Jedro

Glede na to, da je dokončna odločba toženca vsebovala pravilni pravni pouk o dopustnosti sodnega varstva pred Delovnim in socialnim sodiščem, napake, da je bila tožba poslana na nepristojno (Upravno) sodišče, ni mogoče pripisati nevednosti vložnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo kot prepozno vloženo, zavrglo.

Zoper sklep je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bilo prezrto dejstvo, da je bila tožba z dne 12. 10. 2011 vložena pravočasno in sicer zadnji dan 30 dnevnega roka s priporočeno pošiljko na pošto, kar med strankama ni sporno in se ta dan šteje kot datum, ko je bila tožba vložena na sodišču. Pristojno sodišče je tožbo res dobilo po preteku roka za vložitev, ker je bila tožba vložena pri drugem organu iz nevednosti oziroma očitne pomote vložnika, ki je prava neuka stranka. V tem primeru se šteje, da je bila tožba vložena pravočasno (29. člen ZUP-a). Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ki naj o tožbi meritorno razsodi. Tožeča stranka še opozarja, da je italijanske narodnosti in pripadnik avtohtone italijanske manjšine ter ima pravico prejemati odločbe v svojem materinem jeziku, zato prosi, da organ to njegovo pravico upošteva.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožeča stranka tožbo vložila pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, ki jo je prejelo dne 14. 10. 2011 (datum priporočeno oddane pošiljke na pošto je glede dneva pomanjkljiv). Zadeva je bila najprej odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, nato pa Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo dne 27. 10. 2011. Po pridobitvi odgovora na tožbo ter dokumentacije v upravnem spisu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila dokončna odločba prvo in drugo tožniku vročena dne 13. 9. 2011. Ker je od vročitve pa do vložitve tožbe na Delovno in socialno sodišče, preteklo več kot 30 dni, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo kot prepozno vloženo zavrglo. Sodišče je pri tem ugotovilo, da ne gre za izjemo, kakršna je v zvezi s pošiljanjem vloge nepristojnemu sodišču določena v 8. odstavku 112. člena ZPP, saj je bila tožeča stranka pravilno poučena, da lahko sodno varstvo uveljavlja pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Komenskega 7, v roku 30 dni od vročitve odločbe.

ZPP v 8. odstavku 112. člena določa, da če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnemu sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena, oziroma iz 3. odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da v spornem primeru nikakor ne gre za očitno pomoto, saj gre za očitno pomoto lahko le v primeru, če je bila vloga ne samo napačno vložena, ampak tudi napačno naslovljena (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 253/2003 z dne 30. 9. 2004, opr. št. II Ips 445/2003 z dne 22. 2. 2005). Predmetna tožba je bila naslovljena in tudi vložena pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, kar pomeni, da ne gre za očitno pomoto.

Ker tožeče stranke v postopku ni zastopal pooblaščenec iz 3. odstavka 86. člena ZPP oziroma iz 3. odstavka 87. člena ZPP, je odprto zgolj vprašanje, ali je vložitev tožbe pri nepristojnemu sodišču mogoče pripisati nevednosti vložnika, nakar se le-ta tudi smiselno sklicuje v svoji pritožbi, ko navaja, da je prava neuka stranka. ZPP namreč dopušča omilitev strogega režima spoštovanja rokov, če je bilo vložitev tožbe pri nepristojnemu sodišču, mogoče pripisati nevednosti vložnika. Po stališču pritožbenega sodišča pa vložitev tožbe pri nepristojnemu sodišču ni mogoče pripisati nevednosti vložnika. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je bila tožeča stranka s pravnim poukom v izpodbijani dokončni odločbi pravilno poučena, da je tožbo potrebno vložiti pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, v roku 30 dni. Razen tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v dopisu, ki ga je sodišču posredoval dne 26. 10. 2011 pojasnil, da mu je tožbo pripravila druga oseba, ki ji je popolnoma zaupal, sam je dokument le podpisal in odnesel na pošto. V navedenem dopisu tudi sam ugotavlja, da je bila vloga posredovana napačnemu sodišču po krivdi tretje osebe. V tem primeru pa se tožnik ne more uspešno sklicevati na nevednost oziroma neukost stranke in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V zvezi z navedbami v pritožbi, da je tožnik pripadnik italijanske narodnosti in da ima pravico prejemati odločbe v svojem materinem jeziku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku ves čas uporabljal slovenski jezik in je tudi sodišče prve stopnje postopek vodilo v slovenskem jeziku. Pritožbeno sodišče je zato skladno s 3. odstavkom 5. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) izdalo sklep v slovenskem jeziku.