiti gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti. Prav tako pa bi vlagatelj najprej moral pridobiti mnenje pristojne Občine Šmarješke Toplice, če bi bila navedena sprememba namembnosti sploh skladna z občinskim prostorskim načrtom. Tožena stranka tako zaključuje, da predmetna naložba z javnim pozivom določenih kriterijev ne izpolnjuje, namreč zidanica, v skladu z prej navedeno enotno klasifikacijo objektov in v skladu z mnenjem Upravne enote Novo mesto ni stanovanjska stavba, zato pogoji za dodelitev zaprošene spodbude niso izpolnjeni. Tožnik razpolaga zgolj z gradbenim dovoljenjem za legalizacijo zidanice, ki pa ni stanovanjska stavba, ampak nestanovanjska kmetijska stavba in iz navedenega gradbenega dovoljenja tudi ne izhaja, da naj bi v predmetni zidanici bila več kot polovica površine namenjena za stanovanje.

2. Tožnik je vložil tožbo iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka po navedbah tožbe pri svoji podlagi za izdajo odločbe ni uporabila 79. člena ZEN ter ključnega pravnega akta za obravnavo tožnikove vloge, to je podzakonskega akta Geodetske uprave Republike Slovenije z dne 15. 6. 2009 z naslovom Razvrstitev vrste prostorov glede na namen uporabe (v nadaljevanju: Razvrstitev vrste prostorov). Ta podzakonski akt GURS je objavljen na spletnih straneh GURS in se je uporabljal od dne 27. 6. 2009 dalje ter je veljal tudi na dan vložitve tožnikove vloge za pridobitev nepovratne finančne spodbude. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila do tega podzakonskega akta GURS in tako ni pojasnila, zakaj konkreten akt Razvrstitev vrste prostorov v tem primeru ne bi veljal. Po tožnikovem mnenju je bistveno vprašanje v konkretni zadevi, ali se tožnikova zidanica glede na pretežni namen njene uporabe lahko šteje za stanovanjsko stavbo. Razvrstitev vrste prostorov kot stavbo v stanovanjski rabi (med drugim) opredeljuje enostanovanjsko stavbo – stanovanje v stavbi z enim delom stavbe, pri čemer v podrubriki Stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem kot primer izrecno navaja tudi zidanico, v kateri je več kot polovica površine namenjena za stanovanje. Z Uredbo, na katero se opira tožena stranka, je bila v slovenski pravni red uvedena enotna klasifikacija vrst objektov. Skladno z Uredbo se objekti razvrščajo glede na pretežen namen uporabe. Ta Uredba pa se kot obvezna uporablja tudi pri uporabi definicij vrst stavb, pri čemer je v Uredbi pomen izraza stanovanjska stavba opredeljena kot stavba, od katere se vsaj polovica uporabne površine uporablja za prebivanje. Na podlagi 6. člena Uredbe so bila sprejeta Metodološka pojasnila, na katera se prav tako sklicuje tožena stranka. Po mnenju tožnika uporaba samo teh dveh pravnih aktov ni zadostna materialno pravna podlaga. Tožena stranka bi se morala opreti tudi na 79. člen ZEN, ki v prvem odstavku izrecno določa, da se v katastru stavb vodijo podatki o dejanski rabi stavbe v skladu z veljavno klasifikacijo vrste objektov in da se ta raba določi glede na pretežni namen uporabe stavbe. Upoštevajoč ZEN, je torej pri opredelitvi stavbe za bodisi stanovanjsko bodisi nestanovanjsko rabo treba upoštevati dejansko rabo le-te. Četrti odstavek 79. člena ZEN, ki izrecno določa, da podrobnejšo delitev dejanske rabe dela stavbe, za katero se smiselno uporablja veljavna klasifikacija vrste objektov, objavi geodetska uprava kot metodološko navodilo na svojih spletnih straneh. Po mnenju tožeče stranke ne obstaja nikakršno neskladje med podzakonskimi akti, in sicer Uredbo in Metodološkimi pojasnili na eni in Razvrstitvijo vrste prostorov na drugi strani. Z Razvrstitvijo vrste prostorov, ki je bil sprejet na podlagi 79. člena ZEN in 3. člena Pravilnika o vpisih v kataster stavb, je GURS objavila podrobnejšo delitev dejanske rabe dela stavbe, za katero se smiselno uporablja veljavna klasifikacija vrst objektov ter razvrstitev vrste prostorov glede na namen uporabe. Skladno s predmetnim aktom je dejanska raba dela stavbe prilagojena CC-SI klasifikacija objektov, ki jo določa Uredba, pri čemer se pri uvrstitvi dela stavbe v prilagojeno CC-SI klasifikacijo za del stavbe smiselno uporabljajo tudi Metodološka pojasnila. Z Uredbo je bil resda prevzet evropski standard, vendar imajo države članice možnost razvrščanja objektov tudi podrobneje urediti, kar je Republika Slovenija izvršila s sprejetjem podzakonskega akta Razvrstitev vrste prostorov. Na podlagi slednjega so za razvrstitev objektov uporabljene sedemmestne šifre, medtem ko Metodološka pojasnila navajajo le petmestne šifre. Glede mnenja Upravne enote Novo mesto tožnik navaja, da je tožnikova stavba, upoštevajoč gradbeno dovoljenje, zidanica in tožnik spremembe namembnosti iz zidanice v stanovanjsko stavbo ni zahteval niti ni v tej smeri gradil svoje trditvene podlage v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik vseskozi zatrjuje, da bi se njegova zidanica, upoštevajoč, 79. člen ZEN in podzakonski akt GURS Razvrstitev vrste prostorov, morala šteti za enostanovanjsko stavbo (stavbo v stanovanjski rabi) glede na to, da je v njej več kot polovica površine namenjena za stanovanje. Do tega vprašanja pa se Upravna enota Novo mesto ni opredelila. Poleg tega pa upravne enote niso pristojne za odločanje o tem ali se določena stavba šteje bodisi za stanovanjsko ali za nestanovanjsko stavbo. Za razvrščanje stavbe je namreč pristojna Geodetska uprava Republike Slovenije. 7. člen Uredbe določa, kateri organ je pristojen za podajanje pojasnil in razlag v nejasnih in spornih primerih glede izvajanja in usklajevanja enotne klasifikacije vrst objektov (štiričlanska komisija). Glede na navedbo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je v postopku ugotovila, da je na parcelni številki 2487/12 k.o. ... med drugim evidentirano tudi gospodarsko poslopje in iz tega razloga tožnika pozvala na predložitev kopije gradbenega dovoljenja, je tožena stranka očitno menila, da je bila naložba izvedena na objektu, ki je evidentiran kot gospodarsko poslopje. Tožnik je toženi stranki predložil gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano za stavbo številka 259, stoječo na parcelni številki 2487/12 k.o. ..., to je za stavbo, na kateri je bila izvedena naložba. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi tožena stranka ugotavljala, na kateri objekt se predmetno gradbeno dovoljenje nanaša. Na zemljišču parcelne številke 2487/12 k.o. ... sta namreč evidentirana dva objekta: stanovanja stavba v izmeri 74 m2 - stavba številka 259 in gospodarsko poslopje v izmeri 26 m2 – stavba številka 260, česar tožena stranka prav tako ni navedla v obrazložitvi. V tem delu je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe nepopolno ugotovljeno, obrazložitev pa pomanjkljiva. Že z upoštevanjem v katastru stavb evidentirane kvadrature gospodarskega poslopja in s primerjavo s strani tožnika predloženimi slikami stavbe, na kateri je bila izvedena naložba, bi bilo mogoče ugotoviti, da naložba ni bila izvedena na objektu, ki je v katastru evidentiran kot gospodarsko poslopje. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano leta 1995, in pred šestnajstimi leti upravne enote v izreku gradbenega dovoljenja niso navedle šifre, ki predstavlja klasifikacijo objekta, za katerega se izdaja gradbeno dovoljenje, glede na njegovo vrsto oziroma namen uporabe, kot je to praksa upravnih enot sedaj. Tožnik poudarja tudi, da Javni poziv med dokumentacijo za prijavo za ukrep E ni zahteval predložitve gradbenega dovoljenja. Tožnik je gradbeno dovoljenje predložil šele na naknaden pisni poziv tožene stranke, pri čemer pa tožena stranka s pozivom ni zahtevala tudi projekta, ki je bil podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožnik tudi meni, da je s tem, ko je zahteval od njega predložitev gradbenega dovoljenja, ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 3. točke dokumenta „Dokumentacija za prijavo“ in je sestavni del Javnega poziva, ki izrecno določa, da bo Eko sklad dejansko rabo stavbe in ali gre za enostanovanjsko stavbo, dvostanovanjsko oziroma stanovanjsko enoto v večstanovanjski stavbi, preveril z vpogledom v prostorski portal Geodetske uprave Republike Slovenije. Z vpogledom v navedeni prostorski portal pa je mogoče ugotoviti, da je dejanska raba stavbe, na kateri je tožnik izvedel naložbo, opredeljena kot stanovanjska. Tožnik naknadno še enkrat poudarja glede na projekt gradbenega dovoljenja, da je v stavbi številka 259 na sporni parceli več kot polovica površin namenjena za stanovanje, s čimer je v celoti izpolnjen pogoj, ki ga podzakonski akt GURS Razvrstitev vrste prostorov določa za to, da je stavbo mogoče opredeliti kot enostanovanjsko stavbo v stanovanjski rabi.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Ocenjuje, da dokument GURS Razvrstitev vrste prostorov ne more biti merodajen ter da je bil izdan za druge namene. Vpis nepremičnine po ZEN ne pomeni njene legalizacije. Akt GURS Razvrstitev prostorov ne pomeni specialnega predpisa v navedeni problematiki. Kontradiktornost v postopku ni bila kršena, saj je tožnik prejel poročilo tožene stranke in je tudi vložil ugovor nanj. V konkretni zadevi je relevantno, ali je stavba, na kateri je bila izvedena naložba, stanovanjska, in ne ali se uporablja kot stanovanjska.

4. Tožba je utemeljena.

5. V zadevi je sporno dejstvo, ali je bila naložba, ki jo je izvedel tožnik z zamenjavo zunanjega stavbnega pohištva izvedena na stanovanjski ali na nestanovanjski stavbi.

6. V obravnavanem primeru je tožena stranka po izvedenem postopku pridobitve nepovratnih finančnih spodbud za naložbo zamenjave zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe po Javnem pozivu 4SUB-OB10 zavrnila vlogo tožeče stranke. Sredstva tožniku niso bila dodeljena, ker naj ne bi izpolnjeval pogoja, da se naložba izvrši na stanovanjski stavbi (ukrep E). Glede na razpisno dokumentacijo je moral tožnik vpisati naslov stanovanjske stavbe, parcelno številko, katastrsko občino in okrajno sodišče, kjer je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo. Izpolniti je moral podatek o tipu stavbe, kjer se bo naložba izvajala (eno-, dvostanovanjska stavba oziroma enota v večstanovansjki stavbi). V razpisu je bilo tudi določeno, da bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lastništvo nepremičnine preverila z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo, dejansko rabo stavbe (stanovanjska, stanovanjsko-poslovna) in ali gre za enostanovanjsko, dvostanovanjsko oziroma stanovanjsko enoto v večstanovansjki stavbi pa bo preverila z vpogledom v prostorski portal GURS (točka 3 Dokumentacije za prijavo).

7. V konkretnem primeru je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, da sodišče ne more preveriti, zakaj tožnikovi podatki iz vloge, ki bi bili preverjeni po postopku iz 3. točke Dokumentacije za prijavo, ki mora biti enak za vse udeležence razpisa, niso zadostovali za odločitev o namenitvi sredstev. V primerih državnega sofinanciranja je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je treba upoštevati splošno načelo enakosti pred zakonom oziroma omogočiti prijaviteljem, da za javna sredstva konkurirajo pod enakimi pogoji. Iz izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, da naj bi bile na sporni parcelni številki dve nepremičnini, vendar sodišče ne more preizkusiti, na katero nepremičnino se odločitev tožene stranke nanaša. Poleg tega sam Javni poziv govori o kriteriju dejanske rabe stavbe, zato bi bilo potrebno v odločbi tudi pojasniti, zakaj se je ta kriterij v obravnavanem primeru izključil. 8. Za bistveno kršitev določb upravnega postopka gre, če se odločitve ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta onemogoča tudi učinkovito sodno varstvo. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepopolno ali zmotno ugotovila dejansko stanje ter kršila pravila postopka; posledično se odločbe ne da preizkusiti, zato je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1), odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek.

9. O zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov sodnega postopka je sodišče odločalo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu ob upoštevanju določb Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, prisodilo stroškov v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV.