Jedro

Neutemeljeno je toženčevo stališče, da se določba 38. člena ZIUPDV uporablja le za vloge, vložene decembra 2020, saj to iz te določbe ne izhaja. Nasprotno, kot že rečeno, je ZIUPDV v določbah prvega odstavka 38. člena, naslovljenega „Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog,“ od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-7707/2020-8 z dne 15. 7. 2021 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Toženec je s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrgel tožničino vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški, s 3. točko izreka pa, da je ta sklep takse prost. 2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delo s skrajšanim delovnim časom odredila s 1. 6. 2020, vložila 19. 8. 2020. Ker meni, da njena vloga ni bila vložena v roku, ki ga določa prvi odstavek 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE), jo je zavrgel. Glede uporabe 38. člena Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), ki določa, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri tožencu najpozneje do 10. 12. 2020, navaja, da se ta uporablja kot izjema, tj. za vloge vložene decembra.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej v bistvenem navaja, da je toženec pri izdaji izpodbijanega sklepa kršil zlasti določbe 210., 212., 213. in 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opozarja, da je naslovno sodišče v tej zadevi s sodbo I U 1655/2020 z dne 24. 6. 2021 že ugodilo tožničini tožbi in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

4. Tožnica dalje navaja, da je vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce, ki jim je skrajšani delovni čas odredila s 1. 6. 2020, prek spletne aplikacije izpolnila 17. 6. 2020 (do 11. 6. 2020 oddaja ni bila možna), a se iz njej neznanih razlogov to ni zabeležilo, zato je citirano vlogo oddala 19. 8. 2020, kar je po njeni oceni pravočasno. Opozarja tudi na toženčeva navodila, iz katerih izhaja, da se lahko vlogo za navedeno subvencijo odda najkasneje do 10. 12. 2020, in na določbo 38. člena ZIUPDV. Tožencu očita, da ni upošteval mnenja iz omenjene sodbe glede uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ji prizna pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, oziroma vrne zadevo tožencu v ponovni postopek, v obeh primerih pa tožencu naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženec v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja stališča iz izpodbijanega sklepa.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi ponavlja stališča iz tožbe.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, po kateri sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta . V zadevi je namreč izpodbijan procesni sklep.

**K I. točki izreka**

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev toženca, s katero je ta kot prepozno zavrgel tožničino vlogo za subvencijo v času epidemije COVID-19, in sicer za delno povračilo nadomestila plače zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom.

10. V obravnavanem primeru med strankama postopka ni sporno, da je tožnica s 1. 6. 2020 pri njej zaposlenim delavcem odredila delo s skrajšanim delovnim časom in da je vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je odredila delo s skrajšanim delovnim časom, podala 19. 8. 2020. 11. ZIUOOPE v 10. členu določa, da se ukrepi iz tega dela zakona in iz aktov, sprejetih na njegovi podlagi, uporabljajo od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020. Med ukrepi je bilo tudi delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa (11. člen ZIUOOPE). Postopek uveljavljanja subvencije je bil urejen v 16. členu, ki je v prvem odstavku določal, da se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena tega zakona vloži pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa.

12. Vendar pa je dne 11. 7. 2020 začel veljati ZIUPDV, ki je torej veljal že v času prvega odločanja toženca dne 5. 10. 2020. Ta je v prvem odstavku 38. člena izrecno določal, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. 13. Naslovno sodišče je v zvezi s vprašanjem pravočasnosti tožničine vloge v tej zadevi s sodbo I U 1655/2020 z dne 24. 6. 2021 že sprejelo stališče, da je ZIUPDV odstopil od roka iz 16. člena ZIUOOPE, kar je tudi izrecno zapisano v naslovu 38. člena ZIUPDV. Kot je pojasnilo v navedeni sodbi, se je rok za vložitev predmetne vloge, ki jo je tožnica, kot že rečeno, nesporno vložila dne 19. 8. 2020, iztekel dne 10. 12. 2020, zato je slednja vložena pravočasno, znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV.1

14. Neutemeljeno je toženčevo stališče, da se določba 38. člena ZIUPDV uporablja le za vloge, vložene decembra 2020, saj to iz te določbe ne izhaja. Nasprotno, kot že rečeno, je ZIUPDV v določbah prvega odstavka 38. člena, naslovljenega „Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog,“ od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. 15. Sodišče je zato tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovni postopek (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj v zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker za to podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Toženec mora slediti tej sodbi in je na sprejeta stališča v tej sodbi vezan. K temu ga zavezuje četrti odstavek 64. člena ZUS-1, odstop pa je mogoč le v izjemnih, v sodni praksi navedenih primerih.

16. Vrhovno sodišče2 je namreč že zavzelo stališče, da odprava izpodbijanega akta ter vrnitev v ponovno odločanje s strani sodišča ne pomeni, da tako sodno varstvo v upravnem sporu ni učinkovito, saj je toženec na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka, kot že rečeno, pri svoji odločitvi vezan. Res je sicer, da navedena vezanost ni absolutna, vendar pa to ne pomeni, da lahko toženec kadarkoli odstopi od obveznosti upoštevati pravna stališča, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe sodišča v upravnem sporu, saj bi bila taka razlaga ne le v nasprotju z zakonom (64. člen ZUS-1), temveč tudi v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave). Toženec lahko tako od navedene vezanosti odstopi le izjemoma, in sicer tedaj, ko se pojavijo za to utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč (npr. če je v trenutku ponovnega odločanja s strani upravnega organa treba uporabiti kasneje spremenjen materialni zakon, če je prišlo do razveljavitve zakona s strani Ustavnega sodišča RS ali če je stališče sodišča v nasprotju s stališčem, ki ga je v zvezi z razlago predpisa evropskega prava zavzelo Sodišče EU v postopku predhodnega odločanja ali s kasnejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki ga je sprejelo v bistveno enakem primeru).

17. Iz tega izhaja, da okoliščina, da se toženec tudi v ponovljenem postopku ne strinja s pravnimi stališči sodišča, za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije ne zadošča. 18. Sodišče je v obravnavni zadevi v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti. V upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Poleg tega za odločitev sodišča ni bilo treba izvajati dokazov, saj je bila v upravnem sporu med strankami sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankami niso sporna (da je tožnica vlogo za subvencioniranje vložila 19. 8. 2020, v času prvega odločanja toženca dne 5. 10. 2020 pa je že veljal ZIUPDV).

**K II. točki izreka**

19. Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

20. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika).

21. Stroške je toženec tožnici dolžan povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

22. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Tako sodbe UPRS I U 1526/2020 z dne 15. 7. 2020, I U 1539/2020 z dne 8. 7. 2020, I U 1637/2020 z dne 8. 7. 2020, II U 345/2020 z dne 8. 9. 2021, II U 343/2020 z dne 1. 12. 2021 in II U 344/2020 z dne 1. 6. 2022. 2 Npr. sodba VSRS I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016.