Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.

Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v I. točki izreka tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 17.000,00 EUR tečejo od 5. 8. 2019 dalje in v II. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih mora povrniti toženka za tožnika, poviša na 2.034,76 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača znesek 20.490,00 EUR z zakonskimi obrestmi od zneska 17.000,00 EUR od 19. 8. 2019 dalje, od zneska 3.000,00 EUR od 22. 2. 2023 dalje in od zneska 490,00 EUR od 5. 8. 2019 dalje, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zneska v višini 9.010,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2019 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 17.000,00 EUR od 5. 8. 2019 do 18. 8. 2019 in od zneska 3.000,00 EUR od 5. 8. 2019 do 21. 2. 2023 (I. točka izreka), toženki je naložilo, da za tožnika povrne stroške postopka v znesku 1.890,68 EUR, tožniku pa, da toženki povrne stroške postopka v znesku 927,86 EUR (II. točka izreka). Toženko je določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse v deležu 69,5 % (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroške postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča o razdelitvi bolečine po principu 80 - 20 nepravična in pretirana. Bistvena razlika med situacijo z novo poškodbo in brez nje so zgolj dodatne bolečine srednje hude intenzivnosti, ki so trajale 1 teden, kar ne odtehta 20 % vseh bolečin. Zaradi delovne nesreče je trpel zelo hude in hude bolečine 6 dni, srednje hude 5 tednov in 2 dni ter blage z občasnimi srednje hudimi bolečinami približno 9 mesecev. Poleg tega je izvedenec delež opredelil le v odnosu do telesnih bolečin, ne pa tudi do nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je bilo v 15 mesecih veliko. Novi poškodbi dne 9. 4. 2017 je možno pripisati le 5 % delež celotne škode. Pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi morala znašati 11.400,00 EUR, pri čemer ni jasno, kako je sodišče prisodilo 9.000,00 EUR, če je bila zahtevana odškodnina v višini 12.000,00 EUR, sodišče pa je novi poškodbi pripisalo 20 % delež. Odškodnino je tako znižalo za 25 %. Ali pripada oškodovancu odškodnina iz naslova skaženosti je pravna presoja, do katere se izvedenec ne more opredeliti. Izvedenec je potrdil, da ima tožnik brazgotino. Tožnik je zatrjeval, da ga brazgotina moti ter pri ljudeh povzroča zanimanje, zaradi tega mu je neprijetno. Toženka teh navedb ni prerekala, zato je nerelevantno, da tožnik ni izpovedal, da je zaradi brazgotine psihično prizadet. Prenizka je tudi odškodnina za strah, glede na intenzivnost primarnega in sekundarnega strahu. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi vsaj še 500,00 EUR iz tega naslova. Tožnik je zahteval odškodnino za 360 ur iz naslova tuje nege in pomoči, čeprav je navajal, da je pomoč rabil 2 uri na dan 6 mesecev. Ugotovitev izvedenca, da je potreboval pomoč 14 dni po hospitalizaciji 5 ur dnevno, nato pa še en mesec po 1 uro dnevno, skupaj 100 ur, je v okviru zahtevka. Poleg tega gre za približno oceno in ne natančen izračun. Sodišče je nepravilno štelo, da tečejo zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od vložitve tožbe. Toženka ni prerekala, da je prejela odškodninski zahtevek z dne 19. 7. 2019, zato ni pomembno, da tožnik ni predložil vročilnice. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, in sicer da se tožniku prizna le polovica nagrade. Skladno z novim petim odstavkom 17. člena ZOdv je od 26. 4. 2023 odvetnik upravičen do polne nagrade. Prišlo bo do absurdne situacije, saj bo služba BPP odvetniku plačala polno nagrado, od tožnika bo zahtevala povrnitev polnih stroškov, toženka pa bo plačala le polovico stroškov tožnika. Toženka bo na ta račun obogatena, saj bo morala tožniku povrniti polovične stroške, tožnik pa njej stroške v polni višini. Sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov za pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2022 in z dne 13. 12. 2022 ter stroškov za odškodninski zahtevek, saj je na vložitev zahtevka vezan tek zakonskih zamudnih obresti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, odločitev o stroških postopka in sodni taksi. Odločitev sodišča, da so navedbe o dejanskem delodajalcu prepozne, je napačna. Sodišče mora zagotoviti enakopravnost strank in procesno ravnotežje. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da pravila o prekluziji pomenijo poseg v pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Potrebno je presoditi, ali je teža posledic posega v pravico do izjave sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki nastanejo zaradi posega. Toženka ni podala navedb šele po zaslišanju strank in prič, ampak na drugem naroku, kot odgovor na pripravljalno vlogo toženke (pravilno tožnika) in pojasnila, da ni odgovorna za zaščito odprtine in zavarovanje gradbišča. Po zaslišanju prič je še dodatno podala navedbe o dejanskem delodajalcu, česar pred tem ni mogla storiti, saj ni vedela, kaj bodo priče povedale. Nove navedbe toženke so bile podane brez njene krivde in niso zavlekle postopka, saj so bile priče zaslišane v zvezi s temi okoliščinami. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva in v nasprotju z 8. členom ZPP. V celoti je izostala glede izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič, prav tako sodišče ni utemeljilo, zakaj je sledilo izvedencu. Zaradi tega je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi premikanja pokrova, s katerim je bila zavarovana odprtina, ampak zaradi ravnanja delavca, ki je pokrov dvignil, zato se ne more uporabiti določba 7.5 Priloge IV Uredbe. Luknja je bila zaščitena s pokrovom, ki se ni premikal, zato to pravilno ni bilo kršeno. Prav tako ni podana pravno relevantna vzročna zveza. Do škode je prišlo zaradi ravnanja delavca. Ne očita se kršitev dolžnostnega ravnanja, ampak opustitev, ta opustitev pa ni v vzorčni zvezi s škodo. Za pravilno presojo relevantne vzročne zveze je odločilno, kateri so tisti ukrepi, ki niso bili izvedeni ali pa so bili izvedeni pomanjkljivo in so odločilno vplivali na obstoj pravno relevantne vzročnosti. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti ter priglaša stroške postopka.

4. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje je ugotovilo popolno, delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti in pri odločitvi o stroških postopka.

_K pritožbi toženke_

7. Ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Sodba je ustrezno obrazložena in se jo da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je napravilo posamezne dejanske zaključke in katera pravna pravila je uporabilo. Prav tako je neutemeljen, sicer povsem pavšalni očitek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje oblikovana v nasprotju z 8. členom ZPP in s tem očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedbi zaslišanih prič in strank ter pojasnilo, katerim je verjelo in zakaj. Toženka v pritožbi niti ne navede, v katerem delu naj bi bila obrazložitev pomanjkljiva, do katerih izpovedi se naj sodišče ne bi opredelilo. Enako velja glede izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je sledilo izvedenskemu mnenju, ker je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja in ustrezno ter strokovno utemeljil svoje ugotovitve. Toženka pri tem ne navede v čem naj bi bile pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, zakaj sodišče mnenja ne bi smelo upoštevati. Tudi pred sodiščem prve stopnje ni oporekala strokovnosti mnenja, ampak je imela zgolj pripombo, da izvedenec ni odgovoril na posamezna vprašanja glede poškodb in zdravljenja, na katere pa je izvedenec odgovoril v okviru zaslišanja ter glede delitve posledic med poškodbo z dne 17. 5. 2016 in z dne 9. 4. 2017. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo toženkino pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS, ker ni upoštevalo novih navedb, ki jih je podala šele na drugem naroku, čeprav bi jih lahko in morala podati do konca prvega naroka. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da je toženka tudi krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker nevarno mesto ni bilo označeno, plošča ni bila fiksna, tožnik ni vedel, da je spodaj odprtina in ni razpolagal z načrtom, da bi vedel, kje na gradbišču se nahaja nevarno mesto. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je pokrila odprtino v tleh s ploščo, šele na drugem naroku pa je pričela trditi, da ni bila odgovorna za zaščito odprtine in zavarovanje gradbišča, pri čemer ni pojasnila, zakaj naj bi bilo temu tako. Po končanem zaslišanju strank in prič je še dodatno trdila, da ni organizirala dela na gradbišču in da so priče in stranke povedale, da ni bila ona tista, ki je opustila ukrepe za varno delo, ne pa tudi, kdo naj bi delo organiziral in poskrbel za to. Pri tem ne navaja, katera priča je izpovedala o novih dejstvih in katerih, za katere do takrat naj ne bi vedela. Glede na to, da je toženka kot delodajalec tožnika napotila na delo v Nemčijo, je zagotovo vedela, ali je delo v Nemčiji organizirala sama ali kdo tretji, zato so neutemeljene njene pavšalne navedbe, da je to lahko izvedela šele po zaslišanju prič.

9. Kot to izpostavlja toženka v pritožbi, mora sodišče opraviti tehtanje, ali bo dalo prednost pravici do izjave ali pravilu o prekluziji in s tem pravici do zagotavljanja sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je to tehtanje opravilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno dalo prednost pravilu o prekluziji iz 286. člena ZPP. Toženka ni podala opravičljivega razloga, zakaj je šele po zaslišanju strank in prič pričela trditi, da ni bila dejanski delodajalec. Kot to navaja toženka v pritožbi, so stranke dolžne, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem prispevajo h koncentraciji postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi upoštevanje novih navedb toženke, ki bi jih lahko in morala podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo, podaljšalo postopek, saj bi sodišče moralo tožniku odobriti rok za odgovor na te navedbe ter mu omogočiti, da s tem v zvezi postavlja vprašanja strankam in pričam, kar bi pomenilo njihovo vnovično zaslišanje. Poleg tega so bile navedbe toženke preveč pavšalne, da bi jih sodišče prve stopnje sploh lahko upoštevalo. Kot opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo, toženka ni navedla, kdo naj bi organiziral delo na gradbišču in poskrbel za varnost, na kakšni podlagi je tam delal tožnik, kdo je nadzoroval njegovo delo ipd.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče dne 17. 5. 2016, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu). Na podlagi 13. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba) bi morala tožniku podati potrebne informacije o varnosti na gradbišču in tveganjih za varnost in zdravje, torej ga poučiti o tem, kje obstajajo nevarnosti za poškodbe, da USB plošča pokriva odprtino. Prav tako bi skladno z določbo 7.5 Priloge IV Uredbe morala odprtino v tleh zavarovati s trdnim pokrovom, ne USB ploščo, ali z varnostno ograjo, nič od tega pa ni storila. Ker tožnik ni bil seznanjen, da je pod USB ploščo odprtina, odprtina tudi ni bila ustrezno označena oziroma zaščitena, je prišlo do nezgode, zato so neutemeljene navedbe, da je poškodba posledica neskrbnega ravnanja tožnika. Tožnik je skupaj s sodelavcem odmaknil USB ploščo, ker je ovirala nemoteno delo, pri čemer ni vedel, da je pod ploščo odprtina, zato je padel ter se poškodoval. S tem je podana tudi vzročna zveza med protipravno opustitvijo toženke, da pouči tožnika o nevarnostih na gradbišču in ustrezno zaščiti odprtino v tleh, in nastalo škodo. Nastanek škodnega dogodka in poškodbe je bil predvidljiv ter verjeten, saj je smisel varnostnih ukrepov, ki jih je toženka opustila, ravno v tem, da se prepreči padce v globino in s tem poškodbe delavcev.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_**K pritožbi tožnika**_

12. Tožnik neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se mu zaradi nove poškodbe, ki jo je utrpel dne 9. 4. 2017 izven dela, pri odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju upošteva le 80 % vseh bolečin. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je potrebno pripisati poškodbi pri delu z dne 17. 5. 2016, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca dne 9. 4. 2017, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam in uveljavljati, da je le 5 % delež celotne škode mogoče pripisati poškodbi dne 9. 4. 2017 oziroma, da en teden srednje hudih bolečin zaradi poškodbe dne 9. 4. 2017 ne more odtehtati 20 % vseh bolečin. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke, da se lahko le 80 % posledic telesnih bolečin pripiše poškodbi tožnika na delu pri toženki, zato je neutemeljen ugovor o nepravični in pretirani delitvi posledic na 80 - 20. Pri tem je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju upoštevalo vse nevšečnosti pri zdravljenju, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe dne 17. 5. 2016 in ne le 80 %, saj je tudi izvedenec naštel le nevšečnosti, ki jih je tožnik imel zaradi poškodbe pri delu, le pri stopnji in trajanju bolečin je upoštevalo, da se lahko le 80 % bolečin pripiše delovni nesreči. 13. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni sledilo tožnikovemu zahtevku, ki je iz tega naslova zahteval plačilo v višini 12.000,00 EUR, ampak je odškodnino odmerilo upoštevajoč višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v podobnih primerih. Ugovor, da je sodišče prve stopnje znižalo zahtevano odškodnino za 25 %, je posledično neutemeljen.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s prisojeno odškodnino iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR. Po ugotoviti sodišča prve stopnje je tožnik od 10 do 15 minut trpel zelo intenziven primarni strah, ob obeh hospitalizacijah je 6 dni trpel intenzivni sekundarni strah, občasen sekundarni strah je nato trpel do odstranitve OSM in občasen blag strah po zaključenem zdravljenju zaradi bojazni, da se bo stanje poslabšalo. Glede na trajanje in intenzivnost strahu ni podlage za povišanje odškodnine iz tega naslova za 500,00 EUR, kot to predlaga tožnik v pritožbi.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno ugovarja zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova skaženosti. Za prisojo odškodnine za duševne bolečine iz naslova skaženosti mora biti izkazana konkretna sprememba zunanjosti, pri čemer je pomembno, koliko je ta sprememba opazna, možnost njenega zakrivanja ipd. (objektivno merilo), poleg tega mora biti dokazano, da zaradi teh sprememb oškodovanec trpi (subjektivno merilo). Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v tem delu zavrnilo tako zaradi nedokazanosti objektivnih kot tudi subjektivnih meril. Ugotovilo je, da tožnik sicer ima 5 cm dolgo brazgotino nad notranjim maleolom, vendar se lahko brazgotina zakrije, kar pomeni, da ni izpolnjen že objektivni pogoj za ugotovitev, da je pri tožniku podana skaženost. Poleg tega ni podan niti subjektivni pogoj oziroma merilo, saj tožnik zaslišan ni potrdil svojih navedb, da bi zaradi tega trpel. Pritožba pri tem neutemeljeno uveljavlja, da toženka navedb o duševnih bolečinah tožnika iz tega naslova ni prerekala, saj je toženka že v odgovoru na tožbo prerekala tako obstoj objektivnih kot subjektivnih meril za prisojo odškodnine iz tega naslova, nadalje pa tudi v prvi pripravljalni vlogi.

16. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku glede na njegove trditve in ugotovljeno potrebo po tuji pomoči, pripada odškodnina iz naslova tuje nege in pomoči le za skupaj 58 ur v skupni višini 290,00 EUR. Sodišče je pri odločanju o zahtevku vezano na trditveno podlago strank (7. člen ZPP) in odloča v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). Tožnik je zatrjeval, da je približno pol leta potreboval tujo pomoč pri zadovoljevanju elementarnih človeških potreb po 2 uri na dan, skupaj 360 ur, zato mu je sodišče prve stopnje po tem, ko je izvedenec pojasnil, da je tožnik potreboval tujo pomoč 14 dni po hospitalizaciji po 5 ur dnevno, nato pa še en mesec približno eno uro na dan, pravilno prisodilo odškodnino za tujo pomoč za 14 dni za 2 uri na dan in za 30 dni po eno uro na dan. Če bi sodišče prve stopnje tožniku za 14 dni po hospitalizaciji prisodilo odškodnino za tujo pomoč za 5 ur na dan, bi preseglo tožbeni zahtevek, saj je tožnik zahteval odškodnino iz tega naslova le za 2 uri na dan za čas 6 mesecev.

17. Utemeljeno pa tožnik nasprotuje datumu, od katerega tečejo prisojene zakonske zamudne obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo pred razširitvijo zahtevka, to je za znesek 17.000,00 EUR. Skladno s 165. členom Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninska obveznost zapade v trenutku nastanka škode, v zamudo s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo pa pride dolžnik po tem, ko ga upnik pozove k plačilu (drugi odstavek 299. člena v povezavi s prvim odstavkom 378. člena OZ). Kot opozarja tožnik v pritožbi, toženka ni prerekala, da ji je dne 19. 7. 2019 poslal odškodninski zahtevek, zato je sodišče prve stopnje napačno štelo, da bi moral tožnik dokazati vročitev odškodninskega zahtevka. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla le, da tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi prišla v zamudo s 5. 8. 2019, kar ne drži,1 ni pa prerekala prejema odškodninskega zahtevka, zato ni bilo potrebno, da bi tožnik vložitev zahtevka dokazoval s povratnico ali kako drugače. Tožniku glede na navedeno pripadajo zakonske zamudne obresti od zneska 17.000,00 EUR od 5. 8. 2019 dalje.

18. Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnika v tem delu in mu že priznane stroške postopka povečalo za 300 točk za odškodninski zahtevek po Odvetniški tarifi (OT) ter posledično tudi materialne stroške. Ker je bila tožniku z odločbo BPP 162/2019 z dne 17. 4. 2019 priznana brezplačna pravna pomoč, odškodninski zahtevek pa je vložil dne 19. 7. 2019,2 ob zaključku postopka na prvi stopnji dne 15. 3. 2023 pa se je še uporabljala ureditev, po kateri je bil odvetnik, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč, upravičen do polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu; ZOdv),3 tožniku za odškodninski zahtevek ne pripada 600 točk, ampak le polovica. Stroški postopka na prvi stopnji se namreč odmerijo in priznajo glede na ureditev, ki velja in se uporablja ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji (drugi odstavek 20. člena ZOdv), ne glede na čas, ko odvetnik priglasi stroške službi za brezplačno pravno pomoč in ne glede na to, kdaj služba za brezplačno pravno pomoč odmeri nagrado. Nova ureditev petega odstavka 17. člena po ZOdv-G,4 na podlagi katere odvetniku za brezplačno pravno pomoč pripada polna nagrada, se je pričela uporabljati 26. 4. 2023, zato tožniku pripada polovična nagrada, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik neutemeljeno nasprotuje tudi zavrnitvi stroškov za vlogo z dne 29. 3. 2022, v kateri je postavil vprašanja za izvedenca iz varstva pri delu, glede na to, da sodišče prve stopnje izvedenca s področja varstva pri delu ni postavilo niti ni pozvalo tožnika, da predloži vprašanja, zato ta vloga ni bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi vlogo z dne 13. 12. 2022, v kateri je na kratko nasprotoval pripombam toženke na mnenje izvedenca medicinske stroke, pravilno štelo za nepotrebno in posledični tožniku ni priznalo stroškov zanjo, tožnik pa v pritožbi niti ne navede, zakaj je bila ta vloga potrebna. Upoštevajoč navedeno tožniku poleg že priznanih 1.980 točk za vloge in naroke, pripada še 300 točk za odškodninski zahtevek, skupaj 2.280 točk. Od tako priznanih točk tožniku pripada še 32,8 točk materialnih stroškov, skupaj torej 2.312,80 točk, kar upoštevajoč vrednost odvetniške točke znese 1.387,68 EUR, povečano za 22 % DDV (305,29 EUR) pa 1.692,97 EUR. Temu znesku je potrebno prišteti še priznane potne stroške odvetnika v višini 41,60 EUR, pričnine v višini 57,60 EUR, sodnega tolmača v višini 56,12 EUR in izvedenca v višini 1.079,42 EUR. Skupaj znašajo stroški tožnika za postopek na prvi stopnji 2.927,71 EUR. Glede na tožnikov uspeh (69,5 %) mora toženka zanj na račun sodišča prve stopnje plačati znesek v višini 2.034,76 EUR.

19. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da mora toženka tožniku od zneska 17.000,00 EUR plačati zakonske zamudne obresti od 5. 8. 2019 dalje, v II. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih mora toženka plačati za tožnika, poviša na 2.034,76 EUR (358. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v majhnem delu, le glede stranskih terjatev, prav tako s pritožbo ni uspela toženka, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbe, mora pa toženka tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku upoštevaje OT in vrednost izpodbijanega dela sodbe s strani toženke (20.490,00 EUR) priznalo: 625 točk za odgovor na pritožbo in 12,5 točk materialnih stroškov, skupaj 637,5 točk, kar znaša 382,50 EUR, povečano za 22 % DDV (84,15 EUR) pa 466,65 EUR. Navedene stroške mora toženka povrniti tožniku, tožnik ima brezplačno pravno pomoč priznano le za sestavo pritožbe, ne pa tudi odgovora na pritožbo (odločba BPP 233/2023 z dne 3. 7. 2023), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Tožnik je trdil, da je toženki dne 19. 7. 2019 poslal odškodninski zahtevek, na katerega ni odgovorila, s plačilom pa je v zamudi najkasneje od 5. 8. 2019. 2 Prvi in drugi odstavek 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči. 3 Ur. l. RS, št. 18/93, 29/96, 24/01, 111/05, 54/08, 35/09, 97/14, 46/16 in 36/19. 4 Ur. l. RS, št. 130/22.