Jedro

Tožena stranka je dolžna takoj odločiti v skladu z načelom zakonitosti in zavrniti prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.9.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dneva od dneva pravnomočnega končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni azilni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če so postopek zlorablja in pa določbo 2. alinee 36. člena ZAzil, ki določa, da se šteje za zavajanje oziroma zloraba postopka lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik v svoji prošnji za azil navedel kot razlog, zakaj je zapustil izvorno državo Gruzijo, da je bil član specialnih enot KGB in je bila njegova naloga, da spremlja kako potujejo mamila preko Gruzije in spremlja tudi ljudi, ki mamila prekupčujejo. Sedaj pa ima strah pred preganjanjem s strani pomembnih ljudi, ki so skorumpirani in o katerih preveč ve. Tožnik v tožbi ta razlog tudi potrjuje.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnikova prošnja temelji na lažni predstavitvi razlogov, na katere se sklicuje. Tožena stranka je navedla svoje razloge, zakaj sklepa, da dvomi v resničnost tožnikovih izjav oziroma da njegove zgodbe ne more sprejeti za verodostojno, svojo odločitev pa je obrazložila v skladu z določbami 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/2005, UBP, ZUP, v zvezi 23. členom ZAzil). Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je tožena stranka skrbno in natančno zbrala razlike med tožnikovimi izjavami v prošnji za azil in na njegovem zaslišanju in sklepala, da zaradi neskladij in neprepričljivosti dvomi v resničnost tožnikovih izjav in razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil. Sodišče prve stopnje je sprejelo sklepanje tožene stranke, še posebej, ker je na zaslišanju tožniku predočila posamezne razlike oziroma neskladja, tožnik pa ni mogel razložiti, zakaj prihaja do razlik in nesoglasij med njegovimi izjavami v prošnji za azil in na zaslišanju. Tožena stranka je tudi navedla svoje razloge, zakaj razlogov, ki jih je navedel tožnik, ne sprejema. Sodišče prve stopnje pri tem zlasti izpostavlja trditev tožnika, da je bil član organizacije KGB in da je bil v letih 1995 do 2004 član specialnih enot KGB in je bila njegova naloga, da spremlja kako potujejo mamila preko Gruzije v Ukrajino in tudi ljudi, ki to izvajajo. Tožena stranka je proučila vire in ugotovila, da je KGB, glavna Sovjetska varnostno in obveščevalna agencija in glavna tajna policija, bila ustanovljena leta 1954 in prenehala delovati 6.11.1991. Ob dejstvu, da je tožena stranka tudi izpostavila, da je tožnik povedal, da je bil član Brigade ter da sta skupini Alfa in Omega dve različni skupini poleg Brigade, sestavljali vojsko KGB, nato pa povedal, da je bil član skupine Alfa - Omega in nato, da sta Alfa in Omega dve različni skupini, je tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje lahko sklepala, da ni izkazana splošna verodostojnost tožnikove zgodbe. Predvsem sodišče prve stopnje poudarja, da tožnik svoj razlog za zapustitev izvorne države utemeljuje s tem, da je bil član KGB oziroma član specialnih enot KGB od 5.6.1995 dalje, tožena stranka pa je ugotovila, da KGB ne obstaja več oziroma da je dokončno prenehala obstajati 6.11.1991. Na podlagi tega podatka lahko sodišče prve stopnje sledi sklepanju tožene stranke, da izpoved tožnika ni verodostojna, tako v zvezi z njegovim članstvom v KGB in tudi ne v specialnih enotah KGB. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožnik v tožbi potrjuje, da je bil član KGB, ne izpodbija pa podatka, da KGB ne obstaja več od 6.11.1991. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožnik v tožbi tudi ne izpodbija posameznih sklepanj tožene stranke v zvezi s prenehanjem obstoja KGB in tudi ne izpodbija prikazanih nesoglasij oziroma razlik v njegovem prikazu dogodkov. Tožnik v tožbi tudi ne ponuja nobenih pojasnil in tudi ne poskuša pojasniti dogodkov oziroma razlogov, ki jih je navedel v prošnji za azil in na zaslišanju in na podlagi katerih je tožena stranka ocenila njegove izjave kot neprepričljive. Tožena stranka je tožniku predočila posamezne razlike oziroma neprepričljivosti v njegovi izpovedbi tako, da je bilo varovano načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena ZUP. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi ne izpodbija posameznih sklepanj tožene stranke in da ne izpodbija proučenih poročil o tem, da je KGB dokončno prenehala obstajati 6.11.1991, sodišče prve stopnje sprejema sklepanja tožene stranke, da dvomi v resničnost tožnikovih razlogov in da tožnikove zgodbe ne more sprejeti za verodostojno. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka zato pravilno sklepala, da tožnikova prošnja za azil temelji na zavajanju ali zlorabi postopka, ker je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil).

Tožnik v tožbi sicer predlaga, naj se opravi glavna obravnava, da bo razjasnil vse nejasnosti in nekoherentnosti v njegovih izjavah in da je prišlo do tega zaradi nerazumevanja in stresnega potovanja. Sodišče prve stopnje pri tem ugotavlja, da tožnik v tožbi ne navaja nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje izvedlo na obravnavi in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev o dejanskem stanju. Tožnik v tožbi tudi ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil oziroma na zaslišanju v upravnem postopku. Tožnik sicer navaja, da mu tožena stranka očita, da so njegove izjave kontradiktorne in da je to posledica jezikovnega nerazumevanja. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je tožnik napisal izjavo, da ne zahteva odvetnika ob podaji prošnje za azil, v ruskem jeziku, ko je podal prošnjo in ko je bil zaslišan, pa je prevajal tolmač za ruski jezik. Ker tožnik v tožbi ni podrobno pojasnil, v čem vidi nelogičnosti kot posledico jezikovnega nerazumevanja in ob dejstvu, da je prevajal tolmač za ruski jezik (tožnik je povedal, da govori gruzinsko, rusko in malo nemško), sodišče prve stopnje temu pavšalnemu ugovoru ni sledilo. Ker tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje odločilo na seji senata in pri tem sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožene navedbe in še dodaja: Njegovo nestrinjanje in nasprotovanje vladajoči politični opciji za njene pripadnike predstavlja grožnjo, saj razpolaga z različnimi podatki, za katere vladajoča večina ne želi, da pridejo na dan, zaradi česar ga želijo na vsak način utišati, ob tem pa ne izbirajo sredstev. Očitki tožene stranke, da so njegove izjave kontradiktorne, so neupravičeni, morebitne nelogičnosti pa so bile posledica jezikovnega nerazumevanja. Iz vseh njegovih navedb je razvidno, da mu v njegovi izvorni državi trajno grozi preganjanje, ki je posledica težav s policijo, tamkajšnje oblasti pa mu ne nudijo ustrezne zaščite. Sodišču prve stopnje je tudi predlagal, naj razpiše glavno obravnavo in ga zasliši, da bi razjasnil vse nejasnosti in nekoherentnosti v svojih izjavah, do katerih je prišlo zaradi nerazumevanja in stresnega potovanja. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da njegovi prošnji za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita presoja sodišča prve stopnje, to je, da je tožena stranka pravilno sklepala, da je že iz tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje za azil očitno, da ni izkazana splošna verodostojnost njegove zgodbe zaradi posameznih razlik oziroma neskladij, pri čemer tožnik ni mogel razložiti, zakaj prihaja do razlik in nesoglasij med njegovimi izjavami v prošnji za azil in na zaslišanju v upravnem postopku. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ko pri tem zlasti izpostavlja trditev tožnika, da je bil član organizacije KGB in da je bil v letih 1995 do 2004 član specialnih enot KGB in je bila njegova naloga, da spremlja, kako potujejo mamila preko Gruzije v Ukrajino in tudi ljudi, ob splošno znanem dejstvu, da je KGB prenehala delovati 6.11.1991 in ob dejstvu, da je tožnik dajal kontradiktorne izjave glede članstva v Brigadi in v skupinah Alfa in Omega. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v svoji odločbi lahko sklepala, da ni izkazana splošna verodostojnost tožnikove zgodbe. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, če je podan katerikoli izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, kot je podan v obravnavanem primeru, je tožena stranka dolžna o stvari takoj odločiti v skladu z načelom zakonitosti in zavrniti prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožena stranka pravilno odločala v takoimenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), za svojo odločitev pa je navedla tudi utemeljene razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je v tožbi sicer predlagal, kar ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, naj se opravi glavna obravnava, da bo razjasnil vse nejasnosti in nekoherentnosti v svojih izjavah in da je prišlo do tega zaradi nerazumevanja in stresnega potovanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje izvedlo na obravnavi in ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev o dejanskem stanju. Tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo tudi ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil oziroma na zaslišanju v upravnem postopku. Tožnik sicer navaja, da mu tožena stranka očita, da so njegove izjave kontradiktorne in da je to posledica jezikovnega nerazumevanja. Iz upravnih spisov pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da je tožnik napisal izjavo, da ne zahteva odvetnika ob podaji prošnje za azil v ruskem jeziku, ko pa je bil zaslišan v upravnem postopku, pa je njegove izjave prevajal tolmač za ruski jezik. Ker tožnik v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni podrobno pojasnil, v čem vidi nelogičnosti kot posledico jezikovnega nerazumevanja in ob dejstvu, da je prevajal tolmač za ruski jezik (tožnik je povedal, da govori gruzinsko, rusko in malo nemško), tudi pritožbeno sodišče ne more slediti temu pavšalnemu ugovoru. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata in pri tem sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Sicer pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.