Jedro

Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo:

I. Predlog za prekinitev postopka se zavrne.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklepa ... z dne 31. 3. 2017 in ... z dne 10. 5. 2017 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna izdati odločbo, s katero tožeči stranki odmeri 42 dni letnega dopusta za leto 2017. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka 140,45 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki tudi plačilo pritožbenih stroškov, glede izpodbijanega sklepa pa predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi, samo prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 10. člena ZUPPJS17. Omejevanje letnega dopusta javnih uslužbencev s pavšalnim maksimumom v enakem besedilu, kot to določa 10. člen ZUPPJS17, je kot ukrep krepitve vzdržnosti javnih financ vseboval že 187. člen Zakona za uresničevanje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in nadalj. - ZUJF). V ta zakon je bila vgrajena začasnost ukrepa za vzpostavitve stabilnejših javnih financ, pri čemer je 182. člen tega zakona določal tudi za določbo 187. člena, da velja le do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 % bruto domačega proizvoda. Gospodarska rast je že v letu 2014 presegla v ZUJF določeno stopnjo 2,5 %, zato za ureditev kot je določena v ZUPPJS17 ni več razloga. Z navidezno začasnostjo (najprej za leto 2016, sedaj za leto 2017), je takšen ukrep moč uveljavljati vsako leto s posebnim zakonom (ki ureja ukrepe za isto leto) dejansko že spremenil delovnopravno zakonodajo, ki ureja dopuste javnih uslužbencev. Kršena je pravica v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Prav tako gre za neskladje s 14. členom in 52. členom Ustave RS. Prvi odstavek 10. člena ZUPPJS17 določa omejitev števila dni letnega dopusta v javnem sektorju, ko določa, da pripada funkcionarjem in javnem uslužbencev ne glede na določbe drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov v letu 2017 iz naslova delovne dobe, zahtevnosti dela, starosti javnega uslužbenca, socialnih in zdravstvenih razmer, ter drugih kriterijev, največ 35 dni dopusta. Pavšalna omejitev dopusta na 35 dni pomeni diskriminacijo ranljivih skupin, to je starejših delavcev, invalidnih in oseb, ki negujejo težje telesno in duševno prizadeto osebo. Vendar izračun pripadajočih dni dopusta po posameznih postavkah Zakona o starejšim, invalidom in osebam, ki negujejo težje telesno ali duševno prizadeto osebo delavcev v javnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90, 2/91-I, 5/91, 18/91, 22/91, 4/93, 18/94 - ZRPJZ, 70/97, 87/97 - ZPSDP, 38/99 in 56/2002 - ZJU) (Ur. l. RS, št. 15/90, 2/91-I, 5/91, 18/91, 22/91, 4/93, 18/94 - ZRPJZ, 70/97, 87/97 - ZPSDP, 38/99 in 56/02 - ZJU) pokaže, da javni uslužbenec omejitve 35 dni ne more ne doseči ne preseči, če ni upravičen tudi do dodatnih dni dopusta zaradi starosti, invalidnosti in/ali nege prizadete osebe. Navedeno izhaja iz dejstva, da večina funkcionarjev in delavcev doseže 35 dni dopusta šele, ko so starejši in imajo zato več delovne dobe in s tem več dni dopusta ali (in) postanejo invalidi in so upravičeni do posebnih kategorij dopusta iz naslova pozitivne diskriminacije bolnih in invalidov ali presežejo 50 let in s tem dosežejo dodelitev dodatnih dni dopusta, ki se dodeljuje zaradi zaščite starejših delavcev. Ker večine zaposlenih omejitev ne zadeva, to pomeni, da se varčevanje, zaradi katerega se je določba vnesla v zakonsko besedilo, dosega na nedopusten način, kar ni skladno s 14. členom Ustave RS in načelom enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče RS se je glede načela nediskriminacije opredelilo v odločbi U-I-146/07. Omejitev je dovoljena le na ustavno dopusten način, če prestane strogi test sorazmernosti. Potrebno je upoštevati načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca in enake položaje urejati enako. Gre za ranljive skupine, kot so starejši delavci, invalidi in osebe, ki negujejo težje telesno ali duševno prizadeto osebo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 10. člena ZUPPJS17, čeprav je navedeni zakon z nastopom novega koledarskega leta konzumiran. Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožničinemu predlogu, da prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti iz razloga, ker je štelo, da določba ni neustavna. Neustavna pa naj ne bi bila zato, ker določba 52. člena Ustave RS invalidom ne zagotavlja določenega večjega števila dni letnega dopusta. Za presojo diskriminacije iz drugega člena Ustave RS je treba upoštevati celotno zakonsko ureditev položaja invalidov in drugih ranljivih skupin, saj se zgolj na omejitev iz 10. člena ZUPPJS17 ne more zaključiti, da je tožnica diskriminirana. Pozitivno diskriminacijo ranljivih oseb pozna tudi Zakon o delovnih razmerjih. Varčevanje na račun teh skupin je zato ne le neustavno, ampak nehumano. Ukrep je navidez začasen, pri čemer pa je identična ureditev dopusta v ZUPPJS17. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je glede na predlog obeh strank odločalo na podlagi 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1) brez glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno.

6. ZUPPJS17 v 10. členu ureja omejitev števila dni letnega dopusta in določa, da ne glede na določbo zakonov, podzakonskih predpisov, splošnih aktov in kolektivnih pogodb, na podlagi katerih je funkcionarjem in javnim uslužbencem določeno število dni letnega dopusta, funkcionarjem in javnim uslužbencem pripada v letu 2017 iz naslova delovne dobe, zahtevnosti dela, starosti javnega uslužbenca, socialnih in zdravstvenih razmer ter drugih kriterijev največ 35 dni letnega dopusta (prvi odstavek 12. člena). Ne glede na prejšnji odstavek se javnim uslužbencem v letu 2017 lahko določi največ 15 dodatnih dni letnega dopusta za posebne pogoje dela, upoštevaje kriterije in višine, kot so določene v zakonih, podzakonskih predpisih, splošnih aktih in kolektivnih pogodbah (drugi odstavek 12. člena). Kot določa 13. člen ZUPPJS17 je zakon začel veljati 1. 1. 2017 in je veljal za celotno leto 2017. ZUPPJS17 v 1. členu določa, da se s tem zakonom za stabilizacijo javnih financ začasno omejujejo plače, drugi stroški dela javnih uslužbencev oziroma javnih uslužbenk in funkcionarjev oziroma funkcionark ter določajo nekateri drugi ukrepi v javnem sektorju.

7. Pritožbeno sodišče navaja, da sodišče pri svojem odločanju ni vezano na predlog strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, pač pa to stori v primeru, ko na lastno pobudo ocenjuje, da je določba zakona, ki jo mora sodišče pri svojem odločanju uporabiti, neustavna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da 12. člen ZUPPJS16 ni neustaven, pri čemer pa mora sodišče uporabiti zakon, ki velja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep zavrnilo in potrdilo zavrnitev predloga za prekinitev postopka.

8. Iz izpodbijanega sklepa o določitvi letnega dopusta za leto 2017 št. ... z dne 31. 3. 2016 izhaja, da je bilo tožnici za leto 2017 odmerjeno 35 dni letnega dopusta na podlagi 10. člena ZUPPJS17, pri čemer ji je tožena stranka odmerila dopust po posameznih kriterijih: a) na delovno dobo (35. člen ZDDO) 24 dni b) na zahtevnost dela (36. člen ZDDO) 5 dni c) na delovno uspešnost (37. člen ZDDO) 3 dni f)na starost nad 50 let (drugi odstavek 39. člena ZDDO) 5 dni g)za delovno invalidnost (drugi odstavek 39. člena ZDDO) 5 dni Tako da ji po seštevku pripada letni dopust 42 dni in presega 35 dni letnega dopusta iz zakona za 7 dni (točka i).

9. Tožnica uveljavlja, da je šlo za diskriminacijo iz razloga starosti in invalidnosti, vendar je potrebno ugotoviti, da tožnici ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta skupaj, ki jih je tožnica izpolnjevala.

10. Ustava RS (Ur. l. RS št. 33/91 - URS) v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država, ob tem je izpodbijani 12. člen ZUPPJS16 jasen in določen, pri čemer je dosežen tudi namen zakona, to je stabilizacija javnih financ za leto 2016. Torej gre za ukrep države, ki je tudi začasne narave. Ob navedenem iz zakona ne izhaja, da starejši delavci ali invalidi ne uživajo vseh pravic iz zakonov, ki jih je tožnica citirala. Določba 39. člena ZDDO, na podlagi katere bi bilo tožnici odmerjeno 5 dni letnega dopusta za starost nad 50 leti in 5 dni iz naslova invalidnosti ni izvzeta iz omejitve, hkrati pa bi tudi mnogi drugi javni uslužbenci oziroma funkcionarji bili upravičeni celo do večjega števila dni dopusta, kot pripada tožnici in tako ne gre za diskriminacijo tožnice na podlagi starosti, invalidnosti ali spola.

11. URS v 14. členu ureja enakost pred zakonom in določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spor, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, kar pa v konkretnem primeru ni bilo kršeno, saj omenjeno določilo ureja omejitev dopusta na 35 dni za vse javne uslužbence in uslužbenke ter funkcionarje in funkcionarke enako.

12. Ob navedenem tudi ni kršen 52. člen URS, ki določa, da je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo. Navedeno določilo ne ureja večjega števila dni letnega dopusta za invalide (tožnici je bilo odmerjeno za delovno invalidnost 5 dni dopusta), prav tako URS ne določa večjega števila dni letnega dopusta starejšim delavcem (tožnici je bilo odmerjeno 5 dni dopusta), seveda z omejitvijo dopusta za leto 2017 35 dni po določilih 10. člena ZUPPJS17 iz razloga stabilizacije javnih financ.

13. Pritožbeno sodišče navaja, da je v zadevi iste tožnice reševalo odmero dopusta za leto 2016 in v zadevi opr. št. Pdp 301/2017 z dne 5. 10. 2017 sprejelo enako odločitev kot v predmetni zadevi. Tožnica je na Vrhovno sodišče RS vložila predloga za dopustitev revizije, ki jo je vrhovno sodišče reševalo v zadevi opr. št. VIII Dor 106/2017-6 z dne 20. 12. 2017 in zavrnilo predlog tožnice za dopustitev revizije in sicer glede vprašanj: - ali gre pri omejitvi letnega dopusta na 35 dni po 12. členu ZPPPJS16 za posredno diskriminacijo dveh ranljivih skupin, to je invalidov in starejših? - ali je dopustno uzakoniti ukrep, ki posega v temeljne socialne pravice, to je pravico do letnega dopusta, brez opravljenega testa sorazmernosti glede na vrsto izbranega ukrepa in njegovo nujnost?.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena in 365. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, to je takse za pritožbo in poštnine, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.