Jedro

Omenjena sodba Okrožnega sodišča v Mariboru ne more predstavljati razloga za obnovo postopka iz 9. točke 394. člena ZPP, ker se odločitev v tem sporu v ničemer ni opirala nanjo in se tudi ni mogla, saj je bila izdana šele po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi. Tudi z oceno prvostopnega sodišča, da ta sodba ne more predstavljati novega dejstva oziroma dokaza iz 10. točke 394. člena ZPP se pritožbeno sodišče strinja. Prvostopno sodišče pravilno kot odločilno izpostavlja, da je bilo v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru ugotovljeno enako, kot je v smislu predhodnega vprašanja v tem sporu odločilo že prvostopno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeči stranki nosita sami svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa sta nerazdelno dolžni povrniti 495,72 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožečih strank za obnovo postopka (1. odstavek izreka) in tožečima strankama naložilo, da sta dolžni solidarno povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 954,72 EUR z obrestmi (2. odstavek izreka).

Tožeči stranki sta zoper sklep pravočasno vložili pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, ali pa da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje oziroma da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo tožečih strank za obnovo postopka zavrže. Pritožba ni utemeljena.

Tožeči stranki sta utemeljevali predlog za obnovo postopka v tej zadevi z zatrjevanjem obstoja razlogov, navedenih v 9. in 10. točki 394. člena ZPP. Pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožena stranka TG d.d. ni pravna naslednica SOZD in SP Z in v obrazložitvi navedeno, da je prvotožeča stranka univerzalni pravni naslednik SOZD oziroma SP Z, naj bi potrditvah tožečih strank predstavljala takšno novo dejstvo oziroma nov dokaz, na podlagi katerega bi vsa tri sodišča v tem postopku lahko sprejela drugačno odločitev glede tožbenega zahtevka, naj se prvotožečo stranko razglasi za nosilko v Sloveniji priznanih znamk tožene stranke.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da omenjena sodba Okrožnega sodišča v Mariboru ne more predstavljati razloga za obnovo postopka iz 9. točke 394. člena ZPP, ker se odločitev v tem sporu v ničemer ni opirala nanjo in se tudi ni mogla, saj je bila izdana šele po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi. Tudi z oceno prvostopnega sodišča, da ta sodba ne more predstavljati novega dejstva oziroma dokaza iz 10. točke 394. člena ZPP se pritožbeno sodišče strinja. Prvostopno sodišče pravilno kot odločilno izpostavlja, da je bilo v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru ugotovljeno enako, kot je v smislu predhodnega vprašanja v tem sporu odločilo že prvostopno sodišče in sicer, da tožena stranka ni bila pravna naslednica SOZD Z, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Prvostopno sodišče je tudi pravilno razlogovalo, da je odločitev višjih sodišč temeljila na pravni ugotovitvi, da ovira za zavarovanje znaka Zvezda ni mogel biti že prej uporabljeni, vendar nezavarovani znak tožeče stranke Zvijezda, češ da je bilo po 19. členu ZIL možno zgolj varstvo starejšega zavarovanega znaka, varstvo starejšega nezavarovanega znaka pa zgolj v okviru 1. odstavka 100. člena ZIL. Vprašanje pravnega nasledstva po SOZD oziroma SP Zvijezda torej za odločitev instančnih sodišč ni bilo odločilnega pomena.

Pritrditi je treba prvostopnemu sodišču tudi ko ugotavlja, da iz sodb Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru ne izhaja, da bi ugotovili nedobrovernost oziroma zlonamernost tožene stranke pri prenosih registriranih znamk ter da se navedeni sodbi z zlonamernostjo ne ukvarjata. Tudi v kolikor bi bilo moč pritrditi pritožniku, da sta sodbi odpravili učinkovanje izjave T. z dne 13. 09. 1995, navedeno še ne dokazuje zatrjevane zlonamernosti. Niti je ne dokazuje citat obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Mariboru, ki ga omenja pritožnik, v delu, kjer povezuje odločitev z notarsko overjeno izjavo T. z dne 18. 09. 1995. Dejstva, ki so del obrazložitve zgoraj navedenih sodb in na katera se sklicuje pritožnik, pa tudi sicer, upoštevaje učinke pravnomočnosti sodbe, z vidika objektivnih meja pravnomočnosti, ne morejo predstavljati dejstev v smislu 10. točke 394.člena ZPP.

Razpravljanje o zapolnjevanju pravnega standarda zlonamernosti iz tretjega odstavka 6.bis člena Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine (Ur.list SFRJ – MP št. 5-2/74; akt o notifikaciji nasledstva , Ur. l. RS, št. 24/92) oziroma 1.odstavka 16.člena in 2.člena Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) se ob povedanem izkaže kot nerelevantno. Vrhovno sodišče pa je tudi sicer pojasnilo, da je ničnostna tožba neutemeljena tudi če se upošteva tretji odstavek 6.bis člena Pariške konvencije, ker ta govori le o izbrisu znamk.

Pravilni so torej zaključki prvostopnega sodišča, da sodba Okrožnega sodišča v Mariboru ne more omogočiti sprejema drugačne odločitve v zvezi z znamkama Zvezda.

Navedbe pritožnika glede obstoja elementov dejanj nelojalne konkurence ne morejo biti obnovitveni razlog, tudi v kolikor se sodišča do njih do sedaj niso opredelila.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je predlog za obnovo postopka zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, nosita sami svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa sta nerazdelno dolžni povrniti 495,72 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora v višini 413,10 EUR in 20 % DDV v višini 82,62 EUR. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov za prejem in proučitev odločbe pritožbenega sodišča in za poročilo stranki, saj nagrada za takšno opravilo v Odvetniški tarifi ni predvidena. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife.