Jedro

Ker je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi kršitve pogodbene obveznosti (v nasprotju s pogodbo o vključitvi v aktivnost oziroma delavnico, se je delavnice udeležil le dvakrat), je podan krivdni razlog, zaradi katerega mu denarne socialne pomoči ni mogoče priznati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 14. 7. 2015 in št. ... z dne 28. 5. 2015 v 1. odstavku izreka ter posledično tudi pravico do denarne socialne pomoči (I. tč. izreka). Sklenilo je, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Ugotovilo je, da sta drugostopenjska in prvostopenjska odločba v izpodbijanem delu o zavrnitvi pravice do denarne socialne pomoči, pravilni in zakoniti.

2. Zoper sodbo je tožnik smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Vztraja, da ni vedel niti ni prejel odločbe o izbrisu iz evidence brezposelnih. Dokaza, ki je zanj negativno dejstvo, ni mogel predložiti niti ga ni predložila tožena stranka. Res je sicer, da je prejel Pogodbo o vključitvi v aktivnost A., v delavnico B. dne 18. 9. 2014. Delavnice se je udeležil tega dne in še naslednji dan, ko je ugotovil, da mu ne omogoča aktivnega iskanja zaposlitve, ampak gre za aktivnost A.. Njegov cilj je zaposlitev kot hišnik, vzdrževalec, elektrovzdrževalec, elektroinštalater, električar. Delavnice se ni mogel udeleževati iz objektivnih razlogov, ker za to ni imel dejanskih ne finančnih zmožnosti. O socialnem stanju, finančnih zmožnostih, zdravstvenih težavah ter zaposlitveni možnosti in ciljih je bil obveščen CSD. Naložene so mu bile obveznosti, ki so formalno lahko utemeljene, so pa zanj neživljenjske, nedosegljive, neizvedljive ter s tem nične. Vnaprej naj bi bilo odločeno, da bo ostal brez potrebne pomoči, saj so bili pogoji in obveznosti neizvedljivi. Že stroški prihoda na delavnico bi pomenili minimalni tedenski strošek 30,00 EUR, ki jih ni imel. V kolikor bi imel vsaj 30,00 EUR na mesec, bi iskal zaposlitev sam, kar je glede na svoje možnosti počel in počne, sprašuje pri sosedih, znancih, toda zaradi nezmožnosti priti na delo in starosti, zaposlitve ne more dobiti. Sam si želi skrbeti za dostojno življenje, saj se dela ne brani, toda zaposlitve kljub temu ne more dobiti. Tožena stranka v okviru zaposlitvenega načrta ni posredovala drugih možnosti zaposlitve, naštetih v 5. točki. V njegovem primeru je breme ukrepa, to je obiskovanje delavnice A. v nerazumnem nesorazmerju z učinkom, ki se z njim doseže. Sodišče tega ni upoštevalo, niti ocenilo. Oprlo se je le na podatke uradnih evidenc, da je brisan iz evidence brezposelnih in zato neupravičen do socialne pomoči. To dejstvo je štelo za dokazano, njemu pa očitalo, da nasprotnega dokaza ni predložil, ki ga ne more, saj ga nima. Ostal je brez denarne pomoči, brez električne energije, vode, prehrane, torej temeljnih življenjskih potreb in s tem človeškega dostojanstva. Zagotovo ni v duhu zakona, na katerega opira svojo odločitev sodišče, da ga pušča brez osnovne socialne pomoči v življenjski stiski.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba je izdana na temelju 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(1) (ZDSS-1) po tem, ko je tožnik, oziroma njegova pooblaščena odvetnica v pripravljalni vlogi izrecno zapisala, da dejansko stanje med strankama ni sporno, temveč le uporaba materialnega prava. Ob pisnem soglasju obeh strank (list. št. 14 in 15) je sodbo izdalo na seji senata in tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

5. Sodišče prve stopnje je ob predhodno navedenem procesnem stanju pravilno presodilo, da sta izpodbijani upravni odločbi o zavrnitvi pravice do denarne socialne pomoči v dejanskih okoliščinah konkretnega primera, pravilni in zakoniti.

Pravno podlago za pritožbeno rešitev predmetne zadeve predstavlja izključno 28. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih(2) (ZSVarPre). V cit. členu ZSVarPre so določeni razlogi, zaradi katerih denarne socialne pomoči ni mogoče priznavati. Gre za krivdne, taksativno določene razloge, ki izključujejo pravico do denarne socialne pomoči osebi, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma je lahko vplivala, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki lahko privedejo do zaposlitve, oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo in njene družinske člane (1. odst.). Kot krivdni razlog je v 3. točki 2. odstavka 28. člena ZSVarPre določeno prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb zaradi kršitve obveznosti, sprejete s pogodbo o vključitvi v ukrepe aktivne politike zaposlovanja.

Prav takšno dejansko stanje je podano tudi v pritožnikovi zadevi, saj ga je po podatkih uradne evidence Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje z 10. 11. 2014 prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Tožnik je namreč 18. 9. 2014 (priloga B2) z Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje sklenil Pogodbo o vključitvi v aktivnost A., v delavnico „B.“ (v nadaljevanju: delavnica) za 88 pedagoških ur v 28 dnevih. Ker se je delavnice udeležil le dvakrat, kar celo sam priznava v pritožbi, ni nobenega dvoma, da pogodbene obveznosti ni izpolnjeval, da jo je torej kršil, kar je imelo za posledico izbris iz evidence brezposelnih iskalcev zaposlitve. To pa je tudi edino odločilno za rešitev predmetne zadeve.

6. V tem sodno socialnem sporu, ki se nanaša na pravico do denarne socialne pomoči, ni mogoče uspešno zatrjevati neprimernosti pogodbe, katere namen je bil aktiviranje in motiviranje reševanja lastne brezposelnosti s pridobitvijo veščin za spoznavanje kompetenc, iskanja zaposlitve, komunikacijskih in drugih socialnih veščin. Morebitno neprimernost takšnega pogodbeno dogovorjenega programa usposabljanja bi lahko tožnik kvečjemu uveljavljal pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, bodisi pred podpisom ali po podpisu pogodbe.

To velja tudi za zatrjevanje, da ni imel denarnih sredstev za kritje stroškov prevoza na delavnice. Sklicevanje tožnika na razloge, zaradi katerih naj bi bil glede na konkretne življenjske, bivalne, socialne in finančne razmere primoran opustiti izvrševanje pogodbenih obveznosti o vključitvi v program aktivne politike zaposlovanja, le še dodatno dokazuje, da je s tem v zvezi opustil vsakršno aktivnost, kršil pogodbo z nosilcem zaposlovanja, zaradi česar je bil dejansko izbrisan iz uradne evidence brezposelnih iskalcev zaposlitve.

Končno v tem pritožbenem postopku tožnik ne more uspešno zatrjevati, da ni dobil odločbe o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih. Tudi to negativno dejstvo, kot ga poimenuje pritožba, bi lahko kvečjemu uveljavljal v zvezi z izbrisom iz evidence, če so navedbe resnične. V kolikor bi bil aktivni iskalec zaposlitve, je za izbris iz evidence brezposelnih zanesljivo izvedel najpozneje ob vročitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, saj je prav iz tega razloga zavrnjena pravica do denarne socialne pomoči. Tedaj bi lahko in tudi moral sprožiti ustrezni postopek pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, ter kvečjemu na ta način oz. v takšnem postopku zasledovati odpravo izključitvenega krivdnega razloga za pravico do denarne socialne pomoči. 7. Pritožbeno sodišče sicer razume socialno stisko tožnika, ko je zaradi prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih iskalcev zaposlitve, ostal za določeno časovno obdobje brez denarne socialne pomoči. Vendar pa denarna socialna pomoč ni edina denarna dajatev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb ter ohranjanje človeškega dostojanstva, ki jo država zagotavlja iz javnih sredstev. Materialno ogroženost v spornem obdobju, ko naj bi tožnik ostal brez elektrike, vode in prehrane, bi lahko tedaj reševal kvečjemu z izredno denarno socialno pomočjo, ki jo lahko center za socialno delo pod določenimi pogoji priznava po prostem preudarku glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera.

8. Ker je sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo materialno pravo, tako kot pred njim že tožena stranka, niti ni kršilo procesnega prava iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(3) , je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do denarne socialne pomoči. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je bilo potrebno pritožbeno kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 2/2004. (2) Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.

(3) Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008.