Jedro

Naknadno obračunani prometni davek na višino prihodkov v obravnavani zadevi nima vpliva. Prometni davek se ne šteje kot prihodek od poslovanja, ampak kot odtegnjena obveznost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 1. 2004, s katero je bila zavrnjena revidentkina pritožba zoper odločbo Davčnega urada Ljublana z dne 4. 12. 1998. S slednjo je bila revidentki od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, za leto 1997 ugotovljena davčna osnova v znesku 385.082,00 SIT in odmerjen davek v znesku 57.762 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da predložene pogodbe o delu z možem pravilno ni upoštevala v pritožbenem postopku. Nova dejstva in novi dokazi se namreč lahko upoštevajo pri obravnavanju pritožbe le, če pritožnik obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji, tega pa revidentka ni storila. Zavrača tudi tožbeni ugovor glede plačila prometnega davka, saj je bil ta revidentki obračunan kasneje na podlagi določb 26. člena Zakona o prometnem davku – ZPD in ne iz naslova prodaje in zato ta obračun ni vplival na višino prihodkov.

3. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) ugovarja neupoštevanju dokazov – pogodbe z možem, ki bi jo inšpektorici lahko pokazala, če bi bil pregled opravljen v njenih prostorih oziroma bi ona to od nje zahtevala. Ugovarja tudi ugotovitvi obveznosti plačila prometnega davka, saj obveznost nastane ob opravljenem prometu, to je bilo po ugotovitvah tožene stranke sredi leta 1997, in torej bi ji morala tožena stranka oziroma država plačani davek priznati kot strošek. V zvezi s pogodbo o delu se sklicuje še na sodbo Zveznega Vrhovnega sodišča ter poudarja, da se je na ta dokaz sklicevala že v postopku ob obisku inšpektorice. Poudarja še, da je izpodbijala odločitev tožene stranke v celoti, tudi v delu nepriznanih stroškov, ki so ji kot nujni nastali med obratovanjem, o tem pa sodišče prve stopnje ni odločilo, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revizijskih ugovorov v zvezi z neupoštevanjem predloženega dokaza (pogodbe o delu) v upravnem postopku Vrhovno sodišče ni presojalo, saj, kot je že zgoraj navedeno, se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava, v revizijskem postopku pa se ne presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Ob tem Vrhovno sodišče še ugotavlja, da v zvezi s tem tudi ni podana kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je sodišče prve stopnje te tožbene ugovore obravnavalo ter nanje odgovorilo in jih dovolj obrazloženo zavrnilo.

9. Neutemeljeni so revizijski ugovori glede (ne)upoštevanja prometnega davka. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je davčni organ revidentki naknadno obračunal prometni davek na podlagi 5. točke 26. člena ZPD, ki določa, da je promet proizvodov opravljen z izročitvijo, in ne iz naslova prodaje. Odločba, s katero je bil revidentki odmerjen prometni davek oziroma sam prometni davek ni predmet tega postopka. V skladu s SRS 18.2. se prometni davek ne šteje kot prihodek od poslovanja, ampak kot odtegnjena obveznost. Prometni davek tako ni vštet med prihodke in se tudi ne pojavlja kot strošek.

10. Revidentka še poudarja, da je izpodbijala ugotovitve in odločitev tožene stranke v celoti, tudi v delu nepriznanih stroškov, ki so ji kot nujni nastali med obratovanjem, o čemer pa sodišče prve stopnje ni odločalo, kar je bistvena kršitev pravil postopka. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da, če revidentka s tem meni potne stroške, ki jih je uveljavljala za službena potovanja za svojega moža, je sodišče prve stopnje na te tožbene ugovore utemeljeno in argumentirano odgovorilo ter jih po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zavrnilo. Če se ta ugovor nanaša na nepriznane stroške zaradi izločenih računov, ker iz njih ni bila razvidna vsebina poslovnega dogodka oziroma niso vsebovali razčlenitve nabavljenih proizvodov po vrstah in količini, Vrhovno sodišče ugotavlja, da tega revidetka v tožbi ni ugovarjala ter torej prvostopno sodišče na te ugovore niti ni moglo odgovoriti. Iz tako pavšalnega revizijskega ugovora namreč ni mogoče nedvoumno razbrati, na katere stroške se ugovor nanaša. 11. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.