Jedro

Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR zato za odločitev v primeru izkazanega prenosa ni pravno relevantno, tako da je tožena stranka s tem, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja zapustnika pri prenosu sredstev na JPR, ravnala pravilno.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. A.A. je vložil tožbo zoper odločbo Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, o kateri je sodišče odločilo s sklepom I U 740/2017-7 z dne 18. 9. 2017, ki ga je nato razveljavilo ter postopek obnovilo in nadaljevalo s B.B. in C.C. (v nadaljevanju: tožeča stranka) kot pravnima naslednikoma A.A. 2. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: tožena stranka) zavrnil zahtevo A.A. (v nadaljevanju: zapustnik) za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je k zahtevi priložil devizne knjižice št. ....., ....... in ........, iz katerih je razvidno, da je zapustnik sredstva na vseh treh knjižicah 23. 4. 1998 oziroma 24. 4. 1998 prenesel na svoj posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju: JPR) in da so bile vloge omenjenega dne saldirane, saj je bilo stanje vseh treh vlog 0,00 DEM.

3. Tožena stranka je na tej podlagi in na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila, skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) ugotovila, da so bila sredstva deviznih vlog št. ........, ......... in ......... v celoti prenesena na JPR in da zato ne gre za neizplačane stare devizne vloge po določbah 2. člena ZNISESČP. V zadevi je bilo zato odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP. 4. Tožeča stranka se v tožbi z izpodbijano odločitvijo ne strinja in navaja, da ji niso na voljo podatki, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP. Navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v Zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in drugi). Sklicuje se na njen 147. odstavek in na potrdilo Agencije za privatizacijo v FBiH z dne 19. 1. 2018, iz katerega je razviden neizkoriščen znesek sredstev na računu tožeče stranke, sredstva torej v privatizaciji niso bila uporabljena ali poplačana, tako da je tožena stranka zahtevo za verifikacijo neupravičeno zavrnila. Ne glede na razumljivo odločitev ESČP pa še doda, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo je pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg tožene stranke, kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Nadalje navaja, da tožeča stranka osebno nikoli ni izvršila prenosa sredstev, ki jih je imela pri Ljubljanski banki d.d. Sarajevo, Glavna filijale Sarajevo (v nadaljevanju: Glavna podružnica Sarajevo) na JPR, niti ni za to koga pooblastila. Zavod za plačilni promet FBiH je vsem polnoletnim državljanom na podlagi matične številke državljana po uradni dolžnosti odpiral privatizacijske račune pri Agenciji za privatizacijo v FBiH. Banke so bile Zavodu za plačilni promet dolžne dostaviti podatke o deviznih vlogah varčevalcev, ki je nato na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Tudi Ustavno sodišče FBiH je leta 2001 razveljavilo določbe predpisov, na podlagi katerih so bila devizna sredstva prenesena na JPR, ker je do prenosa sredstev prišlo brez soglasja varčevalcev. Hkrati poudarja, da so bila sredstva na JPR samo evidentirana (na JPR so tako zgolj prikazane terjatve varčevalcev do nekdanje podružnice), medtem ko je denar dejansko zadržala Nova Ljubljanska Banka d.d. v Ljubljani na svojih računih. Varčevalcem je Glavna podružnica Sarajevo v knjižice vpisala stanje 0, s čimer se je razbremenila odgovornosti za plačilo deviznih sredstev in s katerimi še do danes neupravičeno razpolaga. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odločbo odpravi in samo odloči o zahtevi. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Zatrjuje, da je v konkretnem primeru dejansko prišlo do prenosa sredstev na predmetnih deviznih vlogah na JPR in da varčevalec po prenosu sredstev na JPR ni več v razmerju z Glavno podružnico Sarajevo, temveč s FBiH. Sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi razume tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH, ki predstavljajo obliko premoženja in s tem obliko poplačila, za katerega je odgovorna FBiH. Republika Slovenija namreč ni odgovorna za stare devizne vloge varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo, katerih sredstva so bila prenesena na JPR, čeprav iz tega naslova niso bili poplačani. Hkrati doda, da so bili prenosi sredstev na JPR izvršeni na podlagi svobodne volje imetnikov deviznih vlog in da zapustnik z ničemer ni izkazal, da se s prenosom ni strinjal oziroma da bi kakorkoli aktivno deloval v smeri, da bi prenos izničil. Tožena stranka je zahteve zato zavrnila, saj se ni nanašala na neizplačane stare devizne vloge po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah, dodatno pa navaja, da tožena stranka zavaja, ko trdi, da podatki, ki jih je pridobila, kažejo na to, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na Agencijo za privatizacijo FBiH. Tekom postopka, ki je tekel pred Občinskim sodiščem v Sarajevu, se je izkazalo, da je tožena stranka prejela podatke, ki kažejo na stanje na računu tožeče stranke na dan 30. 6. 2005, kot ga navaja tožeča stranka, in ne 00,00, kot trdi tožena stranka. Tožeča stranka je kot dokazilo za te navedbe v upravnem sporu predložila Izvide o stanju deviznih vlog na dan 30. 6. 2005. Glede na to, da je tožena stranka za te podatke vedela, a jih je zamolčana, tožeča stranka sodišču predlaga, da toženo stranko pozove k predložitvi originalnega izpiska podatkov za račun tožeče stranke in k izjavi o tem, po čigavem nalogu so se prejeti podatki zamolčali.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakorkoli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

9. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljevanju: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

10. Iz že citiranih zakonskih določb torej izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

11. Iz tožbenih navedb kot celote izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da so bila sredstva prenesena na JPR, kar tožeča stranka sicer imenuje evidentiranje, z navedbami o stanju deviznih vlog v letu 2005 pa glede na preostale navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi po vsebini tožeča stranka zatrjuje, da sredstva niso bila prenesena na JPR v tem smislu, da bi lahko bila uporabljena s strani tožeče stranke. Bistvo predmetnega spora je torej pravna narava prenosa (evidentiranja) sredstev na JPR in njegove pravne posledice oziroma vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožeče stranke do Republike Slovenije.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 v dejansko primerljivi zadevi že odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje: „Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija.“

13. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. V obrazložitvi je tako pojasnilo, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke.

14. V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke zato ni.

15. Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke.1 V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR zato za odločitev v primeru izkazanega prenosa ni pravno relevantno, tako da je tožena stranka s tem, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja zapustnika pri prenosu sredstev na JPR, ravnala pravilno.

16. Tudi tožbene navedbe o tem, da devizna sredstva nikoli niso bila uporabljena, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je tožeča stranka sredstva na JPR kasneje uspela unovčiti ali ne. Sodišče zato meni, da tožeča stranka z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

17. Sodišče se prav tako ne strinja s tožbenimi navedbami, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu in da je zato tožena stranka po OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik, vendar pa takšna pogodba v obravnavani zadevi ni bila sklenjena. Tožeča stranka pri tem tudi prezre, da obveznost tožene stranke poplačati varčevalce Banke ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb, temveč je odgovornost Republike Slovenije za poplačilo uvedena z zakonom, t. j. z ZNISESČP. Pravna podlaga za izpolnitev obveznosti Banke je zato podana le tedaj, kadar so izpolnjeni pogoji po ZNISESČP. 18. Sodišče tudi pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja niti sodba ESČP v Zadevi Ališić in drugi, oziroma njen 147. odstavek. Republiki Sloveniji je bila v Zadevi Ališić in drugi naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi v smislu 46. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: Konvencija).

19. Republika Slovenija je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in drugi obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi2 pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in drugi so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

20. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija v Zadevi Ališić in drugi spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v Zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP. 21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.

22. Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog prenesena oziroma evidentirana na JPR), ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (da je bil prenos opravljen brez volje varčevalca in da sredstev ni mogla porabiti), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku3. 23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 2 Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 3 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge