Jedro

Tožnica je svojo obveznost izročitve prodanega blaga v posest tožencu izpolnila. Zato je toženec za blago, s katerim je od trenutka, ko mu je bilo izročeno v posest, lahko razpolagal, dolžan tožnici plačati kupnino.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica s tožbo zahteva plačilo kupnine za blago, ki ga je toženec naročil pri njej ter za plačilo katerega mu je izstavila tri račune.

2.Toženec se je zahtevku upiral, češ da zaračunanega blaga ni prevzel in da je zato tudi plačilo računov zavrnil.

3.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožencu je naložilo plačilo 1.491,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter povrnitev pravdnih stroškov v višini 961,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.V pravočasni pritožbi zoper gornjo sodbo toženec uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je spregledalo prvi odstavek 60. člena SPZ1, po katerem lastninska pravica na premični stvari preide z izročitvijo, ne pa s sklenitvijo pravnega posla, temveč z realizacijo. S sprejemom naročila tožnica ni pridobila pravice terjati plačilo. Dokazni postopek je pokazal, da tožnica ni izročila spornega blaga tožencu, temveč njegovemu očetu. Sodba bi morala imeti o tem jasne, razumljive in prepričljive razloge. Nobena zaslišana priča ni izpovedala, da je pritožnikov oče blago prevzel v pritožnikovem imenu. Dokazno breme, da je bilo blago prevzeto v imenu toženca, je na tožnici. Iz izpovedb prič A. A., B. B. in C. C. kaj takega ne izhaja. Priča D. D. je opisal le način poslovanja in je trdil, da se je šele na koncu meseca dogovarjalo, na koga bo račun izstavljen. Je pa nesporno, da je blago pri tožnici v svojem imenu prevzemal tudi pritožnikov oče ter ga tudi plačeval. Iz izpovedbe priče B. B. v drugem odstavku na 3. strani zapisnika z dne 28. 5. 2024 izhaja, da je toženec račune zavrnil in izjavil, da robe ne bo plačal. Gre za protispisnost in nasprotje z 12. točko obrazložitve sodbe, kjer sodišče sklene, da do zavrnitve računov ni prišlo. V primeru spora o konkretnih treh računih poslovanje med tožencem in tožnico v preteklosti ni odločilno. Tudi priča E. E. je vedel le, komu je izdal naročilnico za prevzem v F., kdo in v čigavem imenu je pivske tropine dejansko prevzel, pa ni vedel. Ker do nastanka dolžniško upniškega razmerja ni prišlo, toženec tožnici ničesar ne dolguje.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V izpodbijani sodbi so navedeni jasni, nedvoumni in povsem razumljivi razlogi, s katerimi je moč polemizirati. Ker je torej zoper izpodbijano sodbo moč uveljavljati pravico do pritožbe, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP2 ni podana.

7.Pod 12. točko obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec v določenih primerih, ko je bilo blago neupravičeno zaračunano njemu, poklical z naročilom, da naj račun stornirajo in ga izstavijo pravemu kupcu, da pri spornih dveh računih prič D. D., C. C. ali B. B. s takim naročilom ni poklical. Izpovedba priče B. B., katere izsek povzema pritožba, glasi: "...predvidevam, da so v računovodstvu poskušali z dogovorom doseči, da bi se računi poplačali, vendar mi je poznano zgolj to, da je toženec račune zavrnil in dejal, da te robe ne bo plačal."3 Ker je izpovedba priče B. B. v razloge sodbe pravilno prenesena, saj priča ni izpovedala, da bi bila njemu javljena zavrnitev računa zaradi stornacije računa na ime toženca ter izstavitve računa pravemu kupcu, očitana protispisnost ni podana (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8.V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, je na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo moč izpodbijati samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, o čemer je stranke poučilo že prvostopno sodišče.

9.Pritožbene navedbe, s katerimi pritožba uveljavlja nepravilnost ugotovitev o tem, kdo je prevzel naročeno blago, v čigavem imenu je bilo prevzeto ter glede zavrnitve računov so usmerjene v kritiko dejanskega stanja. Utemeljenosti teh navedb pritožbeno sodišče ne sme presojati, saj uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno.

10.S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ4). Pravna dejanja, ki jih mora prodajalec opraviti, da bi pravilno izpolnil obveznost, ki se jo s sklenitvijo prodajne pogodbe zaveže izpolniti, in njihov pomen (pravni učinek) so odvisni od tega, ali je stvar, ki je predmet prodaje, premičnina ali nepremičnina. V primeru kot je dani, ko gre za prodajo premičnin, prodajalec z izročitvijo posesti prenese na kupca tudi lastninsko pravico (primerjaj prvi odstavek 60. člena SPZ5) in mu s tem hkrati omogoči uresničevanje pravice razpolagati s stvarjo.

11.Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče vezano, so sledeče. Toženec je pri tožnici naročil gnojilo in pivske tropine. Naročeno blago je prevzel sam oziroma v njegovem imenu njegov oče. Za plačilo naročenega in prevzetega blaga je tožnica izdala tožencu tri račune. Glede na to, da je tožnica svojo obveznost izročitve prodanega blaga v posest tožencu izpolnila, je toženec za to blago, s katerim je od trenutka, ko mu je bilo izročeno v posest, lahko razpolagal, dolžan plačati kupnino. Ker tožnica s tožbo zahteva plačilo kupnine, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno ugodilo.

12.Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

13.Pritožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/02 in nasl.

2Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.

3V spisu na listovni št. 75.

4Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.

5Stvarnopravni zakonik (SPZ), Uradni list RS, št. 87/02 in nasl.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 435, 435/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 60, 60/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.