Jedro

Prekluzija je lahko upoštevna, če je sodišče strankama v dopisu naložilo, kaj naj predložita oziroma navedeta in za to postavilo zavezujoče roke, pod grožnjo prekluzije. Le citiranje zakonske določbe o zahtevi, naj predložijo pripravljalni spis dovolj zgodaj, da se bo to lahko vročilo drugi stranki in da zato obravnava ne bo preložena, je nedoločen in ne more povzročiti posledico, da se pripravljalna vloga ne upošteva.

Ne zadosti substancirana navedba tožbe, ki sicer ima vse elemente, ki sestavljajo odškodninsko obveznost, ne pomeni nesklepčnosti tožbe, ampak nepopolno tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od toženih strank solidarno plačilo 200.000,00 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče je presenetilo tožečo stranko na prvem naroku z oceno, da je tožba nesklepčna in je brez izvajanja materialnega procesnega vodstva pripravljalno vlogo, katero je tožeča stranka vložila pred narokom, označilo za prepozno in s tem nedovoljeno. Sodišče je bilo pasivno vse do glavne obravnave, nato pa nepričakovano razkrilo stališča o nesklepčnosti tožbe in odprave ni dopustilo. Sodišče ni uporabilo nobenega izmed razpoložljivih ukrepov iz 286a. člena ZPP, prekluzijo prestavilo na neko nedoločeno časovno točko pred prvim narokom in s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Pritožba obširno navaja svoje videnje 286a. člena ZPP. Opozarja na sodno prakso, ki je razlagala to določbo tako, da je lahko prekluzija le v primeru konkretnih in usmerjenih pozivov in pri tem našteva štiri sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sklep Vrhovnega sodišča. Poziv sodišča mora biti vezan na določen rok, saj je to izjema, da se prekluzija premakne v čas pred prvim narokom. Zato izjeme ni mogoče razlagati široko. Omenja tudi komentarje ZPP, avtorja Aleša Galiča. Meni, da sodišče ni upoštevalo, da mora v primeru nesklepčnosti tudi opraviti mateialnoprocesno vodstvo. Sodišče tega ni opravilo v fazi glavne obravnave, kakor tudi ne v fazi priprav na glavno obravnavo. Sodišče zmotno meni, da sta to opravili že toženi stranki. Sodišče te svoje dolžnosti ne more prevaliti na stranke. Sodišče se tudi te svoje dolžnosti ne more razbremeniti. Sodišče je zmotno označilo pripravljalno vlogo tožeče stranke kot prepozno oziroma nedovoljeno. Če sodišče ne opravi materialnega procesnega vodstva, ne more priti do prekluzije. Gre za retroaktivno uporabo pravil o prekluziji. Če stranka ne more pred prvim narokom ne na prvem naroku navajati novih dejstev in predlagati dokazov, je izničeno določilo 286. člena ZPP. Gre za črkobralsko interpretacijo 286a. člena ZPP. Citira navedbe Višjega sodišča v Ljubljani v dveh zadevah. Nobena od toženih strank ni ugovarjala prekluzije, obe sta prosili le za rok za odgovor. Nato pa obrazloži, da tudi če gre za prekluzijo, to velja le, če brez svoje krivde stranka tega ni mogla navajati prej. Povzema svoje navedbe, zakaj ni mogla podati pripravljalnega spisa prej. Vztraja, da tožba ni nesklepčna, saj so v njej navedena vsa dejstva v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvotožene stranke. Če pa je sodišče že to menilo, pa bi moralo pred narokom ali na samem naroku opraviti dolžnost materialnega procesnega vodstva. Na naroku sodišče ni seznanilo tožečo stranko, v čem je nesklepčnost tožbe, ko je že nepričakovano razkrilo takšno svoje gledanje in je ni pozvalo na odpravo domnevne nesklepčnosti. Iz sodbe pa sledi, da tožba ni nesklepčna, temveč je tožeča stranka premalo substancirala element škode in vzročne zveze. Vztraja, da so bila ustrezna dejstva (protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda) zatrjevani že v tožbi. Manjkala je le določena konkretizacija, ki je bila v celoti opravljena s pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2015 s prilogami. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 221/2010 izreklo, da ne gre za nesklepčnost tožbe, če je tožba premalo ali nejasno substancirana, ker je opis življenjskega primera premalo individualiziran ali konkretiziran. Tedaj je tožba formalno nepopolna. Ker sodišče pripravljalne vloge ni upoštevalo, tožbo pa kot nesklepčno zavrnilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Kršilo je načelo kontradiktornosti. Pritožnik se ne more znebiti občutka, da gre za nesorazmerno poseganje v načelo materialne resnice in pravice do enakega varstva pravic.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlaga zavrnitev. Tožba je bila vložena 13. 7. 2012, toženi stranki na tožbo odgovorili. Tožeča stranka je imela vse potrebne listine in sicer jih je pridobila lahko iz drugopisov vlog tožene stranke v upravnem postopku. Tožeča stranka je imela leto in pol časa, da listine predloži. Priglaša stroške za odgovor.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Logika sodbe sodišča prve stopnje je, da je pripravljalni spis tožeče stranke, ki ga je vložila 26. 1. 2015, prepozen, saj je sodišče v dopisu kot dodatno opozorilo k vabilu na prvi narok v skladu z 286a. členom ZPP, pozvalo stranki, da pošlje pripravljalne vloge dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, da ne bo potrebna njegova preložitev, zapisalo je tudi, da bodo vloge, predložene v nasprotju s tem, upoštevane le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Ker je bil narok opravljen 29. 1. 2015, je sodišče prve stopnje na naroku vročilo pripravljalni spis tožeče stranke toženima stranka in ugotovilo, da je bila pripravljalna vloga in gradivo predloženo prepozno. Sodišče je šele na naroku ugotovilo, da pred tem tožba ni bila sklepčna in zadevo zaključilo. V obrazložitvi pa je glede tega zapisalo, da sta toženi stranki v odgovoru že opozorili tožečo stranko na nesklepčnost tožbe, zato je bilo sodišče v skladu z 285. členom ZPP odvezano dolžnosti, da tožečo stranko v mejah materialnega procesnega vodstva še dodatno spodbuja. Za tožbo pa se je postavilo na stališče, da je nesklepčna, ker nista zadosti opredeljeni škoda in vzročna zveza, pa tudi ne protipravnost. Postavilo se je na stališče, da opustitev vložitve pritožbe ne pomeni nujno kršitve mandatne pogodbe in da je v tožbi pomanjkljivo opisano, zakaj naj bi tožnica morala naposled uspeti in ne plačati davka ali ga plačati manj. Po stališču sodišča bi tožeča stranka morala v tožbi pojasniti, kaj konkretno je bilo v tožničinem gradivu v zadevnem upravnem postopku takega, da bi jo moralo voditi do končnega uspeha, pa je to preprečila ravno nevložitev pritožbe.

6. V pritožbi pa tožeča stranka zatrjuje, da ji je z neupoštevanjem pripravljalne vloge z dne 26. 1. 2015 sodišče odvzelo možnost sodelovanja v postopku oziroma da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožnica še trdi, da je tožba sklepčna, da jo je dopolnila s pripravljalno vlogo in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Trdi še, da če je sodišče prve stopnje menilo, da je tožba nesklepčna, bi moralo tožečo stranko na prvem naroku ali pred tem pisno opozoriti in ji dati možnost, da dopolni svoje navedbe in predlaga za to dokaze. Pritožba v bistvu meni, da je v obrazložitvi sodišče le ugotavljalo, da tožba ni zadosti substancirana, kar ni nesklepčno, ampak formalna nepopolnost, kar se tudi da odpraviti(1).

O pravočasnosti in s tem dopustnosti pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 26. 1. 2015:

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno prepisalo dodatno opozorilo k vabilu na prvi narok, kar je poslalo strankam z dopisom z dne 9. 9. 2014 (list. št. 30) in se je nanašalo na poravnalni narok in prvi narok z dne 6. 11. 2014 (ki ga je sodišče kasneje preklicalo). Sodišče prve stopnje je menilo, da je s tem opravilo aktivno vlogo pred prvim narokom in s tem preprečilo nepotrebno prelaganje glavne obravnave. Vendar ima pritožba prav, ko opozarja na pravno teorijo in sodno prakso, ki zahtevajo pri uporabi določbe 286a. člena, da sodišče strankam ob zahtevah postavi zavezujoče roke, pod grožnjo prekluzije. Pri tem tudi mora sodišče podati konkretne in usmerjene pozive(2). V konkretnem primeru je sodišče poleg prepisovanja zakonskega teksta 286. člena in 286a. člena ZPP le postavilo zahtevo, da mora biti pripravljalna vloga vložena pravočasno pred prvim narokom, da zaradi zagotovitve pravice nasprotni stranki do izjavljanja, narok ne bo preložen. Sodišče tako določi prekluzivni „rok“, ki pa se vedno računa po dnevih, mesecih in letih (111. člen ZPP). Tako zastavljena prekluzija, kot jo je oblikovalo sodišče prve stopnje, je tako nedoločena in v nasprotju s 111. členom ZPP. Zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 26. 1. 2015 in če je menilo, da je potrebno narok preložiti, ker sta toženi stranki zahtevali čas za odgovor, bi se lahko poslužilo sankcije separatnih stroškov za ta narok. Pritožba pravilno opozarja, da toženi stranki na naroku nista opozarjali na prekluzijo oziroma nista trdili, da je pripravljalna vloga neupoštevna, ampak sta le prosili rok, da bi na to pripravljalno vlogo lahko kvalitetno odgovorili. S tem, ko sodišče ni upoštevalo pripravljalne vloge tožeče stranke, za katero pritožnica tudi trdi, da je bila tudi dopolnitev tožbe in da je predložila listine, ki so dokazi za te navedbe, je odvzelo stranki možnost sodelovanja v postopku oziroma je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O nesklepčnosti tožbe:

8. Pritožnica ima tudi prav, ko opozarja, da ko je je sodišče prve stopnje menilo, da je tožba nesklepčna, kar je povedalo tožeči stranki na naroku, bi ji moralo tudi dati možnost, da dopolni svojo trditveno podlago in predloži za to dokaze. Logika sodbe sodišča prve stopnje je, da to ni bilo potrebno, ker sta že toženi stranki pravočasno opozorili tožečo stranko na nesklepčnost tožbe. V konkretnem primeru gre za tožbo tožeče stranke, ki zatrjuje strokovno napako prvotožene stranke, kot davčnega svetovalca in da ji je zato nastala škoda. Tožeča stranka v tožbi zapiše, da uveljavlja kot škodno dejanje nevložitev pritožbe proti odločbi DURS z dne 30. 10. 2007. Meni, da če bi bila vložena pritožba in bi bile navedbe in dokazi kot v nadaljevanju tožbe proti pravnomočnemu delu upravne odločbe, bi ne plačala davka 378.000,00 EUR oziroma meni, da bi s pritožbo uspela najmanj do 200.000,00 EUR. Na 5. strani tožbe je v zvezi z višino škode predlagala, da sodišče postavi izvedenca davčno ekonomske stroke. Na te tožbene navedbe sta toženi stranki ugovarjali. V odgovoru na tožbo obeh toženih strank ni zaslediti trditve, da je tožba nesklepčna. Toženi stranki sta trdili, da je bilo svetovanje pravilno in da je prišlo do naložitve davka zato, ker tožeča stranka ni razpolagala z ustrezno verodostojno knjigovodsko dokumentacijo. Meni, da bi bila zato pritožba neuspešna. Za odločbo z dne 30. 10. 2007 pa je tožena stranka menila, da je le odločitev glede tistega dela izreka, ki je bil razveljavljen v prvotni odločbi z dne 14. 6. 2006. To pa je po navedbi tožene stranke le obrestni del, ker je Ustavno sodišče RS poseglo v Zakon o davčnem postopku v odločbi U-I-356/02, saj zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Iz teh navedb lahko razberemo, da meni, da zahtevek ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje sicer pravilno razlaga, kaj pomeni nesklepčnost tožbe. Pravilno tudi ugotovi, da gre v predmetni zadevi za odškodninski zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi nepravilnih ravnanj prvotožene stranke. Pravilno tudi ugotovi, da drugotožena stranka solidarno odgovarja, saj je imela prvotožena stranka pri drugotoženi stranki sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti za zavarovalno vsoto 200.000,00 EUR. Vendar nato v nadaljevanju, ko obstoječe tožbene navedbe presoja glede na postavljeno pravno diagnozo (točka 17 do 21) pa v bistvu ugotovi, da tožba pomanjkljivo opiše, kaj naj bi prvotožena stranka kot svetovalec narobe naredila in da je nezadostno opisala, zakaj bi pritožba v upravnem postopku, ki ni bila vložena, pripeljala tožečo stranko do neplačila ali nižjega plačila davka. Nato sodišče naredi sklep, da je v tožbi zaslediti pomanjkljivost o vzročni zvezi, pa tudi, da je premalo določena višina škode. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima pritožba prav, ko opozarja, da ne zadosti substancirana navedba tožbe, ki sicer ima vse elemente, ki sestavljajo odškodninsko obveznost, ne pomeni nesklepčnosti tožbe, ampak nepopolno tožbo. Zato je v tem delu zaslediti relativno bistveno kršitev določb ZPP, saj bi v tem primeru sodišče prve stopnje moralo vrniti tožbo v popravo po 108. členu ZPP. V konkretnem primeru, ko pa je bilo treba upoštevati tudi navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge, kar ni bilo upoštevano, pa bo treba presojati tožbo ob upoštevanju pripravljalne vloge.

10. Pritožba pa nima prav v delu, ko trdi, da je bila njena pripravljalna vloga vložena tako pozno zato, ker je morala fotokopirati listine iz upravnih postopkov in pridobiti dokumentacijo iz Ustavnega sodišča. Po odgovoru na tožbo je tožeča stranka imela zadosti časa, da pribavi vso potrebno dokumentacijo. V konkretnem primeru je še ujela čas vsaj do prvega naroka, ker je bil poziv sodišča nedoločen in brez ustreznega roka. Sicer pa ima sodišče prve stopnje prav, ko opozarja, da je treba omogočiti tekočo obravnavo zadeve in ne opravljati narokov zato, da se izmenjujejo pripravljalne vloge. Tožnica ne more dostaviti sodišču 9010 listin in predlagati, da sodišče „izbere“, kar rabi.

11. Pritožbi je bilo treba ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj obravnava tožbo in pripravljalni spis tožeče stranke in prične zadevo presojati meritorno. V primeru, če bo menilo, da je treba pozvati tožečo stranko, da zadosti trditvenemu bremenu glede škode, škodnega dogodka ali vzročne zveze, naj to stori na jasen način in za to določi tožeči stranki rok. Enako velja za toženi stranki, ki v tej zadevi nosita dokazno breme razbremenitve odgovornosti. Če pa sodišče meni, da so sedaj vloge zadostne in sposobne za obravnavo, naj zadevo obravnava brez nepotrebnega odlašanja.

12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Pri tem citira odločbo VS RS II Ips 221/2010. Op. št. (2): Primerjaj A. Galič, Komentar 286a. člena ZPP, 4. knjiga, Ur. l., Ljubljana, 2010, stran 228 in naslednji. Primerjaj tudi odločbe VS RS III Ips 23/2012, II Ips 289/2010 in III Ips 110/2009.