Jedro

Izdaja t. i. ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe je dopustna le v izjemnih primerih, zlasti takrat, ko bi stranki, ki zahteva varstvo, že tekom postopka nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda oziroma bi ji grozilo nasilje. Pri izdaji takšnih začasnih odredb, ko se njihova vsebina prekriva z zahtevkom, je potreben restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja in je njena izdaja dopustna izključno zaradi razloga, navedenega v drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik ni konkretno obrazložil in posledično tudi ni mogel dokazati relevantne škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki najkasneje v roku treh dni po izdaji začasne odredbe v celoti omogočiti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in tožeči stranki zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 24. 10. 2016, ki se glasi: „1. Učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove št. ... z dne 29. 9. 2016 se v pravnem prometu zadrži in zadrži se učinkovanje pogodbe o zaposlitvi št. … z dne 12. 10. 2016. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki najkasneje v roku treh dni po izdaji začasne odredbe v celoti omogočiti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 31. 12. 2015 in po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 26. 9. 2011 in tožeči stranki zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja po navedenih pogodbah o zaposlitvi. 3. V primeru nespoštovanja izdane začasne odredbe se toženi stranki izreče denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR, v primeru ponovne kršitve, pa se ji izreče nova denarna kazen ob upoštevanju določb ZIZ. Če tožena stranka tudi po izreku denarne kazni ne bo izpolnila obveznosti po tem sklepu o začasni odredbi, sodišče dovoli in opravi zaradi izterjave izrečene denarne kazni izvršbo zoper toženo stranko - dolžnika z rubežem razpoložljivega dobroimetja, ki ga ima tožena stranka - dolžnik na računu, akreditivu ali podobnem naslovu, pri katerikoli banki v R Sloveniji ter z nalogom banki, da blokira sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in da po pravnomočnosti sklepa o izvršbi tega izvrši s prenosom denarnega zneska, za katerega je dovoljena izvršba na transakcijski račun, ki ga bo določilo sodišče ali z rubežem in cenitvijo premičnih stvari tožene stranke - dolžnika, ki se nahajajo na naslovu tožene stranke - dolžnika ali kjerkoli drugje, ter po pravnomočnosti tega sklepa o izvršbi, s prodajo zarubljenih stvari in nakazilom kupnine za prodane stvari na transakcijski račun, ki ga bo določilo sodišče. 4. Pritožba in ugovor ne zadržita izvršitve začasne odredbe, ki velja do pravnomočno končanega postopka.“ Odločitev o stroških postopka je pridržalo do izdaje odločbe o glavni stvari.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča, da ni izkazal nevarnosti nastanka težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode. Vztraja, da je konkretno opredelil nastanek te škode, ko je izpostavil: neizvajanje predavanj in vaj pri treh predmetih, neizvajanje izobraževalnega procesa nasploh, onemogočanje kontinuiranega predavanja in izvajanja vaj, onemogočanje stika s študenti ter stroko, onemogočanje visoke stopnje strokovne usposobljenosti in pridobitve nadomestnih predavanj oziroma vaj v že začetem študijskem letu. Navaja še, da se z navedenim posega v njegov visokošolski položaj. Lahko pride celo do odvzema naziva visokošolskega učitelja ali nenapredovanja. Nenadomestljiva škoda bo trajno ostala na njegovem imenu in ugledu. Škoda ne nastaja samo njemu, ampak tudi študijskemu procesu in študentom. Ugotovitev sodišča, da glede tega ni predlagal ustreznih dokazov je protispisna. Predložil je pogodbe o zaposlitvi in elektronska sporočila, iz katerih je razvidno, da je visokošolski učitelj, ki ima dodeljene določene predmete. Drugo obliko škode je opisal skozi samovoljo tožene stranke. Nihče ne sme v pravnem prometu ravnati na način, da drugemu nastaja škoda z zlorabo zakonskih pooblastil. Takšno grobo ravnanje pomeni samovoljo, ki je v nasprotju z načelom pravne države in terja intervencijo, da se prepreči nastanek težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode. Obrazložitev sklepa, ki se nanaša na škodo je napačna in skopa, zato se odločitev ne da preizkusiti. Sklep ne vsebuje odločilnih dejstev oz. so dejstva sama s seboj v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Gre za nenavadno odločitev v primerjavi z drugimi zadevami, kot npr. XX Pd 191/2016, s katero je bil tožnik seznanjen po prejemu izpodbijanega sklepa. Prilaga sklep iz te zadeve. Sprašuje se o upoštevanju načela enakosti (14. člen Ustave RS) glede na isti dejanski in pravni položaj obeh tožnikov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po 43. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v zvezi s 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, izpolnjena pa mora biti tudi ena izmed predpisanih predpostavk, med katerimi je tudi predpostavka iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki jo uveljavlja pritožba, in sicer da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

6. Predmet izpodbijanega sklepa je zavrnitev t. i. ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, izdaja katere je dopustna le v izjemnih primerih, in sicer zlasti takrat, ko bi stranki, ki zahteva varstvo, že tekom postopka nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda oziroma bi ji grozilo nasilje. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je pri izdaji takšnih začasnih odredb, ko se njihova vsebina prekriva z zahtevkom, potreben restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja in je njena izdaja dopustna izključno zaradi razloga navedenega v drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev (zahtevek iz naslova nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove) verjetno obstoji, da pa ni izpolnjena navedena nadaljnja predpostavka za ugoditev odredbi, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je storjena, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, ne drži pritožbena navedba, da je razlogovanje sodišča prve stopnje o neizpolnjevanju predpostavke glede težko nadomestljive škode do te mere skopo, da ni možen preizkus. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih trditev tožnika. Prav tako razlogi, na katere opira svojo odločitev, med seboj niso v nasprotju.

8. Tudi ni utemeljen očitek protispisnosti in s tem uveljavljana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede katere pritožba navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni dokazal obstoja nevarnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode, protispisna. V zvezi s tem se sklicuje na predložene pogodbe o zaposlitvi in elektronska sporočila, iz katerih da je razvidno, da je visokošolski učitelj, ki ima dodeljene določene predmete. Slednje dejstvo niti ni sporno, sploh pa sodišče prve stopnje navedenih listin nikakor ni povzemalo na način, ki bi nasprotoval njihovi vsebini.

9. Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe o tem, da zaradi sporne odpovedi in angažiranja pedagoških delavcev s slabšimi izkušnjami nastaja škoda študijskim procesom, toženi stranki in študentom, pravilno opredelilo kot nerelevantne. Relevantna bi lahko bila le težko nadomestljiva škoda, ki bi se nanašala na samega tožnika, nastanka te škode pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pravilno je poudarilo, da tožnik ni konkretno obrazložil in posledično tudi ni mogel dokazati relevantne škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe. Navedbe iz predloga, da po novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ne more izvajati pedagoškega dela, kot ga je izvajal po odpovedani pogodbi, same po sebi še ne kažejo na nastanek težko nadomestljive škode. Četudi je tožnik navajal, da je za visokošolskega učitelja pomembno, da kontinuirano izvaja študijske programe, da predava, da ima vaje, da ima stik s študenti in s stroko, saj se s tem zagotavlja visoka stopnja strokovne usposobljenosti, ki se kaže zlasti v kvalitetnem izvajanju študijskega programa, pa s tem še ni obrazložil oziroma utemeljil nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki nastaja njemu. Tudi navedba, da si tekom študijskega leta ne more zagotoviti predavanj oziroma raziskovanja pri drugih izvajalcih študijskih programov, še ne pomeni uveljavljanje težko nadomestljive škode. Gre za navedbe, ki sicer opisujejo tožnikov položaj po odpovedi (s tem da je tožnik ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi sprejel) ne gre pa za jasne navedbe o škodi.

10. Tožnik šele v pritožbi navaja, da bo zaradi odpovedi nastala nenadomestljiva trajna škoda na njegovem imenu in ugledu, da odpoved posega v njegovi visokošolski položaj do te mere, da lahko pride celo do odvzema naziva visokošolskega učitelja ali do nenapredovanja. Tožnik tako povzema del ugotovitev iz sklepa XX Pd 191/2016, ki ga prilaga pritožbi, s katerim je predlogu za izdajo začasne odredbe v sicer podobnem primeru ugodeno. Vendar pa gre v tožnikovem primeru za nove navedbe, ki jih pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Izdaja obeh sklepov glede nastanka škode ne temelji na istih okoliščinah. Posledično tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev načela enakosti (14. člen Ustave RS).

11. Tožnik s pritožbo ne more uspeti niti z navedbami o samovolji tožene stranke, ki da je v nasprotju z načelom pravne države, zaradi česar terja intervencijo. Četudi je sodišče prve stopnje že v tej fazi postopka ugotovilo verjetnost terjatve glede nezakonitosti odpovedi, pa to še ne daje zadostne podlage za izdajo začasne odredbe v smislu preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

13. Tožnik krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).