Jedro

Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev.

Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti.

Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojenega M. Š. s sodbo z dne 16. 12. 2014 spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen šestih mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23. 9. 2015 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik, kot uvodoma navajata, zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da je stališče sodišč prve in druge stopnje, da državna tožilka ni kršila določb ZKP, če se je po zavrženju kazenske ovadbe odločila za vložitev obtožnega akta, pravilno. Državni tožilec namreč kot državni organ in kot stranka v kazenskem postopku vseskozi razpolaga z obtožbo v skladu z načelom mutabilitete in ga zato v tem pogledu ni mogoče izenačiti s sodiščem. Še posebej, ker tudi sodišče ne preizkuša faz postopka pred vložitvijo obtožnega predloga, ampak se lahko ukvarja le s preizkusom obtožnega akta in veljavnostjo pridobljenih dokazov. Nadalje meni, da preiskovalna dejanja služijo državnemu tožilcu za njegovo odločitev o pregonu, in da je šele taka odločitev lahko podlaga za zaprosilo Državnemu zboru za ustrezno dovoljenje, pri čemer ima sodišče pravico in dolžnost, da opravi predhodni preizkus obtožnega predloga in je le v primeru, če niso podani pogoji za zavrženje, dolžno raziskati tudi vprašanje imunitete. Trditev obrambe, da bi morala državna tožilka že za posamezna preiskovalna dejanja razpolagati z dovoljenjem, s katerim bi bila imuniteta preklicana, ne napotuje na kakršnokoli kršitev ZKP, vložnik zahteve pa tudi ne pojasni vpliva zatrjevane kršitve na pravilnost in zakonitost obeh sodb, glede na to, da je bilo ustrezno dovoljenje pridobljeno. Po stališču vrhovnega državnega tožilca so neutemeljene tudi navedbe o zastaranju kazenskega pregona, saj so iz pregleda sodnega spisa razvidna številna dejanja vseh procesnih subjektov, med katere sodita državni tožilec in sodišče. Vpliv na začetek kazenskega pregona ima denimo že predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki ga poda državni tožilec in dejanska izvedba posameznih preiskovalnih dejanj. Vrhovni državni tožilec se je opredelil tudi do navedb obsojenca in njegovega zagovornika, da je obsojenec na zaslišanju kot priča govoril o povsem drugi kazenski zadevi, in da ni nikoli zatrjeval, da je obtoženega R. obsodil v zadevi glede sprejete podkupnine, da bi s tem vplival na sodišče. Po stališču vrhovnega državnega tožilca vložnika s temi navedbami uveljavljata nedopustni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Z navedbami, da se sodišči do teh obsojenčevih navedb nista opredelili, pa tudi ne moreta uspeti, saj imata izpodbijani sodbi jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju niti med sabo niti z listinami v spisu.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta se o njem izjavila. Obsojenec, ki pretežno ponavlja navedbe iz zahteve, v izjavi izrecno nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca, ki vložitev obtožnega predloga po predhodnem zavrženju kazenske ovadbe opravičuje z načelom mutabilitete. Zagovornik pa v svoji izjavi ponovno poudarja, da je odločitev sodišča, ki je obtožni predlog po predhodnem zavrženju kazenske ovadbe s strani državne tožilke, obravnavalo, samovoljno odstopilo od pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 21. 12. 1987. B.

5. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po 289. členu KZ je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev.(1)

6. Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 289. člena KZ, ker je kot priča v kazenskem postopku krivo izpovedal, ko je 16. 5. 2007 v Mariboru na Okrajnem sodišču v Mariboru, v kazenski zadevi III K 671/2005 zoper obdolženega M. N., ki se mu je očitalo kaznivo dejanje krive ovadbe zoper obsojenca po prvem odstavku 288. člena KZ, krivo izpovedal, „spominjam se, da sem večkrat sodil R., tudi obsodil sem ga“, čeprav je vedel, da R. nikoli ni izrekel obsodilne sodbe. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe in listin v spisu, je obsojenec na omenjenem zaslišanju kot priča dodal, „med drugim sem sodil tudi v zadevi, kjer je bil R. soobtožen skupaj s petimi osebami, dva od teh sta bila v priporu, R. in še drugi obdolženec, ki pa je med postopkom pričel gladovno stavkati, tako da je bilo zaradi njegovega zdravstvenega stanja potrebno odpraviti pripor, ki se je posledično temu dejstvu, odpravil tudi za obdolženega R.. Ostali štirje obdolženi v tisti kazenski zadevi so se branili iz prostosti, dva od njih sta sedaj že mrtva, ker so ju ustrelili. Kako pa se je zadeva končala, pa mi ni znano, saj jo je zatem obravnaval drug sodnik.“. Sodišče prve stopnje je opisani dostavek obsojenca povezalo z njegovo izpovedbo, da je R. tudi obsodil. V obrazložitvi sodbe je namreč presodilo, da obsojenec ni govoril o neki naključni kazenski zadevi, temveč celo o točno določeni kazenski zadevi – o zadevi K 117/2006 (41. točka obrazložitve sodbe).

7. Sodišče druge stopnje je razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo in navedlo, da je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je obsojenec točno vedel, o kateri zadevi zoper obdolženega R. je izpovedoval, pri čemer je kot bistveno štelo, da v zadevi K 117/2006 takrat še ni bilo razsojeno (24. točka obrazložitve sodbe).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pritrditi v zahtevi uveljavljanim očitkom, saj iz takih razlogov sodišč in ob upoštevanju obsojenčeve izpovedbe v kazenski zadevi III K 671/2005 ni mogoče razbrati, kaj je sodišči vodilo do zaključka, da je obsojenec izpovedoval o točno določeni zadevi, torej o zadevi, v kateri se mu je očitalo, da naj bi prejel podkupnino za oprostitev T. R. Ni jasno razvidno, ali je sodišče obsojenca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja zato, ker je lažno izpovedal, da je R. že obsodil, ali zato, ker je lažno zatrjeval, da ga je obsodil prav v zadevi K 117/2006. Da naj bi ga obsodil v slednji zadevi, iz njegovega pričanja ne more izhajati, saj je obsojenec kot priča izrecno poudaril, da ne ve, kako se je ta zadeva končala. Kako naj bi zatrjevanje obsojenca, da je T. R. obsodil v neki drugi zadevi, ki je ni opisal v svoji izpovedbi, ko je bil kot priča zaslišan v zadevi III K 671/2005, bistveno vplivalo na odločitev sodišča v zadevi III K 671/2005, pa sodišče prve stopnje v sodbi niti ni pojasnilo. Za obravnavano kaznivo dejanje je namreč odločilno, ali je obsojencu možno očitati, da je kot priča lažno izpovedal, da je T. R. obsodil v zadevi, v kateri naj bi prejel podkupnino za njegovo oprostitev. Ker so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe o tem odločilnem dejstvu nejasni in pomanjkljivi, je pritrditi obsojencu in njegovemu zagovorniku, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Identična kršitev pa je podana tudi glede presoje sodišča, ali je obsojenec T. R. večkrat sodil. Razlogi o tem odločilnem dejstvu so namreč povsem nejasni, saj sodišče prve stopnje potem, ko navede, da je obsojenec T. R. izrekel dve zavrnilni sodbi in en sklep o ustavitvi kazenskega postopka, zaključi, da obsojenec T. R. ni večkrat sodil. Zakaj je sodišče napravilo tak zaključek iz sodbe ni jasno razvidno. Četudi se kazenski postopek ne konča s sodbo, temveč s sklepom o ustavitvi kazenskega postopka, gre namreč še vedno za sojenje, saj sodnik tudi v tako končanem postopku opravlja procesna dejanja, ki pomenijo sojenje. Pa tudi sicer iz razlogov sodbe nedvomno izhaja, da je obsojenec T. R. sodil v več kot samo eni kazenski zadevi.

10. Kljub temu, da je Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se v nadaljevanju opredeljuje tudi do tistih vprašanj, ki jih zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljata in bodo pomembna v ponovljenem sojenju. Kot pred tem že v pritožbi, obsojenec in njegov zagovornik tudi v zahtevah za varstvo zakonitosti navajata, da kazenski pregon potem, ko je državna tožilka kazensko ovadbo zoper obsojenca zaradi očitanega mu kaznivega dejanja zavrgla, ni bil več dopusten, saj nadaljevanje kazenskega postopka zoper obsojenca ni temeljilo na novih dejstvih ali novih dokazih. Le v slednjem primeru bi bilo po pravnomočno zavrženi kazenski ovadbi nadaljevanje kazenskega postopka dopustno, kot to izhaja iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. 12. 1987. Zato bi moralo sodišče obtožni predlog, ki ga je po zavrženju kazenske ovadbe vložila državna tožilka, zavreči kot nedovoljenega. V povezavi z vložitvijo obtožnega predloga po zavrženju kazenske ovadbe obsojenec še navaja, da sta se v sojenje na sodišču prve stopnje neposredno vmešala predsednik Vrhovnega sodišča ter generalni državni tožilec. Prvi s tem, da je drugega pozval, naj se opravi službeni nadzor nad delom državne tožilke, ki je kazensko ovadbo zavrgla, drugi pa s tem, da je strokovni nadzor odredil. 11. Kot izhaja iz podatkov spisa in ugotovljenih dejstev, je kazensko ovadbo zoper obsojenca vložila predsednica Višjega sodišča v Celju, nakar je sodnica Okrajnega sodišča v Mariboru na predlog državne tožilke obsojenca 20. 12. 2011 tudi zaslišala. Na podlagi ugotovljenih dejstev je državna tožilka 29. 2. 2012 kazensko ovadbo zoper obsojenca zaradi neobstoja utemeljenega suma zavrgla. Predsednik Vrhovnega sodišča, ki je bil o zavrženju kazenske ovadbe obveščen s strani predsednice Višjega sodišča v Celju, je generalnemu državnemu tožilcu predlagal, da v okviru nadzora nad zakonitostjo in strokovno pravilnostjo dela državnih tožilcev pridobi državnotožilski spis ter oceni pravilnost postopanja državne tožilke v konkretni zadevi. Vrhovno državno tožilstvo je v zadevi opravilo strokovni nadzor, ki je pokazal, da je bila odločitev državne tožilke za zavrženje kazenske ovadbe preuranjena. Državna tožilka je nato 27. 6. 2012 vložila obtožni predlog, 18. 10. 2012 pa je sodišče odredilo vročitev obtožnega predloga obsojencu.

12. ZKP izrecno ne določa, kakšni so procesni učinki zavrženja kazenske ovadbe. Kot pravilno navajata vložnika zahtev, je občna seja Vrhovnega sodišča SRS 21. 12. 1987 sprejela pravno mnenje, da če je državni (tedaj javni) tožilec zavrgel ovadbo in o tem obvestil oškodovanca, ta pa ni začel pregona, potem državni tožilec na podlagi iste ovadbe, če ni dopolnjena z novimi dejstvi in dokazi, ne more vložiti obtožbe. Takega stališča, na katerega se sklicujeta vložnika zahtev, avtorja komentarjev ZKP nista sprejela. Prof. dr. Živko Zobec je še pred sprejetjem zadevnega pravnega mnenja zapisal, da zavrženje kazenske ovadbe ni ovira, da ne bi mogel državni (tedaj javni) tožilec kasneje v isti zadevi zahtevati preiskave.(2) Kot trenutek, do katerega državni tožilec razpolaga s kazensko ovadbo, šteje trenutek vložitve zahteve za preiskavo, saj z vložitvijo te zahteve državni tožilec porabi pravico do zavrženja ovadbe. Če se je, izhajajoč iz načela legalitete kazenskega pregona, odločil za kazenski pregon, je z zahtevo za preiskavo že sprožil delovanje sodišča. Zadeva je postala „res in iudicium deducta“.(3) Tudi po stališču mag. Štefana Horvata, zavrženje ovadbe ne učinkuje kot res iudicata, zato ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel kasneje, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Samo izjemoma, kadar zakon izrecno tako določa, je tudi zavrženje ovadbe procesna ovira za ponovni pregon (peti odstavek 161.a člena in četrti odstavek 162. člena ZKP).(4)

13. Stališča občne seje ni sprejelo niti Vrhovno sodišče RS, ki je v več svojih sodbah odločilo v nasprotju s tem pravnim mnenjem in presodilo, da se učinek ne bis in idem ne navezuje na zavrženje ovadbe, razen kadar gre za zavrženje ovadbe v postopku poravnavanja (peti odstavek 161.a člena) in odloženega kazenskega pregona (četrti odstavek 162. člena ZKP).(5) Če upoštevamo ratio legis določb 161.a in 162. člena ZKP, potem državni tožilec, ki se je odločil kazensko ovadbo odstopiti v postopek poravnavanja oziroma je odložil kazenski pregon, po izpolnitvi sporazuma oziroma izpolnitvi nalog s strani osumljenca in zavrženju kazenske ovadbe, kazenskega pregona v isti zadevi ne more začeti. Z zavrženjem ovadbe namreč nastopi okoliščina, ki izključuje kazenski pregon obdolženca. Zakonodajalec je dal državnemu tožilcu možnost, da odstopi od načela legalitete in zadevo zaključi zunajsodno na alternativni način. Zato je pritrditi stališču mag. Štefana Horvata, da ima sklenjen in izpolnjen sporazum procesne učinke ne bis in idem,(6) in da enako velja za zavrženje ovadbe zaradi izpolnitve naloge po 162. členu ZKP.(7) Podobno kot poravnava po Zakonu o pravdnem postopku ima tudi zavrženje kazenske ovadbe na podlagi 161.a člena in 162. člena ZKP učinke, ki so izenačeni z učinki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata). Teh učinkov pa po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče nadalje širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti. Šele če gre za zadevo, v kateri je bila s pravnomočnim sklepom zahteva za preiskavo zavrnjena, zato ker ni bil podan utemeljen sum se sme po določbi 409. člena ZKP kazenski postopek zoper osumljenca oziroma obdolženca znova uvesti, če upravičeni tožilec predloži nove dokaze, ki zunajobravnavni senat prepričajo, da so podani pogoji za uvedbo kazenskega postopka.(8) Povedano drugače, iz vsebine 409. člena ZKP izhaja, da se zahteva predložitev novih dokazov – za ponovno uvedbo kazenskega postopka zoper obdolženca, od upravičenega tožilca šele v primeru, ko je o zadevi odločilo sodišče. 14. Obsojenec s svojo zahtevo uveljavlja tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker sta bila v zadevni kazenski postopek, ko se je odločalo o vložitvi obtožnega predloga, vpletena generalni državni tožilec ter predsednik Vrhovnega sodišča, ki je prvega, ne da bi bil za to pristojen, tako rekoč zaprosil, da naj poskrbi, da bo obsojenec procesiran. Kot meni obsojenec, je v takem primeru jasno, da se postopek ne more končati drugače kot z obsodilno sodbo.

15. V 23. členu Ustave je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Obsojenec v zahtevi pod vprašaj postavlja zlasti notranjo funkcionalno neodvisnost sodnikov, ki so mu sodili. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da neodvisnost sodstva zajema tudi vidik neodvisnosti sodstva od samega sodstva.(9) Sodnik mora biti pri izvajanju funkcije sojenja neodvisen tudi od morebitnih navodil ali pritiskov lastnih kolegov sodnikov, še zlasti, če slednji opravljajo vodilno funkcijo v sodstvu. Pritrditi gre sicer vložniku, da je v konkretni kazenski zadevi predsednik Vrhovnega sodišča generalnemu državnemu tožilcu podal predlog, da naj v okviru nadzora nad pravilnostjo dela državne tožilke oceni pravilnost postopanja državne tožilke, vendar pa samo to dejstvo ni vplivalo na nepristranskost sodnikov, ki so sodili v tej kazenski zadevi. Celo načelna pravna mnenja, sprejeta na občni seji Vrhovnega sodišča, zavezujejo le senate Vrhovnega sodišča, pri čemer je jasno, da posledično vplivajo tudi na sodnike nižjih sodišč, vendar imajo ti tudi v tem primeru vso pravico odločiti drugače in pojasniti zakaj v konkretnem primeru stališče občne seje ne vzdrži. Toliko bolj pa na odločitev sodnika ne bo vplivala opisana intervencija predsednika Vrhovnega sodišča, pa čeprav je šlo za intervencijo v konkretni zadevi in čeprav brez te intervencije postopek zoper obsojenca verjetno ne bi stekel. Sodnik namreč sodi na podlagi Ustave, zakonov ter po svoji vesti in nanj eventualno drugačno stališče nadrejenega ne sme in ne more vplivati. Ob drugačni presoji sojenje v tej zadevi sploh ne bi bilo možno. Iz dejstva, da sta tako sodišče prve kot tudi druge stopnje obsojenca obsodili za očitano mu kaznivo dejanje in je Vrhovno sodišče sodbo zaradi nejasnih in pomanjkljivih razlogov razveljavilo, pa tudi ni mogoče sklepati, da sodniki niso sodili nepristransko, oziroma ni mogoče zaključiti, da sojenje ni dajalo videza nepristranskosti.

16. Ker je sodišče prve stopnje na lastno iniciativo in šele po začetku kazenskega postopka pridobilo dovoljenje Državnega zbora za začetek kazenskega postopka zoper obsojenca, vložnika zahtev uveljavljata kršitev iz 5., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije (drugi odstavek 134. člena Ustave). Vrhovno sodišče pritrjuje vložnikoma zahtev, da bi moralo sodišče razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga (prvi odstavek 431. člena ZKP). Formalno se je kazenski postopek sicer res začel šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obsojencu, vendar je pri presoji obsega varstva sodniške imunitete treba izhajati iz njenega namena, ki je preprečiti morebitno oviranje dela sodstva v razmerju do državnih organov drugih dveh vej oblasti.(10) Varovalni objekt je nemoteno opravljanje sodniške službe, ne pa sodnik osebno. Zaslišanje sodnika, četudi kot posamezno preiskovalno dejanje, torej še preden se po določbah ZKP začne sodni kazenski postopek, predstavlja oviro pri opravljanju sodniške funkcije in pomeni grožnjo sodniški neodvisnosti ter posledično terja predhodno pridobitev dovoljenja za kazenski pregon sodnika. Državna tožilka bi morala skladno s 136. členom ZKP omenjeno dovoljenje pridobiti že za zaslišanje obsojenca. Državni tožilec, kot organ pregona, je tisti, ki mora predložiti dokaz, da je dovoljenje za pregon dano, sodišče pa mora na to procesno predpostavko paziti po uradni dolžnosti in samo tega dovoljenja ne pribavlja.(11) V obravnavani zadevi bi morala biti na odsotnost procesne predpostavke najprej pozorna sodnica, ki je obsojenca zaslišala, in kasneje razpravljajoča sodnica, ki je odredila vročitev obtožnega predloga obsojencu. Prva bi morala o odsotnosti procesne predpostavke državno tožilko seznaniti (drugi odstavek 431. člena ZKP), razpravljajoča sodnica, ki prav tako ni razpolagala z dovoljenjem za pregon obsojenca, pa bi morala obtožni predlog zavreči in s kazenskim pregonom na zahtevo upravičenega tožilca nadaljevati, brž ko bi prenehal vzrok, zaradi katerega je izdala sklep o zavrženju obtožnega predloga (prvi odstavek 408. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že pojasnilo,(12) da je pristojnost sodišča za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora za začetek kazenskega postopka zoper sodnika le izjemoma v pristojnosti sodišča, in sicer v primerih, ko kazenski postopek teče na zahtevo oškodovanca kot tožilca.(13) Tudi določbo prvega odstavka 99. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), ki je bila z novelo ZSS-D spremenjena predvsem iz razlogov, ki jih je v načelnem pravnem mnenju z dne 22. 6. 1993 predstavilo Vrhovno sodišče,(14) je treba razumeti kot določbo, katere namen je določiti obveznost obveščanja pristojnih organov o tem, da se zahteva dovoljenje, ne pa v tem, da bi določala, kdo je tisti, ki ga je pristojen zahtevati. Slednje je predmet zakonskih predpisov, s katerimi se ureja kazenski postopek, torej ZKP.(15)

18. Sodišče prve stopnje, ki obtožnega predloga državne tožilke zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka zoper obsojenca z obrazloženim sklepom ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP. Vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Navsezadnje celo sam ZKP dopušča možnost (408. člen ZKP), da se postopek po (prepozno) pridobljenem dovoljenju Državnega zbora na zahtevo upravičenega tožilca nadaljuje. Podana ni niti kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bilo dovoljenje Državnega zbora za začetek kazenskega postopka zoper obsojenca tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vendarle dano. In kot je Vrhovno sodišče že presodilo v drugi zadevi zoper istega obsojenca,(16) vprašanje, ali je bilo dovoljenje Državnega zbora za začetek kazenskega postopka zoper sodnika izdano na predlog upravičenega ali neupravičenega predlagatelja, njegovega pravnega učinkovanja v kazenskem postopku ne more postaviti pod vprašaj. V zvezi z zatrjevano kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa Vrhovno sodišče poudarja, da je slednja lahko podana le v primeru, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ker ZKP ne določa, da se sodba na dokaz, ki je bil pridobljen preden je Državni zbor dal dovoljenje za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, ne sme opirati, in ker sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika, temveč privilegij(17) , tudi navedena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

C.

19. Zaradi ugotovljenih procesnih kršitev je Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče opisano nejasnost odpraviti, pri čemer bo moralo sodišče, kot že rečeno, v sodbi pojasniti, kako je izpovedba obsojenca bistveno vplivala na odločitev sodišča v zadevi III K 671/2005. (1) Deisinger, mag. Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV založba, 2002, str. 697. (2) Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1985, str. 323. (3) Ibidem, str. 324. (4) Horvat, mag. Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 363. (5) Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 13873/2012 z dne 3. 9. 2015 in IV Ips 15/2008 z dne 15. 4. 2008. (6) Horvat, mag. Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 368. (7) Ibidem, str. 370. (8) Zavzeto stališče ne vpliva na določbe kazenskega zakona o zastaranju, prav tako pa tudi ne na določbo 224. člena ZKP ali prvo in drugo alinejo prvega odstavka 128. člena Zakona o nalogah in pooblastilih Policije (ZNPPol).

(9) Odločba Ustavnega sodišča RS U-I 125/10 z dne 31. 5. 2012. (10) Gl. sklepa Ustavnega sodišča Up-15/93 z dne 8. 11. 1994 in U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998. (11) Horvat, mag. Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 286. (12) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 4980/2011-785 z dne 9. 6. 2015, tč. 23. (13) Gl. tudi sklep Ustavnega sodišča RS U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998. (14) Gl. Poročevalec Državnega zbora, št. 40 z dne 18. 4. 2002, str. 56. (15) Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998. (16) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 4980/2011-785 z dne 9. 6. 2015, tč. 23. (17) Gl. sklep Ustavnega sodišča Up-15/93 z dne 8. 11. 1994.