Jedro

V obravnavani zadevi je sporno navajanje tarifnih številk Odvetniške tarife, ki je sestavni del Zakona o odvetniški tarifi, veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa. Prvostopenjski organ bi se moral do priglašenih stroškov pooblaščenca tožnika, opisno navedenih v stroškovniku pritožbe z dne 13. 11. 2014, opredeliti in jih ovrednotiti, skladno s pravilno tar. številko veljavne OT, ter jih tožniku, glede na uspeh pritožbe z dne 13. 11. 2014 (s pritožbo je tožnik uspel), priznati v ustrezni višini.

Izrek

Tožbi se ugodi, točka 2 izreka sklepa Inšpekcije za gozdarstvo, Območne enote Celje, Izpostave Mozirje 0613-750/2014-20 z dne 14. 1. 2015 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Točka 3 izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 0613-225/2015/2 z dne 23. 4. 2015 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Inšpekcija za gozdarstvo, Območna enota Celje, Izpostava Mozirje (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) v točki 1 izreka odločila, da se tožniku povrne plačilo upravne takse v višini 18,12 EUR, v točki 2 izreka pa, da se zavrnejo priglašeni stroški Odvetniške družbe A. d.o.o. - o.p., v skupni višini 323,30 EUR. Tožniku je bila izdana inšpekcijska odločba 0613-750/2014-5, zoper katero se je pritožil po pooblaščencu in navedel, da je lastnik gozdnih površin, vendar pa sam z gozdom ne gospodari, ker ga je izročil v upravljanje kapitalski družbi. V pritožbi pooblaščenec tožnika ni navedel naslova te kapitalske družbe. Tožnik inšpektorice tudi ni opozoril, da ni zavezanec v konkretnem primeru, inšpektorica pa tega tudi ni mogla vedeti. Na osnovi pridobljene uradne dokumentacije in ogleda na terenu je gozdarska inšpektorica po skrajšanem ugotovitvenem postopku 28. 10. 2014 izdala odločbo 0613-750/2014-4, na katero je pooblaščenec tožnika v predpisanem roku vložil pritožbo in priglasil stroške v višini 323,30 EUR. V vseh pridobljenih dokumentih od začetka postopka pa do prejema uradne listine o prenosu pooblastil na družbo B. d.o.o. dne 5. 12. 2014, se je kot zavezanec pojavljal tožnik in ne družba B. d.o.o., zato je gozdarska inšpektorica odločila, da se priglašeni stroški postopka odvetniške družbe s tem sklepom zavrnejo.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Zavrnil je tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka v znesku 154,00 EUR. Res je, da je tožnik s pritožbo uspel in da je bil postopek inšpekcijskega nadzora ustavljen po uradni dolžnosti z odločbo 0613-750/2014-19 z dne 19. 12. 2014. Na podlagi prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da jih je stranka povzročila s svojim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. Tožnik je s pravnim sredstvom zoper odločbo 0613-750/2014-5 z dne 28. 10. 2014 (inšpekcijsko odločbo) v celoti uspel in se je tako postopek končal zanj ugodno ter je nedvomno upravičen do povračila stroškov. Organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedel razlogov za svojo odločitev iz točke 2 izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbeni organ je v skladu s tretjim odstavkom 248. člena ZUP dodatno navedel razloge, zaradi katerih meni, da je izrek izpodbijanega sklepa v točki 2 pravilen in zakonit. Pritožba z dne 13. 11. 2014 zoper odločbo 0613-750/2014-5 je vsebovala stroškovnik. V tarifi, ki je bila sestavni del Zakona o Odvetniški tarifi, ki je veljal v obravnavanem obdobju, sta bili tarifni številki 5100 in 5202 navedeni v „petem delu - Postopek o prekrških“ in ne v „drugem delu - Izvensodne storitve“, med katere spada tudi zastopanje v upravnem postopku. Odločba 0613-750/2014-5 je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora, ki šteje za upravni postopek, zato zatrjevani stroški, ki se nanašajo na postopek o prekrških ne morejo predstavljati stroškov tega postopka. Pritožbeni organ pa je glede na povedano ugotovil, da stroški postopka niso nastali, zaradi česar tožnik ni upravičen do izplačila zneska priglašenega v pritožbi z dne 13. 11. 2014. Ker gre v primeru tožnikove pritožbe za pooblaščenko, ki je odvetniška družba, ne gre za neuko stranko. Znesek plačane upravne takse pa ne šteje za strošek postopka po Zakonu o upravnih taksah, ki v petem odstavku 17. člena med drugim določa, da ima pravico do vračila vse ali preveč plačane takse, kdor je plačal takso za pritožbo ali drugo pravno sredstvo in mu je organ ugodil. Pritožba zoper sklep vsebuje stroškovnih pooblaščenca tožnika, v katerem priglaša naslednje stroške: sestava pritožbe po Tar. št. 28/5 (250 točk), obvestilo stranki o odločbi po Tar. št. 39/4 (20 točk), izdatki po 11. členu Odvetniške tarife – 5 točk, k čemur je treba prišteti še ustrezen znesek DDV po stopnji 22 % ter upravna taksa za pritožbo po Tarifni številki 2 Taksne tarife ZUT plačano dne 22. 1. 2015. Glede na vrednost točke, določene v prvem odstavku 13. člena OT (0,459 EUR), je skupen znesek priglašenih stroškov 275 točk z vštetim zneskom DDV 154,00 EUR. Znesek plačane upravne takse ne šteje med stroške postopka. Navaja drugi odstavek 113. člena ZUP. Ker je bila pritožba zavrnjena, pritožbeni organ meni, da se je postopek za tožnika končal neugodno, zato tudi nastale stroške postopka pritožbe nosi tožnik sam. Iz istega razloga, upoštevajoč določbo prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnih taksah, tožnik nima pravice do vračila plačane upravne takse.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je inšpekcija v postopku, začetem po uradni dolžnosti, izdala odločbo, s katero je tožniku prepovedala izvajanje prevozov z gozdno-lesnimi sortimenti s kamioni na določenem delu gozdne vlake, ki naj bi bilo nelegalno rekonstruirano. Tožnik pa ni izvajal nobenih prevozov s kamioni, kar je tudi navedel. Inšpekcijski organ je skladno z določbami ZUP sam odpravil izpodbijano odločbo in postopek ustavil. O stroških postopka je inšpekcijski organ odločil s posebnim sklepom z dne 14. 1. 2015, s katerim je zahtevo za povrnitev stroškov zastopanja zavrnil, je pa odločil, da se tožniku povrne plačilo upravne takse za pritožbo. Zoper sklep o stroških je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila zavrnjena. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za povrnitev stroškov pritožbe. ZUP določa, da gredo stroški v breme organa, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko ugodno. V predmetni zadevi se je postopek začel po uradni dolžnosti, in sicer z odločbo 0613-750/2014-5 z dne 28. 10. 2014, končal pa se je za stranko ugodno, in sicer z odpravo inšpekcijske odločbe in z ustavitvijo postopka. Tožnik je v pritožbi 13. 11. 2014 pravočasno zahteval povrnitev stroškov. Upoštevajoč, da je bil tožnik upravičen do povrnitve stroškov, vključno z vračilom upravne takse za pritožbo in tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in takse, kot tudi stroškov tega upravnega spora in takse, je odločitev obeh upravnih organov napačna. Napačna je ugotovitev pritožbenega organa, da priglašeni stroški postopka dejansko niso nastali, saj se tožnik nikjer v zahtevku za povračilo stroškov ni skliceval na „Tarifo, ki je bila sestavni del Zakona o Odvetniški tarifi“. Tožnik pa tudi ni zahteval povračila stroškov za postopek o prekršku, kot to navaja drugostopenjski organ. Res je v besedilu ob posameznem znesku v oklepaju navedel: „tar. 5100“ oz. „tar. 5202“ in „tar 6007“, vendar ni nikjer navedel, da naj bi šlo za posamezne tarife številke po „Tarifi“. Gre za interne oznake pooblaščenca tožnika. Dejstvo je, da je tožnik v postopku imel pooblaščenca, in sicer odvetniško družbo in da so v postopku, ki ga je prvostopenjski organ vodil pod št. 0613-750/2014 nastali stroški. Tožnik je pravočasno zahteval povrnitev stroškov in v pritožbi navedel: „povrne stroške tega postopka“ in sicer v znesku 265,00 EUR, povečano za DDV v znesku 58,30 EUR in upravne takse v višini 18,12 EUR. ZUP določa, da gredo stroški stranke, razen osebnih stroškov, v breme organa, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in če se je končal za stranko ugodno. Ob upoštevanju navedenega, je bil tožnik upravičen do povračila stroškov in takse. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in o zadevi samo odloči, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži izdajo nove odločbe z ustreznimi navodili ter hkrati naloži povrnitev vseh stroškov v zvezi z upravnim postopkom in upravnim sporom. Priglaša stroške nagrade za postopek v višini 385,00 EUR in 22% DDV v znesku 84,70 EUR ter povrnitev sodne takse (tar. 6111 ZST-1) v višini 148,00 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da načeloma pritrjuje stališču tožnika, da je s pravnim sredstvom zoper odločbo 0613-750/2014-5 z dne 28. 10. 2014 v celoti uspel in se je zanj postopek končal ugodno, vendar je bistvena okoliščina dejstvo, da je tožnik v stroškovniku, ki ga je vsebovala pritožba zoper odločbo 0613-750/2014-5 priglasil stroške, ki se nanašajo na postopek o prekrških in tako ne morejo predstavljati stroškov inšpekcijskega nadzora, ki se šteje za upravni postopek. Pomembno je, da je pooblaščenec tožnika odvetniška družba, zato se ga ne more obravnavati kot neuko stranko. Kljub odsotnosti izrecnega sklicevanja na Tarifo, je upravičeno šteti, da so bili v stroškovniku priglašeni stroški iz petega dela Tarife in ne iz drugega dela Tarife. Za takšno ugotovitev govorijo nazivi posameznih nagrad, ki jih je pooblaščenec tožnika uporabil v stroškovniku, saj so identični z nazivom iz petega dela Tarife, torej 5100 – Osnovna nagrada in 5200 – Nagrada za postopek. Nagrad s takimi nazivi v drugem delu Tarife ni navedenih. Po zneskih priglašenih nagrad (100,00 EUR oz. 165,00 EUR), je mogoče tudi sklepati, da so v resnici mišljene nagrade iz petega dela Tarife (zneska v razponu od 15,00 do 100,00 EUR oz. od 15,00 do 165,00 EUR), saj so nagrade v drugem delu Tarife določene v količnikih glede na vrednost predmeta. Kot pove že njihov naziv so „interne oznake“ stvar notranje organizacije odvetniške družbe in ne vplivajo na tretje osebe, še manj pa jih zavezujejo. Sklicevanje tožnika na interne oznake, je nerelevantno. Malo verjetno je tudi, da bi odvetniška družba dejansko uporabljala interne oznake, ki bi bile ravno nasprotne oznakam v Tarifi (torej oznake iz petega dela za vrsto in zneske nagrad iz drugega dela Tarife in obratno), saj bi bilo to z vidika smiselnosti in transparentnosti poslovanja nerazumljivo.

Tožba je utemeljena.

Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je med strankama prvenstveno sporno ali je prvostopenjski organ z izpodbijano točko 2 sklepa 0613-750/2014-20 z dne 14. 1. 2015 pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev njegovih stroškov v višini 323,30 EUR. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je po izvedenem skrajšanem ugotovitvenem postopku gozdarska inšpekcija tožniku 28. 10. 2014 izdala inšpekcijsko odločbo 0613-750/2014-5 o prepovedi vožnje s kamioni po v odločbi navedenem odseku ceste. Zoper to odločbo se je 13. 11. 2014 tožnik pritožil in ugovarjal, da nikoli ni izvajal prevozov, navedenih v izreku izpodbijane inšpekcijske odločbe ter v tej pritožbi tudi priglasil stroške v višini 323,30 EUR. V stroškovniku je navedel naslednje stroške: Osnovna nagrada (tar 5100) – 100,00 EUR; Nagrada za postopek (tar. 5202) – 165,00 EUR ter DDV (tar 6007) – 58,30 EUR, skupaj 323,30 EUR in upravo takso za pritožno – 18,12 EUR. Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje je po uradni dolžnosti zaradi novih dejstev 19. 12. 2014 izdal odločbo 0613-750/2014-19, s katero je prvotno inšpekcijsko odločbo (odločbo 0613-750/2014-5 z dne 28. 10. 2015, izdano zoper tožnika), odpravil in postopek ustavil. Iz navedenega nesporno izhaja, da je tožnik s pritožbo, vloženo 13. 11. 2014 uspel, kar tožniku priznava tudi pritožbeni organ na strani 2 obrazložitve odločbe. Priglašeni stroški tožnika po tar. št. 5100 in 5202, pa so stroški postopka o prekrških in ne upravnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana inšpekcijska odločba in tako tudi po presoji sodišča ne morejo predstavljati stroškov tega postopka. Vendar pa pritožbeni organ napačno ugotavlja, da stroški postopka dejansko niso nastali, zaradi česar tožnik ni upravičen do povrnitve priglašenih stroškov za pritožbo z dne 13. 11. 2014. S takšno razlago pa se sodišče ne strinja.

Na podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek zanjo končal neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka). V danem primeru se je inšpekcijski postopek zoper tožnika začel po uradni dolžnosti, vendar pa se postopek za tožnika ni končal neugodno, saj je bila izpodbijana inšpekcijska odločba odpravljena in inšpekcijski postopek ustavljen, kar med strankama ni sporno. Tako je tožnik po presoji sodišča s svojo pritožbo, vloženo 13. 11. 2014 v celoti uspel. Iz listin upravnega spisa tudi nesporno izhaja, da je tožnika v predmetnem postopku zastopal odvetnik in da je v stroškovniku v pritožbi z dne 13. 11. 2014 poleg navedb tarifnih številk navedel tudi procesno dejanje, ki ga je opravil za tožnika v predmetnem postopku in za katerega je zahteval povrnitev stroškov. Res je, da stroški, ki se nanašajo na postopek o prekrških ne morejo predstavljati stroškov inšpekcijskega nadzora, ki se nedvomno šteje za upravni postopek. Vendar pa dejstvo, da se je pri tem tožnik skliceval na napačno tarifno številko, po presoji sodišča za tožnika ne more imeti za posledico, da mu priglašeni stroški iz navedenega razloga sploh niso priznani.

V obravnavani zadevi je sporno navajanje tarifnih številk Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), ki je sestavni del Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa. Iz listin upravnega spisa po mnenju sodišča nesporno izhaja, da se je tožnik napačno skliceval na tarifni številki 5100 in 5202 iz „petega dela OT - Postopek o prekrških“, ki ureja postopek o prekrških namesto na tarifne številke iz „drugega dela OT – Izvensodne storitve“, kamor spada tudi zastopanje v upravnem postopku (torej tudi v inšpekcijskem postopku). Sodišče ni sledilo ugovoru tožnika, da gre za interne oznake pooblaščenca tožnika, saj za takšno navajanje tožnik ni dal razumne razlage. Vendar pa bi se po presoji sodišča prvostopenjski organ moral do priglašenih stroškov pooblaščenca tožnika, opisno navedenih v stroškovniku pritožbe z dne 13. 11. 2014 opredeliti in jih ovrednotiti, skladno s pravilno tar. številko veljavne OT, ter jih tožniku, glede na uspeh pritožbe z dne 13. 11. 2014 (s pritožbo je tožnik uspel), priznati v ustrezni višini. Upravni organ mora preveriti ali so priglašeni stroški v skladu z OT. Z zahtevo, da se preveri skladnost priglašenih stroškov z OT pa je določeno, koliko največ lahko znašajo priglašeni stroški in s tem njihova zgornja meja. Pri tem je merodajen ZOdvT skupaj z OT, ki je veljaven ob začetku teka postopka na prvi stopnji (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 88/2013 z dne 14. 5. 2014), ne glede na to, ali se je kasneje postopek nadaljeval in je v tem obdobju že veljala spremenjena zakonodaja (Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/15 z dne 9. 1. 2015, veljavna od 11. 1. 2015 dalje). Gre namreč za povrnitev stroškov za že opravljena procesna dejanja odvetnika. Če je odvetnik zavezanec za DDV, pa se skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS iz sklepa I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008 znesek stroškov poveča tudi za znesek DDV po stopnji, ki je veljala ob vložitvi pravnega sredstva. Po povedanem tako po presoji sodišča prvostopenjski organ ni postopal pravilno, ko je zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev priglašenih stroškov postopka (točka 2 izreka izpodbijanega sklepa).

Kot povedano, ni pravilna odločitev o zavrnitvi tožnikovih priglašenih stroškov zaradi sklicevanja na napačno OT, saj bi bila dolžnost upravnega organa, da tožniku, glede na opravljena dejanja v postopku, prizna priglašene stroške tega postopka na pravilni pravni podlagi ter v ustrezni (predpisani višini). Zato je posledično napačna tudi odločitev pritožbenega organa o stroških pritožbenega postopka, s katero je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov, priglašenih v stroškovniku pritožbe z dne 22. 1. 2015 in sicer: sestava pritožbe (tar. št. 28/5 OT) – 250 točk, upravna taksa za pritožbo 18,00 EUR, obvestilo stranki o odločbi (tar. št. 39/4 OT), izdatki za manip. stroške /11. člen OT – 2%, DDV 22%. Glede na vrednost točke OT 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena ZOdvT) znesek stroškov z vštetim DDV znašal skupaj 154,00 EUR. V skladu s točko 7 obrazložitve te sodbe, je posledično sodišče moralo odpraviti tudi točko 3 izreka odločbe pritožbenega organa.

Glede na predhodno navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in točko 2 izreka sklepa organa prve stopnje odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu organu v ponoven postopek, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1. Posledično pa je sodišče tudi odpravilo točko 3 izreka odločbe organa druge stopnje.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da naj samo (meritorno) odloči v zadevi, saj v danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).