Jedro

Ker se v sodni praksi za take poškodbe priznava denarna odškodnina, vendar ne visoka, je sodišče druge stopnje nedvomno upoštevalo, da je tožnik že v letih in ima lahko vsaka poškodba starega organizma zanj težje posledice kot pri mladih ljudeh ter da majhni otroci in starejši ljudje težje prenašajo bolečine in jih je bolj strah. Kljub temu pa je moralo tako individualno ugotovljeni obseg škode objektivizirati in primerjati s podobnimi primeri v sodni praksi.

V zvezi z odškodnino za strah je treba opozoriti, da še vedno velja pravno stališče, sprejeto na posvetovanju civilnih sodnikov sodišč splošne pristojnosti v Sloveniji v letu 1973, po katerem se priznava odškodnina za strah, ki je zelo intenziven in je moral pustiti v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma je moral brez posledic trajati dalj časa. V danem primeru je bil tožnikov strah ob toženčevem napadu intenziven in toliko dolgotrajen, da upravičuje priznanje denarne odškodnine, njegovega strahu za izid zdravljenja, ki je bil kratkotrajen, pa tudi po intenzivnosti ni mogoče primerjati s strahom zaradi ogroženosti lastnega življenja ali telesne integritete.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati: prvotožnici 550.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.1.1996 dalje, drugotožniku pa 600.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.1.1996 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je po pritožbah tožeče in tožene stranke razveljavilo odločitev o plačilu odškodnine prvi tožnici in izrek o pravdnih stroških. Glede drugotožnika pa je izpodbijani del sodbe spremenilo in razsodilo, da mu mora toženec plačati le 300.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.1.1996 dalje do plačila. Strinjalo se je s tem, da je toženec protipravno poškodoval drugotožnika in da je zato kriv. Glede satisfakcije, do katere je tožnik upravičen za prestano škodo, pa je menilo, da zadošča odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 200.000,00 tolarjev in za prestani strah 100.000,00 tolarjev. Zato je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, tako da mora toženec plačati drugotožniku 300.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi vred.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča in v zvezi z sodbo prvega sodišča je vložil revizijo drugotožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe in zvišanje odškodnine na 1,150.000,00 tolarjev. Navaja, da je imel tri centre bolečin (glavo, hrbet in levo ramo), da so bolečine trajale mesec dni in da stari ljudje bolečine in neprijetnosti pri zdravljenju težje prenašajo kot mladi. Zato meni, da bi morala biti odškodnina za to obliko škode višja od priznane. Tudi odškodnina za strah se mu zdi prenizka in meni, da bi bila pravična odškodnina 350.000,00 tolarjev. Navaja, da je šlo za strah izjemne intenzivnosti, kar je posledica tožnikove starosti. Zatrjuje, da je trpel primarni in sekundarni strah in sodišču druge stopnje očita, da je neutemeljeno poseglo v dokazno oceno prvega sodišča in mu ni priznalo odškodnine za strah zaradi izida zdravljenja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Poudarja, da je tožnik trpel lahko telesno poškodbo oziroma sled poškodbe in meni, da je že pravnomočno prisojena odškodnina previsoka. Kljub temu se formalno strinja s sodbo sodišča druge stopnje in predlaga, da se reviziji ne ugodi.

Revizija je bila po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je toženec tožnika telesno poškodoval. V zvezi s poškodbo je tožnik trpel pretres možganov, razpočno rano na glavi ter udarnino na hrbtu in levi rami, kar je skupaj lahka telesna poškodba. Zaradi rane je moral v bolnišnico, kjer so mu jo zašili, zaradi pretresa možganov pa je moral doma teden dni mirovati. V tem času je trpel stalne zmerne telesne bolečine, nato pa še občasne srednje hude bolečine (5 dni) in lahke telesne bolečine skupaj še 13 dni. Ob toženčevem napadu se je ustrašil in je hud strah trajal 1 dan, strah zaradi izida zdravljenja pa je lahko trajal le teden dni in to v zmerni obliki. Glede na ugotovljeni obseg škode, ki jo je trpel tožnik, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Ker se v sodni praksi za take poškodbe priznava denarna odškodnina, vendar ne visoka, je sodišče druge stopnje nedvomno upoštevalo, da je tožnik že v letih in ima lahko vsaka poškodba starega organizma zanj težje posledice kot pri mladih ljudeh ter da majhni otroci in starejši ljudje težje prenašajo bolečine in jih je bolj strah. Kljub temu pa je moralo tako individualno ugotovljeni obseg škode objektivizirati in primerjati s podobnimi primeri v sodni praksi. Prav ta primerjava pa pokaže, da revizijski očitek, češ da sta prvo in zlasti drugo sodišče odmerili prenizko odškodnino, ni utemeljen. Tožnikovo zdravljenje je bilo kratko, ni trpel nobenih hudih bolečin, niti večjih zdravniških posegov. Zato je pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 200.000,00 tolarjev.

V zvezi z odškodnino za strah je treba opozoriti, da še vedno velja pravno stališče, sprejeto na posvetovanju civilnih sodnikov sodišč splošne pristojnosti v Sloveniji v letu 1973, po katerem se priznava odškodnina za strah, ki je zelo intenziven in je moral pustiti v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma je moral brez posledic trajati dalj časa. V danem primeru je bil tožnikov strah ob toženčevem napadu intenziven in toliko dolgotrajen, da upravičuje priznanje denarne odškodnine, njegovega strahu za izid zdravljenja, ki je bil kratkotrajen, pa tudi po intenzivnosti ni mogoče primerjati s strahom zaradi ogroženosti lastnega življenja ali telesne integritete. Denarna odškodnina v znesku 100.000,00 tolarjev je za prestani strah primerna.

Tako se izkaže, da je bilo pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je trpel drugotožnik, pravilno uporabljeno materialno pravo - določilo 200. člena ZOR. Ker revizija ni utemeljena in ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče po določilu 393. člena zavrnilo. Po določilu 154. člena in 166. člena ZPP je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov, o stroških tožene stranke pa ni odločalo, ker jih ni priglasil.