Jedro

Strinjati se gre s tožnikom, da povprečni potrošnik - zlasti ob upoštevanju blaga in storitev, ki naj bi jih pokrival prijavljeni znak - besedo "radost" (takoj) zazna v pomenu "pasja radost", tj. klobasa, salama ipd., oziroma jo s tem pojmom in njegovimi pomeni poveže. Pri tem po oceni sodišča že izkustveno ni potreben poseben intelektualni napor, niti ni potrebna kakršnakoli posebna interpretacija, saj je pomen te besede oziroma pojma glede na konkretni primer in primerjano blago ter storitve takoj zaznaven in razumljiv povprečnemu potrošniku, ki je razumno obveščen, pozoren in preudaren. Da naj bi tako povezovanje pri povprečnem potrošniku terjalo preveč miselnih preskokov, pa toženka v izpodbijani odločbi argumentirano ne pojasni, temveč zgolj pavšalno in neprepričljivo navrže.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31207-773/2016-11 z dne 23. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločil, da se ugovor tožnika z dne 29. 11. 2016 zoper registracijo znamke "AVE HMELJARJEVA RADOST" št. Z-201670773 zavrne, in da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka 30. 6. 2016 prejela prijavo znamke za znak "AVE HMELJARJEVA RADOST" za blago in storitve iz razredov 29, 35 in 43 po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK). V roku za vložitev ugovora je tožnik vložil ugovor zoper registracijo navedene znamke iz razloga podobnosti prijavljene znamke s svojo znamko št. ... "HMELJARSKA KLOBASA", registrirano za označevanje blaga in storitev iz razredov 29, 35 in 43 po NK. Toženka je na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) ugotovila, da so primerjano blago in storitve enake. V zvezi s primerjavo znakov pa je presodila, da sta si primerjana znaka vizualno, fonetično in pomensko podobna v nizki stopnji. V prijavljenem znaku in znamki tožnika ni nobenega elementa, ki bi bil bolj dominanten kot drugi elementi, beseda "klobasa" v znamki tožnika pa je za del prijavljenega blaga in storitev opisna ter zato nerazlikovalna. Blago in storitve so namenjene tako splošni kot strokovni javnosti, zato je pozornost javnosti normalna in višja od normalne. Prijavljeni znak ne vsebuje nobenega povsem enakega individualnega oziroma neodvisnega elementa kot tožnikova znamka, je pa del besed "HMELJARSKA" in "HMELJARJEVA" enak ("HMELJAR"). Kljub temu da so blago in storitve pri obeh znamkah enake, je stopnja vizualne, fonetične in pomenske podobnosti znakov tako nizka, da ne zadostuje za ugotovitev, da je podana verjetnost zmede v javnosti. Besedi "HMELJARSKA" in "HMELJARJEVA" imata nedvomno same po sebi relativno visok razlikovalni učinek, vendar ga imajo tudi druge besede v obeh znakih, nekatere same po sebi (npr. "AVE", "RADOST"). Beseda "KLOBASA" je opisovalna le za del blaga in storitev, ki jih pokriva znamka, za del pa ima normalno stopnjo razlikovalnosti. Navedbe tožnika v ugovoru, da bo povprečni potrošnik besedo "RADOST" takoj povezal s pojmom "pasja radost" in posledično s pojmom "klobasa", so neutemeljene. Povezovanje besede "RADOST" s pojmom "KLOBASA" zahteva pri povprečnem potrošniku preveč miselnih preskokov, da bi obstajala verjetnost povezovanja prijavljenega znaka in tožnikove znamke. Tožnik tudi ni posredoval nobenega dokaza, da povprečni potrošnik besedo "RADOST" povezuje s pojmom "KLOBASA", niti ne, da je besedna zveza "HMELJARSKA KLOBASA" povprečnemu potrošniku sinonim za pojem "PASJA RADOST". Glede na navedeno je toženka ugovor tožnika zoper registracijo prijavljene znamke zavrnila.

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka pri primerjavi znakov zadevne in predhodne znamke nepravilno določila dominantne in razlikovalne elemente ter nepravilno ugotovila, da naj bi bila znaka podobna zgolj v nizki stopnji. Nepravilno in nepopolno je presodila tudi vsebino dokazov, ki so se nanašali na večji razlikovalni značaj predhodne znamke, ter zmotno opredelila upoštevno javnost in njeno stopnjo pozornosti, svoje opredelitve o tem pa tudi ni obrazložila. Če bi toženka pravilno uporabila pravne standarde in pravilno ter popolno ugotovila dejansko stanje, tj. da sta najbolj razlikovalna in dominantna dela znakov besedi "HMELJARSKA" in "HMELJARJEVA", da sta primerjana znaka podobna v visoki meri, da je razlikovalni značaj predhodne znamke večji od običajnega in da je upoštevna splošna javnost, ki je običajno pozorna, bi ugotovila, da obstaja verjetnost zmede v javnosti in da je ugovor utemeljen, posledično pa bi registracijo zadevne znamke zavrnila. Toženka je ravnala v nasprotju z lastno ustaljeno prakso in sodno prakso, s tem pa kršila 2. in 22. člen Ustave RS. Pravilno je sicer ugotovila, da je blago s seznama zadevne znamke enako blagu s seznama predhodne znamke, vendar pa je v okviru primerjave znakov nepravilno ugotovila, da sta znaka podobna le v nizki stopnji in da ni noben element bolj razlikovalen kot drugi. Znamki sta si zelo podobni, ker obe vsebujeta pomensko referenco na "hmelj" in na poklic "hmeljar". V besedah "HMELJARSKA in "HMELJARJEVA" sta si znamki pomensko praktično identični, najmanj pa izjemno podobni, saj je rahla slovnična razlika v končnici besed pomensko skoraj neznatna. Ta skupni element se odraža tudi v njuni visoki vizualni in fonetični podobnosti. Navedeni besedi predstavljata najmočnejši razlikovalni element, ki v znaku dominira. Gre za najdaljši besedi, ki predstavljata večinski del znakov. Ostale besede, ki jih vsebujeta, so manj pomembne, saj so zaradi svojega pomena za del blaga in storitev opisne in s tem nerazlikovalne oziroma vsaj manj razlikovalne. Toženka je besedi "KLOBASA" in "RADOST" zmotno upoštevala kot razlikovalno enakovredni besedi glede na besedni element, ki pomensko nakazuje na "hmelj" oziroma na "hmeljarja", ki je skupen primerjanima znamkama in ki glede na blago nima opisnega pomena. Beseda "RADOST" ne more imeti znatnega razlikovalnega učinka, vsaj ne za blago in storitve, ki se nanašajo na meso. Toženka je sama ugotovila, da je beseda "KLOBASA" opisna, vendar jo je kljub temu nepravilno opredelila kot zelo pomembno; enako kot besedi "RADOST" in "AVE". Nepravilno in nepopolno je presodila tudi dokaze, priložene k ugovoru. Izraz "HMELJARSKA KLOBASA" je poznan kot izdelek tožnika in deluje kot njegova znamka. Za izdelek, označen s predhodno znamko, je prejel številne nagrade, "HMELJARSKA KLOBASA" pa je uvrščena tudi v Kuharsko enciklopedijo. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in v celoti zavrne registracijo prijavljene znamke oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, toženki pa tudi naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

4. Stranka z interesom A. d. d., na tožbo ni odgovorila.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah oziroma stališčih, ki jih v bistvenem ponavlja z dodatnimi argumenti.

6. Tožba je utemeljena.

7. Med strankami ni sporno, da so blago in storitve, ki jih ščiti predhodna tožnikova znamka, in blago in storitve, za katere želi pridobiti zaščito prijavljena znamka, enaki. Sporno pa je, ali je toženka pravilno opravila analizo (ne)podobnosti med prijavljenim znakom in znakom predhodne tožnikove znamke in s tem presojo glede obstoja verjetnosti zmede v javnosti v smislu verjetnosti povezovanja s prejšnjo tožnikovo znamko.

8. Po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

9. Tožnik utemeljeno opozarja, da je toženka zavzela nepravilno stališče, da v prijavljenem znaku in predhodni znamki ni dominantnega elementa oziroma elementa, ki bi bil bolj razlikovalen v primerjavi z drugimi elementi. Tudi po presoji sodišča namreč beseda "HMELJARJEVA" v prijavljenem znaku in beseda "HMELJARSKA" v predhodni tožnikovi znamki izstopata in tako predstavljata najdominantnejša dela znaka oziroma znamke. V obeh primerih gre za besedni element, ki je po številu črk najdaljši in ki ga potrošnik zaradi njegove umeščenosti v znaku in pomena, kot ga je pravilno ugotovila toženka v izpodbijani odločbi, najprej zazna oziroma prebere in si znaka glede na to tudi zapomni. Taka določitev najbolj dominantnega elementa v prejšnji znamki in prijavljenem znaku je po presoji sodišča utemeljena na logičnem dejstvu, da gre za besedi, ki glede na svojo pozicijo v znaku (prvi del znaka ter pretežni del primerjanih znakov) in šibkejše ostale elemente prijavljenega znaka in predhodne znamke, kot obrazloženo v nadaljevanju, prevladujeta na način, da se potrošnik nanj najbolj osredotoči in usmeri svojo pozornost ter si po tej besedi znamko tudi najbolj zapomni. Poleg tega je prijavljeni znak sestavljen iz besed, zapisanih z navadnimi tiskanimi črkami, v standardni pisavi, brez kakršnekoli (posebne) grafične oblike ali drugih figurativnih elementov. Glede na to je treba besedama "HMELJARSKA" oziroma "HMELJARJEVA" v tem primeru priznati dominantnost, saj dajeta znakoma odločilen pomen, po katerem bo povprečni potrošnik znaka dojel in si ju zapomnil. 10. Toženka se tako pri vizualni, fonetični in pomenski primerjavi znakov ter pri oceni verjetnosti zmede v javnosti, nepravilno ni osredotočila na najbolj dominanten del predhodne znamke in prijavljenega znaka (tj. besedi "HMELJARSKA" in "HMELJARJEVA") in ni opravila analize zlasti z upoštevanjem tega, najbolj dominantnega elementa primerjanih znakov, posledično pa tudi ni pravilno ocenjevala verjetnosti zmede pri relevantni javnosti. Podobnost med znaki se namreč ugotavlja po metodi celovite presoje in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov, predvsem ob upoštevanju njihovih dominantnih delov. Sodišče dodaja, da gre v tem primeru za blago in storitve široke, splošne potrošnje, kar pomeni, da gre kot relevantno javnost upoštevati splošno javnost oziroma povprečnega potrošnika, na kar pravilno opozarja tudi tožnik.

11. Sodišče nadalje ugotavlja, da toženka glede besede "RADOST" v prijavljenem znaku ni celovito ugotovila vseh (možnih) pomenov te besede (pojma), na katere je opozoril tudi tožnik v postopku registracije zadevne znamke, sploh glede na določeno vrsto blago in storitev, ki jih je tožnik v ugovoru posebej izpostavil (klobase in njim podobno blago). Zato je nepopolno ugotovila pomen te besede in posledično zmotno tudi pomen besedne zveze "AVE HMELJARJEVA RADOST", ter tako sprejela napačen zaključek glede pomenske primerjave primerjanih znakov glede na posamezne vrste blaga. Strinjati se gre namreč s tožnikom, da povprečni potrošnik - zlasti ob upoštevanju blaga in storitev, ki naj bi jih pokrival prijavljeni znak - besedo "radost" (takoj) zazna v pomenu "pasja radost", tj. klobasa, salama ipd., oziroma jo s tem pojmom in njegovimi pomeni poveže. Pri tem po oceni sodišča že izkustveno ni potreben poseben intelektualni napor, niti ni potrebna kakršnakoli posebna interpretacija, saj je pomen te besede oziroma pojma glede na konkretni primer in primerjano blago ter storitve takoj zaznaven in razumljiv povprečnemu potrošniku, ki je razumno obveščen, pozoren in preudaren. Da naj bi tako povezovanje pri povprečnem potrošniku terjalo preveč miselnih preskokov, pa toženka v izpodbijani odločbi argumentirano ne pojasni, temveč zgolj pavšalno in neprepričljivo navrže. 12. Toženka v izpodbijani odločbi pri oceni verjetnosti zmede v javnosti sicer zavzame stališče, da imata besedi "HMELJARSKA" in "HMELJARJEVA" sami po sebi relativno visok razlikovalni učinek. Vendar imajo po njenem prepričanju tak učinek tudi druge besede v obeh znakih, npr. "AVE" in "RADOST", medtem ko je beseda "KLOBASA" v tožnikovi znamki za del blaga in storitev opisovalna. Po presoji sodišča tudi beseda "RADOST" v pomenskem smislu lahko predstavlja zgolj pojasnilo o (nekaterih) vrstah proizvodov oziroma storitev. Če ima znak ali njegov del (zgolj) pojasnjevalni značaj, pa ne more imeti posebnega (odločujočega) razlikovalnega učinka. Povsem je izostala tudi navedba razlogov, zaradi katerih ima po toženkini presoji relativno visok razlikovalni učinek beseda "AVE". Ker je toženka ostala na ravni pavšalnosti, saj svojega stališča o tem, da imata navedeni besedi relativno visok razlikovalni učinek, ni z ničemer utemeljila, sodišče razlogov, zaradi katerih je tema deloma znaka pripisala (visok) razlikovalni učinek, ne more presojati. Taka obrazložitev ne ustreza standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

13. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, v postopku pa so bila tudi bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev v zadevi. Zato je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponoven postopek.

14. V ponovnem postopku bo morala toženka skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča, kot ga je zavzelo v tej sodbi, dopolniti dejansko stanje, dejstva pravilno in popolno ugotoviti ter nato ponovno odločiti o zadevi, svojo odločitev pa tudi v zadostni meri obrazložiti (214. člen ZUP). Toženka bo morala opraviti primerjavo spornih znakov tako, da bo primerjava obsegala presojo vidne, slušne in pomenske podobnosti zadevnih znakov, pri tem pa bo morala analiza zajemati zlasti presojo dominantnega elementa znakov, ki ima še prav posebno težo. Dosledno bo morala upoštevati tudi pravilo, po katerem velja, da so elementi pravila podobnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 med seboj odvisni, kar pomeni, da ima v primeru, ko so blago in storitve, na katere se prijavljeni znak in predhodna znamka nanašata, enake, kar je v tem primeru nesporno podano, tudi nizka stopnja podobnosti med znakoma, večjo težo, ter se v tem oziru ustrezno opredeliti tudi do verjetnosti nastanka zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko tožnika. Ob tem sodišče poudarja, da se podobnost med znaki ugotavlja po metodi celovite presoje, to je vtisu, ki ga celostna podoba znaka naredi na relevantnega potrošnika in izhaja iz vizualne, fonetične in pomenske primerjave znakov, pri čemer je poudarek predvsem na dominantnih delih znakov, ki imajo pomembno težo. 15. Sodišče je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, izvedba dokazov pa glede na razloge za sprejeto odločitev ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve v zadevi. Predlagane listine spisa je sodišče presodilo že v okviru preizkusa zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. S tem pa tudi stranki z interesom niso bile kršene pravice, saj je imela možnost, da bi se lahko izrekla o navedbah drugih strank v tem postopku.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika. Stroške mu je priznalo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 15,00 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).