Jedro

Ker je ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do invalidnine že veljal ZPIZ-2, je pravna podlaga podana v tem zakonu. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na ZPIZ/92 (ki je prenehal veljati že 31. 12. 1999), 143. člen ZPIZ-1 pa je uporaben le v toliko, kolikor se na to določbo sklicuje prehodna in končna določba 403. člena ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker pri tožniku vzrok obolenja hrbtenice in ugotovljene telesne okvare (lažja funkcijska okvara druge ledvice) ni poklicna bolezen, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. … z dne 29. 9. 2015 in št. ... z dne 13. 7. 2015 in da se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni v višini 60 % od 1. 1. 2013 dalje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Prereka vse ugotovitve invalidske komisije II. stopnje in posledično tudi odločitev sodišča v zvezi s poklicno boleznijo vratne in ledvene hrbtenice, ki je sledilo napačni presoji te komisije. Sklicuje se na definicijo telesne okvare, določeno v 143. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in poudarja, da so v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92) taksativno našteti pogoji za pridobitev invalidnine. Prepričan je, da izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje, saj tudi ne more biti sporno, da poškodbe vratne in ledvene hrbtenice pri pisarniških delavcih oziroma intelektualnih poklicih, štejejo med poklicne bolezni. Citira definicijo poklicne bolezni in navaja, da je v Pravilniku o seznamu poklicnih bolezni, ki je veljal leta 2003, v poglavju bolezni gibal navedena okvara medvretenčne ploščice in kronična obolenja hrbtenice zaradi stalnih obremenitev v nefiziološkem položaju pri delu. Vztraja, da gre v njegovem primeru za kronično obolenje hrbtenice, kar dokazujejo vsi izvidi specialističnih preiskav. Sodišče ni upoštevalo mnenja Zavoda A. in B. fakultete, ki ugotavljata, da bolezni vratne in ledvene hrbtenice pri intelektualnih poklicih štejejo med poklicne bolezni. Tožena stranka ne more negirati priznanja obeh znanstvenih zavodov, ki jih v nadaljevanju opisuje tudi pritožba. Težave, ki nastanejo zaradi nepravilnega položaja hrbtenice se sprva kažejo kot mravljinčenje, otrpelost, pekoče bolečine in krči v vratnem in ledvenem delu hrbtenice, v plečih in mišicah ramenskega obroča. Sčasoma se zaradi pomanjkanja gibanja in nepravilnega pritiska na medvretenčne plošče razvije tudi degeneracija medvretenčnih ploščic. Z večino navedenih bolezni in bolečinami se spopada vsakodnevno. Navaja, da so dela in naloge upravnih oziroma pisarniških delavcev več ali manj znana, nasprotna stranka pa zahteva podatke, za katere že vnaprej ve, da jih ne more posredovati oziroma se z njimi soočiti, saj izvirajo izpred 50 ali več let nazaj. Vztraja, da se mu prizna invalidnina za telesno okvaro zaradi poklicne bolezni od 1. 1. 2013 dalje v višini 60 %, kar znaša 66,32 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V obravnavanem primeru je tožnik, starostni upokojenec od 31. 12. 1990, dne 13. 4. 2015 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine. Ker je ob vložitvi zahteve že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), je pravna podlaga podana v tem zakonu, torej v ZPIZ-2. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na ZPIZ/92 (ki je prenehal veljati že 31. 12. 1999), 143. člen ZPIZ-1 pa je uporaben le v toliko, kolikor se na to določbo sklicuje prehodna in končna določba 403. člena ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju: Sporazum) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. in 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

6. Takšen pravno relevanten vzrok, ki ima za posledico pridobitev pravice do invalidnine pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pri tožniku ni podan. Po definiciji določeni v 143. členu ZPIZ-1, je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Skladno z drugim odstavkom 403. člena ZPIZ-1 se vrste in stopnje telesnih okvar določajo po Sporazumu. Posamezno telesno okvaro je tako mogoče ugotoviti le, če so pri zavarovancu podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Sporazumu. Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Sporazumu.

7. Tako je v Sporazumu v poglavju VIII Motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije hrbtenice v I a točki v primeru cervikalnega sindroma, če gre za popolno izgubo funkcije enega segmenta, določena 30 % telesna okvara, v primeru, če gre za cervikobrahialni sindrom z videzom diskartroze in lezijo senzitivnih živcev ali z vaskularnimi motnjami telesna okvara v višini od 30 do 40 % in pod točko II v primeru torakalnega sindroma telesna okvara v višini 40 %. V točki III v primeru lumbalnega sindroma pa je za retropozicijo v enem segmentu določena 30 % telesna okvara ter za popolno izgubo funkcije enega segmenta lumbalne regije 40 % telesna okvara.

8. Da bi pri njem obstajalo katero od opisanih stanj, tožnik ne zatrjuje in tudi v predsodnem postopku je bila, na podlagi predložene dokumentacije (izvid fiziatra z dne 4. 12. 2014) in izvidov osebnega pregleda, ugotovljena omejena gibljivost vratne in ledvene hrbtenice in sicer je bilo ugotovljeno, da je gibljivost v vratnem delu hrbtenice pri rotaciji in odklonih zavrta za tretjino, ni pa bilo ugotovljenega katerega od stanj določenih v VIII poglavju Sporazuma, za katera so v posameznih točkah določene telesne okvare in njihova višina.

9. Za omejeno gibljivost vratne in ledvene hrbtenice in za vsakodnevne bolečine, ki jih navaja pritožba, v seznamu niso določene telesne okvare. Zato ni nobene podlage, da bi se za stanje, za katero v seznamu ni določenih telesnih okvar, ugotavljal vzrok njegovega nastanka. Pomeni, da bi za zatrjevano okvaro medvretenčne ploščice in za kronično obolenje hrbtenice, morala biti v seznamu določena telesna okvara. Šele v tem primeru bi se za obstoječo in ugotovljeno telesno okvaro ugotavljal vzrok njenega nastanka, v konkretnem primeru, če je vzrok poklicna bolezen.

10. V konkretnem primeru sta invalidski komisiji I. in II. stopnje pri tožniku ugotovili 60 % telesno okvaro po poglavju X A, točka II a (lažja funkcijska okvara druge ledvice z očistkom kreatinina 0,65 ml/sek) zaradi posledic bolezni od 18. 11. 2011. Dejansko stanje iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 za ugotovljeno 60 % telesno okvaro pravno relevantnega vzroka, to je bodisi poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, pa ne invalidska komisija I. stopnje dne 9. 7. 2015 in ne invalidska komisija II. stopnje dne 17. 9. 2015, pri tožniku nista ugotovili in ga tudi pritožba ne zatrjuje. Dejstvo, da je vzrok ugotovljene 60 % telesne okvare bolezen, pa je razlog za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, da se odpravita izpodbijani odločbi toženca z dne 29. 9. 2015 in z dne 13. 7. 2015 in se mu prizna pravica pravica do invalidnine za 60 % telesno okvaro zaradi poklicne bolezni od 1. 1. 2013 dalje.

11. Po 68. členu ZPIZ-2 so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister, pristojen za zdravje in predstavlja izvršilni predpis. Poklicna bolezen je izključno bolezen, ki je navedena v Pravilniku o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 26/03, v nadaljevanju: Pravilnik). Če bolezen ni opredeljena kot poklicna bolezen v navedenem Seznamu oziroma Pravilniku, je lahko bolezen v zvezi z delom ali bolezen, pri čemer sta obe izenačeni pri ugotavljanju pogojev in odmeri pravic iz invalidskega zavarovanja.

12. V točki 3/II Seznama poklicnih bolezni so opredeljene bolezni gibal, vendar le, če gre za: 1. bolezni obsklepnih burs zaradi pritiska, 2. bolezni zaradi prevelikega obremenjevanja kit, kitnih ovojnic in mišičnih oziroma kitnih narastišč, 3. okvare meniskusa kolena, 4. okvare medvretenčne ploščice, 5. kronična obolenja hrbtenice zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen in 6. ohromitev živcev zaradi mehaničnega pritiska. Pomeni, da so kronična obolenja hrbtenice posledica stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen in ne kakršnegakoli oziroma vsakega pisarniškega dela.

13. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, se glede na 4. člen Pravilnika poklicna bolezen ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavca preko preventivnih zdravstvenih pregledov. Izpostavljenost obremenitvam se ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile. Bolezen oziroma znaki bolezni se ugotavljajo na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcijskih testov ter ostalih ustreznih diagnostičnih postopkov in preiskav. Upošteva se latentna doba za nastanek poklicne bolezni in sicer od trenutka zadnje izpostavljenosti do trenutka prvih znakov poklicne bolezni. Upošteva se najkrajši čas in najnižja intenziteta izpostavljenosti, ki po merilih stroke že lahko povzroči poklicno bolezen. Pogoji, da se bolezen prizna kot poklicna bolezen je pozitivna delovna anamneza, klinična slika, ki potrjuje bolezni iz Seznama poklicnih bolezni. Prav navedenega pa v tožnikovem primeru ne za obolenje hrbtenice in ne za ugotovljeno 60 % telesno okvaro po poglavju X A točka II a ni bilo zatrjevanega niti izkazanega, da bi se kot vzrok obolenja in ugotovljene telesne okvare štela poklicna bolezen.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.