Jedro

Ustavno sodišče je že v odločbi, Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002, pojasnilo, da lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom ustave. Ker imajo torej dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval, pravico pridobiti premoženje z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, ki je umrl pred denacionalizacijo, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po Zakonu o dedovanju niso zapustnikovi dediči. Za presojo oporočnih razpolaganj v postopkih denacionalizacije je pomembno, da ZDen v drugem odstavku 78. člena drugače kot ZD ureja prehod zapustnikovega premoženja na dediče, in sicer določa, da do tega pride šele ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Gre za to, da podržavljeno premoženje do odločitve o denacionalizaciji sploh še ni bilo v premoženju upravičenca - zapustnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteve strank z interesom A. A., B. B. in C. C. po povrnitvi stroškov postopka se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ptuj je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločila, da je dolžan tožnik v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe upravičencem D. D., roj. ... 1868, E. E., roj ... 1872, in F. F., roj. ... 1895, izplačati odškodnino v obliki tožnikovih obveznic v skupni vrednosti 6.716.796,57 DEM, s pripadajočimi zakonitimi obrestmi, izplačljive v evrski protivrednosti, kot odškodnino za podržavljeno premoženje podržavljenih zasebnih podjetij G. in H.; odškodnina se upravičencem izplača skladno z v izreku opredeljenimi predpisi ter skladno s solastniškimi deleži upravičencev v podržavljenih zasebnih gospodarskih podjetjih, in sicer: D. D. v deležu 1/4 oziroma 1.679.199,14 DEM, E. E. v deležu 1/4 oziroma 1.679.199,14 DEM ter F. F. v deležu do 1/2 oziroma 3.358.398,28 DEM (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo določil še skrbnika za poseben primer, ki mu je odškodnino dal v začasno upravljanje (2. točka izreka), ter sklenil, da v postopku ni bilo stroškov (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je prvostopenjski organ priznal pravni interes in s tem tudi status vlagateljev obema dedičema na podlagi oporoke F. F. z dne 14. 8. 1969, tj. I. I. in A. A., ter na podlagi oporoke F. F. z dne 10. 6. 1983 dediču J. J. in volilojemnikom K. K., B. B., L. L., M. M., C. C. in N. N. Pravno nasledstvo vlagateljev zahteve za denacionalizacijo je izkazano z omenjenima oporokama. F. F. je univerzalna dedinja po D. D. in E. E. (njen brat O. O. je umrl ... 1937, njegovo zapuščino sta podedovala njegova starša, ker je umrl brez potomcev in samski), njeni dediči pa na podlagi oporok dedujejo vse naknadno najdeno premoženje vseh treh upravičencev. Da imajo pravni interes na podlagi oporoke z dne 10. 6. 1983 tako dedič kot volilojemniki, izhaja tudi iz sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, P 231/2011 z dne 26. 1. 2012. 3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Utemeljuje, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil skupno vrednost (celotno aktivo) podržavljenih podjetij, ki obsega tako vrednost kmetijskih zemljišč kot vrednost ostalega premoženja, ustrezno je ugotavljal pasivo, kot tudi upošteval, da vrednost premoženja vrnjenih podjetij (v naravi in odškodnini) ne sme presegati vrednosti neto aktive. Očitki o tem, da je bilo z delitvijo postopka na dva dela napačno ugotovljeno dejansko stanje (ter da prvostopenjski organ ni ugotavljal premoženja podržavljenih podjetij po metodi neto aktive), tako niso utemeljeni. V obeh zadevah je odločal tudi stvarno pristojni organ, okoliščina, da sta znotraj tega organa tekla dva postopka, ni relavantna. Po stališču toženke ne drži stališče tožnika, da volilojemnik ne more biti aktivno legitimiran za vložitev zahteve za denacionalizacijo. V konkretnem primeru so (glede na oporoki in sklenjeno sodno poravnavo) tudi volilojemniki pokojne upravičenke F. F. verjetno izkazali pravno nasledstvo, in sicer tako po omenjeni, kot po E. E. in D. D. Volilojemniki imajo po oporoki z dne 10. 6. 1983 pravico do alikvotnega dela celotnega premoženja upravičenke F. F., torej tudi do premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega postopka. Zgolj poimenovanje naklonitve navedenega premoženja (gotovinska volila) še ne pomeni, da gre za volilo, kar potrjuje tudi sodna poravnava, na podlagi katere so volilojemniki pridobili status dedičev. Upravičenka F. F. je z oporoko z dne 14. 8. 1969 razpolagala tudi s premoženjem, ki je predmet denacionalizacijskega postopka (tj. tudi s premoženjem po njenih pokojnih starših). Premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, lahko dedujejo tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča. 4. Tožnik se z izpodbijano (v zvezi z drugostopenjsko) odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja procesno nepravilnost, do katere je prišlo zaradi delitve postopka na dva dela. Predmet postopka je premoženje podjetja, katerega vrednost se ugotavlja po metodi neto aktive, zmanjšane za bremena na strani pasive, upravni organ pa vodi dva popolnoma ločena postopka, in sicer ločeno za kmetijsko zemljišče in ločeno za vrnitev objektov in stavbnih zemljišč podjetij. Tožnik je neuspešno opozarjal na to nepravilnost, ki ji je pritrdilo tudi naslovno sodišče v sodbi, I U 754/2019 z dne 13. 5. 2019, ko je toženki pojasnilo, da ni podlage za delitev postopka, ker kmetijsko zemljišče sodi v premoženje podjetja. Zaradi navedene kršitve postopka je prišlo do pravno nevzdržne situacije, ker v pritožbenem postopku o istih spornih vprašanjih odločata dve ministrstvi, zaradi česar se postopek po nepotrebnem podvaja in podaljšuje. To ima za tožnika še dodatne pravne posledice, do katerih lahko pride v nadaljnjem postopku po izrednih pravnih sredstvih.

5. Tožnik vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije vlagateljev zahteve in neizkazanega pravnega nasledstva vlagateljev po očetu in materi upravičenke F. F. Predmet odločanja je lahko le premoženje, ki je bilo podržavljeno slednji, saj oporočni dediči upravičenke F. F. niso pravni nasledniki po njenih starših (niso v nobenem pravnem razmerju do teh) in nimajo aktivne legitimacije za vložitev zahteve za denacionalizacijo za njun delež. Oporočni dediči lahko zahtevajo zgolj tisto premoženje, s katerim bi sicer lahko razpolagala upravičenka F. F. Tožnik se ne strinja, da je slednja z oporoko z dne 14. 8. 1969 razpolagala tudi s premoženjem njenih staršev. V zvezi z navedeno oporoko obstaja več spornih vprašanj, ki jih ni mogel uveljavljati tekom upravnega postopka (da oporoka ni bila nikoli razglašena, da je upravičenka določila nove dediče z oporoko z dne 10. 6. 1986, v kateri ni nobene besede o prejšnji oporoki, veljavnost oporoke je vprašljiva, ker ni mogoče preveriti avtentičnosti podpisa zapustnice, prič, itd.). Upravni organ je brez osnove poklonil vero tej listini, pri tem pa jo je tudi napačno tolmačil. S to oporoko je F. F. razpolagala in kot morebitni predmet dedovanja določila izključno in le svoje premoženje, premoženje staršev pa je jasno omejila zgolj na hišo v P. Za drugačno domnevo ni podlage. F. F. tudi sicer ni mogla razpolagati s premoženjem, ki ni bilo nikoli njeno. Pri oporoki iz leta 1969 gre dejansko le za kos papirja, ki je šele s sklenitvijo poravnave leta 2012 pridobil pravno težo, pri čemer ni mogoče spregledati konkretnega interesa strank, podpisnic poravnave, za ureditev medsebojnih razmerij. Tožnik pri postopku, v katerem je bila sklenjena poravnava, ni sodeloval. 6. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo s sklenitvijo poravnave niso mogli pridobiti pravice do premoženja oseb, s katerimi niso bili v nobenem pravnem ali sorodstvenem razmerju. Toženkino tolmačenje 81. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je napačno, ker se ta določba nanaša samo na lastno premoženje, ki bo denacionalizirano, ne pa tudi na premoženje, ki bi ga zapustnica morda dedovala po starših. Upravičenki F. F. pripada le 1/2 podržavljenega premoženja, druga polovica pripada njenim staršem, vendar vlagatelji zahteve za denacionalizacijo po nobenem pravnem temelju niso upravičeni do tega premoženja. Oporočni dediči niso dediči po starših F. F. in z njimi niso v nobenem pravnem razmerju, zato je bila že uvedba postopka za ta del premoženja pravno zgrešena in v nasprotju z določbami ZDen. Napačen je tudi sklep toženke, da pri tem, ko je F. F. naložila dediču J. J., naj določenim osebam nakaže deleže v gotovini, ne gre za volilo, ter njen posledični zaključek, da gre pri volilojemnikih za dediče. Volilojemnik ni dedič, zato je nesmiselno ugotavljati, ali je pravno nasledstvo volilojemnika verjetno izkazano, ker se na ta način volilojemniku daje več pravic, kot jih ima po ZDen. Tega ne more spremeniti niti sodna poravnava.

7. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

9. Stranka z interesom B. B. je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika, vztrajala pri navedbah in dokazih, podanih v okviru upravnega postopka, ter sodišču predlagala, da tožbo zavrne. V naknadni vlogi je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

10. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo navajala, da so očitki glede procesne nepravilnosti zaradi razdelitve postopka nekonkretizirani in pavšalni; tožnik namreč ne pojasni, v čem konkretno je bil postopek kršen in kako naj bi to poslabšalo njegov pravni položaj, gre za zavlačevanje postopka. Odločba, št. D321-102/01-165 (05077) z dne 6. 11. 2018, je v delih, ki se nanašajo na vračilo premoženja v naravi, tudi že pravnomočna. Prvostopenjski organ je ustrezno uporabil metodo določanja neto aktive podjetja. Prepričljivo je pojasnjeno tudi, zakaj sta upravna organa štela, da je F. F. z oporoko razpolagala z vsem svojim premoženjem in premoženjem njenih staršev. V kolikor do nacionalizacije ne bi prišlo, bi vse premoženje po starših dedovala F. F., kot edina dedinja. Slednja je v oporoki določno opredelila svoje misli in voljo glede podržavljenega premoženja, za katerega je hkrati ugibala, da se bo nekoč denacionaliziralo. Stališče tožnika bi negiralo vsako možnost razpolaganja z denacionaliziranim premoženjem za vse upravičence, ki so umrli pred denacionalizacijo. Tožnikovo tolmačenje je tudi absurdno, saj F. F. do denacionalizacije ni imela nobenega premoženja, s katerim bi lahko v času sestave oporoke razpolagala. Za veljavnost oporoke ni potrebna njena razglasitev, pri ostalih navedbah glede spornosti oporoke gre za nedovoljene tožbene novote. Do sodne poravnave je prišlo zaradi določb oporok, ki so si med seboj nasprotovale, pravni nasledniki so sprejeli kompromis glede delitve premoženja, ki pa nima neposrednega vpliva na vodenje denacionalizacijskega postopka. Za udeležbo tožnika v tem postopku ni bilo pravne podlage. Ni na upravnem organu, da se opredeljuje do vprašanja veljavnosti predloženih oporok, saj gre za vprašanje iz sodne pristojnosti, čemu pritrjuje tudi sodba naslovnega sodišča, I U 754/2019-144 z dne 13. 5. 2021. Volilojemnike po F. F. je upravni organ upravičeno štel za njene pravne naslednike, pri čemer je treba upoštevati pravnomočno sodno poravnavo, ki ima enako veljavo kot pravnomočna sodba. Tudi sicer ZDen ne razlikuje med univerzalnim in singularnim pravnim nasledstvom, Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče, da so tako dediči kot volilojemniki na podlagi oporoke aktivno legitimirani za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Tudi s tem povezane ugovore bi tožnik lahko uveljavljal že v zgodnejših fazah postopka. Stranka z interesom A. A. sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

11. Stranka z interesom C. C. v odgovoru na tožbo prereka tožbene očitke glede procesne nepravilnosti. Meni, da poskuša tožnik še nadalje zavlačevati postopek in preprečiti izplačilo odškodnine. Tožnik ne pojasni dovolj konkretno, v čem naj bi bila zatrjevana kršitev oz. nepravilnost, v obeh postopkih je odločbe namreč izdal pristojni organ. Delna odločba o vrnitvi nepremičnin v naravi je pravnomočna. Neutemeljena sta tudi ugovora aktivne legitimacije vlagateljev zahteve za denacionalizacijo in neizkazanega pravnega nasledstva po očetu in materi upravičenke F. F. Oporočna volja slednje je zajemala vse premoženje, tudi tisto, ki bi F. F. pripadlo po starših, pri stališču tožnika gre za poskus toge gramatikalne razlage ene besede v oporoki, brez upoštevanja konteksta in prave volje zapustnice. Sicer pa za vodenje denacionalizacijskega postopka zadostuje, da je pravno nasledstvo po upravičencih verjetno izkazano. Nepotrebna je tudi dilema, ali gre za volilojemnike ali za dediče, saj za vložitev zahteve za denacionalizacijo zadostuje že status volilojemnika. Gre sicer za univerzalne pravne naslednike oziroma dediče, saj se jim namenja alikvotni del zapuščine. Stranka z interesom C. C. sodišču predlaga, da tožbo zavrne, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

12. Stranka z interesom R. R. v odgovoru na tožbo uveljavlja, da tožnik v tožbi navaja ugovore, o katerih je bilo pred naslovnim sodiščem že odločeno (sodba, I U 754/2019-144 z dne 13. 5. 2021). Naslovno sodišče je namreč že zavzelo stališče, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano. F. F. je skladno s 132. členom ZD v trenutku smrti njenih staršev podedovala tudi njuno premoženje, ob zapisu oporok pa je že bila univerzalna pravna naslednica. Odločba o vrnitvi nepremičnin v naravi je pravnomočna, tudi ta pa temelji na ugotovljenih pogojih glede nasledstva. Odločanje o vrnitvi podržavljenega premoženja, kot ga vodi prvostopenjski organ, ne predstavlja kršitve pravil postopka, gre za isti organ in zgolj za delitev po funkcionalni pristojnosti. Tudi sicer pa takšna kršitev (če bi bila podana) ne bi bila bistvena, saj oba postopka tečeta skladno z ZDen. Stranka z interesom R. R. sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

13. Tožnik v pripravljalnih vlogah odgovarja na navedbe strank z interesom in vztraja pri tožbenih navedbah.

14. Sodišče je v zadevi dne 18. 6. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki so se jo udeležili tožnik (po pooblaščenki) ter stranke z interesom L. L. (osebno), A. A. (po pooblaščencu), R. R. (po pooblaščencu) ter C. C. (osebno in po pooblaščenki). Toženka in ostale stranke z interesom se glavne obravnave niso udeležile, vsa vabila so izkazana.

15. Prisotne stranke so na glavni obravnavi v bistvenem vztrajale pri dosedanjih navedbah in stališčih.

16. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2-A3, ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (v zvezi z drugostopenjsko odločbo), s katero je prvostopenjski organ odločil o denacionalizaciji podržavljenega premoženja podržavljenih zasebnih podjetij G. in H. Prvostopenjski organ je tožniku naložil izplačilo odškodnine upravičencem glede na njihove solastniške deleže v podržavljenih zasebnih gospodarskih podjetjih, in sicer D. D. v deležu 1/4, E. E. v deležu 1/4 ter F. F. v deležu do 1/2. 19. Tožnik v tožbi najprej uveljavlja, da je prvostopenjski organ v zvezi z denacionalizacijo, katere predmet je premoženje podjetja, vodil dva ločena postopka, kar predstavlja kršitev pravil postopka. S tem v zvezi se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča, I U 754/2019-144 z dne 13. 5. 2021. 20. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je s sodbo, I U 754/2019-144 z dne 13. 5. 2021, odpravilo točke II.7., II.8. in II.9. izreka odločbe Upravne enote Ptuj, št. D321-102/01-165 (05077) z dne 6. 11. 2018, ki se je nanašala na denacionalizacijo (istim) upravičencem podržavljenih kmetijskih zemljišč. Sodišče je v omenjeni sodbi pojasnilo, da je toženka vrednost v tej zadevi vrnjenih kmetijskih zemljišč ugotavljala na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ni pa hkrati ugotovila tudi vrednosti podržavljenega podjetja po metodi neto aktive, ki je skupna vrednost vsega vrnjenega premoženja tega podjetja, torej vključno z v omenjeni zadevi obravnavanimi kmetijskimi zemljišči, ne sme preseči. Ker tega ni storila, torej, ker pred odločitvijo o zadevi ni ugotovila vrednosti neto aktive podjetja, je zmotno uporabila materialno pravo, dejansko stanje pa je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je v omenjeni sodbi ob tem pojasnilo tudi, da bo upravni organ moral v ponovnem postopku v primeru pritožbe upoštevati, da gre v tedanji zadevi (ne glede na to, da gre za kmetijska zemljišča) za vračanje premoženja podjetja, zaradi česar bo moral uporabiti določbo 2. točke 57. člena ZDen, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe upravnih enot o zahtevi za denacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena tega zakona, odloča ministrstvo, pristojno za gospodarske dejavnosti.

21. Iz predstavljene vsebine sodbe tega sodišča, I U 754/2019-144 z dne 13. 5. 2021, tako ne izhaja, da bi moral prvostopenjski organ predmetni denacionalizacijski postopek (nujno) voditi kot enoten postopek, samo dejstvo vodenja dveh ločenih postopkov pa (ker sta oba vodena pred pristojnim prvostopenjskim organom) po presoji sodišča ne predstavlja kršitve ZDen ali Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Je pa upravni organ, kot je sodišče že pojasnilo v omenjeni sodbi, dolžan upoštevati, da se tudi pri vračanju kmetijskih zemljišč vrača premoženje podržavljenega podjetja, pred odločitvijo o vrnitvi premoženja podjetja pa mora ugotoviti njegovo vrednost po metodi neto aktive in preizkusiti, ali (skupna) vrednost (vsega) vrnjenega premoženja ne presega te vrednosti. To velja tudi v primeru, ko organ (npr. iz organizacijskih razlogov) vodi dva ločena denacionalizacijska postopka. Tožnik ne uveljavlja, da v predmetnem postopku ta zahteva ne bi bila upoštevana. Da je dejansko bila, je razvidno tudi iz izpodbijane odločbe, iz katere po presoji sodišča jasno izhaja, da je prvostopenjski organ pri ugotavljanju vrednosti podržavljenih podjetij, njune neto aktive ter pri določanju vrednosti odškodnine upošteval tudi vrednost vrnjenih kmetijskih zemljišč (npr. str. 11, 12 ter 15 izpodbijane odločbe).

22. Kolikor bi bilo mogoče razumeti, da se tožbeni očitki nanašajo na pritožbeni postopek, sodišče ugotavlja, da je v pritožbenem postopku zoper izpodbijano odločbo skladno z 2. točko prvega odstavka 57. člena ZDen odločal pristojni organ, tj. toženka. Kot je sodišče pojasnilo že v sodbi, I U 754/2019-144 z dne 13. 5. 2021, je toženka tudi tisti organ, ki je pristojen za odločanje o morebitni pritožbi zoper odločbo, ki bo (je bila) izdana v ponovnem postopku, ki se pred prvostopenjskim organom vodi pod št. D321-102/01. Vendar pa zgolj dejstvo, da je toženka pristojna za odločanje o vseh pritožbah zoper odločbe o zahtevi za denacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij, še ne pomeni, da bi morala tudi v konkretnem primeru (nujno) združiti oba pritožbena postopka, ki se vodita (oz. se bosta vodila) v zvezi z ločeno izdanima denacionalizacijskima odločbama, oziroma, da bi ločeno vodenje pritožbenih postopkov predstavljalo kršitev ZDen ali Navodila.

23. Sodišče po povedanem sodi, da tožnikovi očitki o tem, da ločeno vodenje dveh postopkov predstavlja kršitev pravil postopka, niso utemeljeni. Kolikor tožnik ob tem uveljavlja še, da se postopek po nepotrebnem podaljšuje in podvaja ter da ima zanj očitana kršitev lahko še dodatne pravne posledice v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, pa sodišče ugotavlja, da so s tem povezane navedbe podane povsem pavšalno in nekonkretizirano, zato njihova vsebinska presoja ni mogoča. 24. Tožnik v tožbi dalje uveljavlja, da bi moglo biti predmet denacionalizacije zgolj premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičenki F. F. (delež do 1/2 premoženja), ne pa tudi premoženje, ki je bilo podržavljeno njenima staršema, D. D. in E. E. - vlagatelji sledeč tožniku namreč niso bili aktivno legitimirani za vložitev zahteve za denacionalizacijo slednjega premoženja.

25. V predmetni zadevi je nesporno, da noben od vlagateljev zahteve za denacionalizacijo ni zakoniti dedič po pok. F. F. (ali pa po pok. D. D. in E. E.), pač pa ti svoje pravno nasledstvo po pok. F. F. (v smislu 15. člena ZDen) ter tako aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravic po ZDen uveljavljajo na podlagi oporok z dne 14. 8. 1969 ter z dne 22. 9. 1987 (in na podlagi z njima v zvezi sklenjene sodne poravnave z dne 26. 1. 2012). Med strankami je nesporno tudi, da je bila F. F. kot hčerka D. D. in E. E., ki sta umrla pred njo, njuna zakonita dedinja in da navedena upravičenca nista imela drugih dedičev, prav tako otrok ni imela F. F. 26. Sodišče s tem v zvezi izpostavlja, da je Ustavno sodišče že v odločbi, Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002, pojasnilo, da lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom ustave. Ker imajo torej dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval, pravico pridobiti premoženje z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, ki je umrl pred denacionalizacijo, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po Zakonu o dedovanju niso zapustnikovi dediči. V konkretnem primeru to pomeni, da imajo pravico zahtevo za denacionalizacijo po upravičencih D. D. in E. E. vložiti tudi dediči dedinje po omenjenih upravičencih, F. F. Ker gre pri slednjih (vlagateljih) za oporočne dediče, je njihovo aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za denacionalizacijo treba črpati iz vsebine oporok F. F. 27. Sodišče je glede obsega oporočnega razpolaganja F. F. že v sodbi, I U 754/2019-144 z dne 13. 5. 2021, pojasnilo, da je za presojo oporočnih razpolaganj v postopkih denacionalizacije pomembno, da ZDen v drugem odstavku 78. člena drugače kot ZD ureja prehod zapustnikovega premoženja na dediče, in sicer določa, da do tega pride šele ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Gre za to, da podržavljeno premoženje do odločitve o denacionalizaciji sploh še ni bilo v premoženju upravičenca - zapustnika. Pri razlagi oporočnih razpolaganj F. F. se organ zato ne more na splošni ravni opirati na univerzalno pravno nasledstvo F. F. po D. D. in E. E., temveč mora presoditi, s katerim premoženjem je v oporoki dejansko razpolagala. Upoštevati pa mora tudi, da za potrebe presoje aktivne legitimacije za vložitev zahteve za denacionalizacijo po določbi tretjega odstavka 60. člena ZDen zadostuje, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano. Takšno je stališče sodišča tudi v predmetni zadevi.

28. V tej sta upravna organa zavzela stališče, da iz oporoke F. F. z dne 14. 8. 1969 izhaja, da je ta (v korist oporočnih dedičev, med katere upravna organa štejeta tudi volilojemnike po oporoki z dne 22. 9. 1987) razpolagala tudi s premoženjem, ki je bilo nacionalizirano njenim staršem, iz tega pa izhaja tudi aktivna legitimacija vlagateljev za vložitev denacionalizacijskih zahtev tudi za premoženje (del podjetij), ki je bilo podržavljeno slednjima (D. D. in E. E.). Sodišče takšnemu stališču upravnih organov pritrjuje.

29. Kot pravilno ugotavljata upravna organa, je bila oporoka z dne 14. 8. 1969 sestavljena v okoliščinah (v času), ko sta bila starša F. F., D. D. in E. E., že pokojna. Še pred njima je (po neprerekanih ugotovitvah prvostopenjskega organa) brez potomcev in samski umrl brat F. F. (sin D. D. in E. E.), O. O. Iz vsega navedenega izhaja (med strankami nesporno dejstvo), da je bila F. F. edina (univerzalna) dedinja po D. D. in E. E. Iz oporoke z dne 14. 8. 1969 izhaja volja F. F., da svojo celotno posest v Jugoslaviji zapusti dedičema S. S. in A. A. Sodišče sodi, da je v uvodoma opredeljenih okoliščinah, ko je bila F. F. v času sestave oporoke edina dedinja po D. D. in E. E., že predstavljeni zapis v oporoki treba šteti za izraz volje zapustnice, da dedičema nakloni vse svoje premoženje ("celotno posest"), tj. tudi tisto premoženje, ki ji pripada kot edini dedinji po njenih starših. Takšno razlago potrjuje tudi nadaljnji zapis v oporoki, kjer F. F. kot "svoje" premoženje očitno šteje tudi hišo njenih staršev v P. Ob zapisanem pa je z vidika presoje, ali v premoženje, s katerim je F. F. želela razpolagati z navedeno oporoko, sodi tudi nacionalizirano premoženje, kot ključen šteti dodaten zapis v oporoki, "v kolikor se politične razmere v Jugoslaviji spremenijo". Iz navedenega zapisa tudi po presoji sodišča izhaja, da je F. F. ob sestavi oporoke očitno štela, da ji pripada tudi njej in njenima pravnima prednikoma (z nacionalizacijo) odvzeto premoženje ter da je bila njena volja z navedeno oporoko razpolagati tudi s tem premoženjem, kolikor bi prišlo do njegove denacionalizacije. V kolikor zapustnica takšnega namena ne bi imela, bi bil navedeni zapis v oporoki namreč povsem brezpredmeten.

30. Ob zapisanem je po presoji sodišča napačno stališče tožnika, da F. F. ni imela pravice razpolagati s podržavljenim premoženjem njenih staršev, ker to (v času sestave oporoke) ni bilo njeno. Namen ZDen je v popravi krivic, ki so bile prizadejane s strani države lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej, v konkretnem primeru s podržavljenjem podjetij v zasebni lasti upravičencev. Kolikor do podržavljenja teh ne bi prišlo, bi ob normalnem teku stvari F. F. ob smrti njenih staršev (kot njuna univerzalna dedinja) postala lastnica celote podjetij, s tem premoženjem pa bi oporočno prosto razpolagala in ga naklonila svojim dedičem. Ker je v takšen tek stvari poseglo podržavljenje, podržavljeno premoženje ob smrti njenih staršev na F. F. ni moglo preiti. Vendar pa je, če naj denacionalizacija doseže svoj namen, v položaju, ko je F. F. tudi podržavljeno premoženje ("v kolikor se politične razmere v Jugoslaviji spremenijo") želela (oporočno) nakloniti dedičem, to treba upoštevati ne glede na to, da bo to premoženje na denacionalizacijske upravičence prešlo šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Zgolj takšna razlaga 78. in 81. člen ZDen namreč pomeni odpravo nastalih krivic in uresničitev namena zakona.

31. Kolikor tožnik uveljavlja, da oporoka iz leta 1969 ni bila nikoli razglašena, sodišče pojasnjuje, da razglasitev oporoke ni pogoj za njeno veljavnost. Kolikor tožnik navaja še, da je navedena oporoka vprašljiva, ker ni mogoče preveriti avtentičnosti podpisa zapustnice in prič, pa sodišče ugotavlja, da gre za povsem pavšalne navedbe oz. z relevantnimi dejstvi in dokazi povsem nepodprte domneve tožnika, ki jim že iz tega razloga utemeljenosti ni mogoče priznati.

32. Po povedanem sodišče pritrjuje zaključku upravnih organov, da je F. F. z oporoko z dne 14. 8. 1969 razpolagala tudi z njenim staršem podržavljenim premoženjem, oporočni dediči F. F. po navedeni oporoki pa so aktivno legitimirani za vložitev zahteve za denacionalizacijo tudi za to premoženje.

33. Tožnik uveljavlja še, da volilojemniki po oporoki z dne 22. 9. 1987 niso dediči in tako niso aktivno legitimirani za vložitev zahteve za denacionalizacijo.

34. V zadevi ni sporno, da so zahtevo za denacionalizacijo pravočasno vložili tudi oporočni dediči po F. F., S. S. in A. A. (po oporoki z dne 14. 8. 1969) ter J. J. (po oporoki z dne 22. 9. 1987), to pa zadostuje za uvedbo in vodenje denacionalizacijskega postopka za vse upravičence. Ne glede na navedeno sodišče pritrjuje upravnima organoma v njuni ugotovitvi, da "legatov gotovine", kot so opredeljeni v oporoki F. F. z dne 22. 9. 1987 (in katerih pravni nasledniki so tudi sami vložili zahteve za denacionalizacijo oz. se k tej priglasili) ni mogoče šteti za volilojemnike, temveč za dediče. Iz oporoke z dne 22. 9. 1987 tudi po presoji sodišča namreč jasno izhaja, da je zapustnica tem naklonila alikvoten del celotne (unovčene) čiste zapuščine, in sicer v deležih od 5% do 15%, pri čemer je bila zapuščina opredeljena kot vse zapustničino "kjerkoli se nahajajoče premoženje". Zapustnica "legatom gotovine" torej ni zapustila določene stvari ali določene vsote denarja (kar je bistvo volila), pač pa delež na čisti zapuščini (kar je bistvo dednega deleža). Okoliščina, da je v oporoki določeno, naj se zapuščina unovči, po presoji sodišča na navedeno ne more vplivati, saj je zapuščina, kot že pojasnjeno, opredeljena celostno, kot "kjerkoli se nahajajoče premoženje", to pa npr. pomeni, da so "legati gotovine" upravičeni tudi do deleža vsega naknadno najdenega (ali pa zapustnici pripadlega) premoženja, kar ponovno kaže na to, da pri obravnavani naklonitvi ne gre za volilo.

35. Sodišče ob vsem navedenem dodaja še, da bi bili prav zaradi slednjega, tj. iz razloga, ker se oporočna naklonitev v oporoki z dne 22. 9. 1987 "legatom gotovine" nanaša na vse premoženje zapustnice, slednji po že obstoječi sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča, U 1613/95 z dne 10. 11. 1999) za vložitev zahteve za denacionalizacijo aktivno legitimirani tudi, če bi jih bilo treba šteti zgolj za volilojemnike zapustnice F. F. - slednja je namreč z oporokama (oz. "volili") očitno imela namen razpolagati z vsem, tako pa tudi z nacionaliziranim premoženjem.

36. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

37. Stranke z interesom A. A., B. B. in C. C. so zahtevale povrnitev stroškov upravnega spora.

38. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. 39. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški strank z interesom niso bili potrebni, saj te s svojimi navedbami niso prispevale k razjasnitvi zadeve oziroma niso vplivale na odločitev sodišča. Sodišče je zato stroškovne zahtevke omenjenih strank z interesom zavrnilo.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.