Jedro

Stališče, da mora za utemeljenost zahtevka na plačilo uporabnine toženec nepremičnino tudi dejansko uporabljati oziroma v njej živeti, je zmotno.

Do 1.1.2007 ni bilo posebnega zakona, ki bi določal obrestno mero zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, zato je treba zanje uporabiti 8% letno obrestno mero iz drugega odstavka 378. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 17.3.2009 (I. točka izreka), v II. točki izreka pa odločilo, da mora prvotožena stranka tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 5.586,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnega mesečnega zneska uporabnine z zapadlostjo zadnjega dne v mesecu do plačila (II./I. točka izreka), drugotoženi stranki, da v istem roku tožeči stranki plača 8.124,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnega mesečnega zneska uporabnine z zapadlostjo zadnjega dne v mesecu do plačila (II./II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo višje uporabnine (II./III. točka izreka), zavrglo pobotni ugovor (II./IV. točka izreka) in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II./V. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi (odločitvi iz II./I. In II./II izreka) sta se pravočasno pritožila toženca in navedla, da bi sodišče moralo pri obeh tožencih že na prvi strani navesti njuno stalno prebivališče. Sodišče nezakonito ni upoštevalo uradne evidence, ker bi se s tem verodostojnost sodbe takoj izničila. Toženca sta sodišču povedala, da sta skupaj z N. Š. nepremičnino res uporabljala oziroma v njej stanovala in sicer toženka v času od oktobra 2004 do oktobra 2008, toženec pa od julija 2002 do maja 2003. Glede na tako stanje in uradne evidence sodišče nepravilno trdi, da se domneva, da toženca hišo uporabljata, ker ne izročita tožniku ključev. Sodišče zamenjuje pojem uporabe nepremičnine s pojmom, da tožnik nepremičnine ne more uporabljati. Nerazumljivo je stališče sodišča, da ni potrebno zaslišanje predlaganih prič, to je edine uporabnice hiše N. Š. in J. Ž.. Plačnik po 198. členu Obligacijskega zakonika je tisti, ki nepremičnino uporablja, to pa je N. Š. in samo ona lahko tožniku izroči ključe. Tudi vprašanje služnostne pravice, ki jo ima prva tožena vknjiženo, je nepomembno, če te pravice ne uživa. Ker je ne uživa, ni dolžna tožniku nič plačati. Sodišče protispisno trdi, da nepremičnina ni razdeljena protispisno, saj je opravljena civilna delitev v N 32/2008 Okrajnega sodišča v Škofji Loki. Nepravdne zadeve se sodišče v obrazložitvi niti ne dotakne. Tožnik noče delitve in je ne priznava in šikanira toženca. Napačen je tudi izrek glede obresti za čas, ko pri nas še ni bilo evrov. V evrskih zneskih pred uvedbo evra so vključeni tudi deli obresti, zato se toženca pritožujeta tudi glede obresti za čas, ko še nismo imeli evrske valute.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik in toženka sta bivša zakonca. S sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Škofji Loki opr. št. P 212/89 z dne 1.3.1994 je bilo ugotovljeno, da sporna nepremičnina predstavlja njuno skupno premoženje z deleži 454/1000 za tožnika in 546/1000 za toženko. Toženec je njun sin. Tožnik od obeh zahteva plačilo uporabnine (198. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Toženka je svoj delež podarila hčeri M. Š. in sinu (tožencu), vsakemu do 273/100, sama pa si izgovorila brezplačno služnost stanovanja.

6. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da je v uvodu sodbe navedeno prejšnje stalno prebivališče tožencev, na njeno pravilnost nima nobenega vpliva. Sprememba stalnega prebivališča nima takih učinkov, kot skuša prikazati pritožba.(1) Ni sporno, da je toženka v nepremičnini stanovala od oktobra 2004 do oktobra 2008, pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je imela tudi kot služnostna upravičenka pravico uporabe nepremičnine in da je imel kot solastnik nepremičnine enako pravico tudi toženec. Nadalje tudi ni res, da je sodišče zapisalo, da se domneva, da toženca hišo uporabljata, ker ne izročita tožniku ključev in da je sodišče prve stopnje zamenjalo pojem uporabe nepremičnine s strani toženca z nezmožnostjo uporabe s strani tožnika. Na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih pritožba ne izpodbija, je sodišče zanesljivo in prepričljivo ugotovilo, da sta imela toženca pravico in možnost uporabe hiše, tožniku pa uporabe kljub njegovim pisnim pozivom nista omogočila. Pritožbeno stališče, da mora za utemeljenost zahtevka na plačilo uporabnine toženec nepremičnino tudi dejansko uporabljati oziroma v njej živeti, je zmotno, zato je neutemeljen tudi s tem povezan pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo zaslišati M. Š., ki naj bi bila potrditvah tožencev edina uporabnica hiše. Dokazni predlog za zaslišanje J. Ž. pa je tožnik umaknil, zato pritožnika neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da je nerazumljivo, da ga ni zaslišalo.

7. Pritožbene trditve v zvezi s postopkom delitve nepremičnine N 32/2008 so delno netočne (da je opravljena civilna delitev), delno pa pravno nepomembne, zlasti tiste, ki načenjajo vprašanje, kdo v omenjenem nepravdnem postopku ne izkazuje interesa za ureditev razmerij.

8. Glede pritožbene navedbe, da je za čas pred uvedbo eura obrestni del izreka napačen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje. Tožnik je zahteval plačilo uporabnine tudi za obdobje pred 1.1.2007, ko je bila v Sloveniji res domača valuta še tolar oziroma euro še tuja valuta. Glede na to, da je bila tožba vložena po 1.1.2007, je uporabnina za celotno vtoževano obdobje(2) pravilno izražena v eurih (prim. 13. člen Zakon o uvedbi eura), prisojene pa so še „zakonske zamudne obresti, ki tečejo od posamičnega mesečnega zneska uporabnine z zapadlostjo zadnjega dne v mesecu do plačila“. Načeloma je treba v takem primeru pri določitvi zakonskih zamudnih obresti upoštevati spremembo valute in tožniku priznati do 31.12.2006 obresti od tolarskih zneskov, ker se je euro do takrat štel za tujo valuto. To razlikovanje je pomembno zato, ker do 1.1.2007 ni bilo posebnega zakona, ki bi določal obrestno mero zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti in je treba zanje uporabiti 8% letno obrestno mero iz drugega odstavka 376. člena OZ. Obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti v domači valuti v času zapadlosti posameznih zneskov uporabnin je bila višja in sicer 17% (od 28.6.2003 do 31.12.2003), 15,5% (od 1.1.2004 do 31.12.2005) in 11% (od 1.1.2006 do 30.6.2007). Od 1.1.2007 pa se po noveli ZPOMZO-1A za vse obveznosti, tako v domači kot v tuji valuti, uporablja predpisana zamudna mera obrestna mera zamudnih obresti, določena na podlagi ZPOMZO-1. Povedano drugače, za čas do 1.1.2007 so zamudne obrasti od eura kot tuje valute za toženca ugodnejše od zamudnih obresti od tolarske protivrednost, zato pritožbeno sodišče v obrestni del izreka za obdobje pred 1.1.2007 ni posegalo (359. člena ZPP).

9. Ker so sicer vse ostale pritožbene navedbe neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Po mnenju pritožnikov je stalno prebivališče „pravni pojem, ki pove, kje ima stranka namen ostati“.

(2) Tožnik je od toženke zahteval plačilo uporabnine od 1.10.2004, od toženca pa od 1.7.2002.