Jedro

Tožnika nista dokazala, da bi ju toženca kakorkoli ovirala pri izvrševanju njune služnostne pravice.

Izrek

Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje o povrnitvi stroškov postopka se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 406,08 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo z dne 14.6.2002 od sodišča zahtevala, naj tožencema naloži, da sta dolžna opustiti vožnje in hojo preko parc. št. 1603/3 k.o. ... in prenehati vznemirjati služnostno pravico tožnikov, ki obstoji na parc. št. 1603/3 v korist parc. št. 1591/2, obe k.o. ... in da sta dolžna tudi odstraniti vrata, ki potekajo po meji med parc. št. 1603/3 in parc. št. 1603/4, obe k.o. ...

2. Sodišče prve stopnje je njun tožbeni zahtevek zavrnilo in jima naložilo, da morata tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 2162,20 EUR (prej 518.148,90 SIT). Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožnikov ugodilo le glede odločitve o stroških, tako da je višino stroškov, ki jih morata tožnika povrniti tožencema, znižalo na znesek 2130, 27 EUR.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uvodoma tožnika izpodbijata odločitev sodišča druge stopnje glede stroškov postopka. Nato pa navajata, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnika nista izkazala, da sodišče prve stopnje ni dovolilo prisotnosti javnosti na ogledu. Opozarjata tudi, da je le sodnica na ogledu videla, da je stara služnostna pot vidna le še na začetku. Menita, da bi moralo sodišče svojo ugotovitev podkrepiti s fotografijami. Tožnika tudi opozarjata, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni razvidno, kako je sodišče prišlo do ugotovitve, da imata toženki služnostno pravico poti, nato pa utemeljujeta, zakaj je takšna ugotovitev napačna. Menita, da že dejstvo, da nekdo vozi po poti, pa nima pravice, in na pot postavlja ograjo, predstavlja vznemirjanje in motilno dejanje. Tožnika tudi navajata, da tovorno vozilo, ki se ustavi pred vrati, ki vodijo na parcelo tožencev, preprečuje dovoz reševalnih vozil, kar pa je za tožnika, ki sta že stara, življenjskega pomena. Tožnika še poudarjata, da imata služnost tudi na parc. št. 1603/4 k.o. ..., ta pa je sedaj zaprta z vrati. Menita tudi, da sodišče druge stopnje ne bi smelo potrditi sodbe sodišča prve stopnje z drugačnimi materialnopravnimi razlogi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki sta nanjo odgovorila. V odgovoru uvodoma opozarjata, da tožnika z revizijo izpodbijata tudi odločbo sodišča prve stopnje, kar ni dopustno. Menita, da je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na vse pritožbene očitke glede kršitev določb pravdnega postopka. Opozarjata, da se je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi oprlo na ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobeno vozilo ni oviralo tožnikov pri vožnji po služnostni poti. Poudarjata, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da sploh ni pomembno, ali toženca pravico služnosti imata ali ne. Opozarjata, da se vrata v žični ograji nahajajo na meji med parc. št. 1593/1 in parc. št. 1603/4 k.o. ..., tožnika pa ne po eni, ne po drugi parceli nista nikdar izvajala voženj. Poleg tega so vrata pomaknjena več metrov v notranjost parcele tožencev, zato vozila nikdar niso ovirala tožnikov pri izvrševanju njune služnostne pravice. Predlagata, naj revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Po petem odstavku 128. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 12/08, v nadaljevanju ZPP) se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija zoper sklep pa je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med take sklepe pa sklep o pravdnih stroških ne sodi. Zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Pravnih mnenjih II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato zavrglo revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče poudarja, da je revizija omejena glede razlogov, ki jih je z njo mogoče uveljavljati. Revizije tako ni mogoče vložiti, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), zato revizijsko sodišče ne odgovarja na ta del revizijskih navedb.

8. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da je pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka tožnikov pravno nepomembno kje je potekala stara služnostna pot in ali imata toženca stvarno služnost na spornih nepremičninah. Tožnika uveljavljata pravno varstvo po 57. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR)(1). Gre za actio confesoria, pri kateri mora tožnik dokazati, da je lastnik gospodujočega zemljišča, obstoj stvarne služnosti in poseg. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika nista dokazala, da bi ju toženca kakorkoli ovirala pri izvrševanju njune služnostne pravice. Sodišče druge stopnje je potrdilo pravilnost takšne dejanske ugotovitve in revizijsko sodišče je na to ugotovitev vezano. Drugačne navedbe v reviziji zato predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob ugotovitvi, da tožnika nista dokazala posega tožencev, je pravilna odločitev, da njun tožbeni zahtevek ni utemeljen.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, obenem pa morata tožencema povrniti njune stroške odgovora na revizijo v višini 406,08 EUR 660 točk x 0,46 EUR, 20 % DDV, 2 % mat. stroške in 35,69 EUR takse za odgovor na revizijo). Odločitev temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Po 268. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če SPZ določa drugače.