Jedro

V konkretnem primeru tožnikovo nepremično premoženje presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena ZUJF izključuje pravico do BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju organ za BPP) je s sklepom in odločbo Bpp 398/2013 z dne 7. 11. 2013 sklenila, da se postopek odločanja o prošnjah za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), ki ju je tožnik vložil 30. 9. 2013 in se vodita pod Bpp 398/2013 in Bpp 399/2013, združita ter se vodi en sam postopek, pri čemer vodilni spis postane spis Bpp 398/2013, v katerem bo izdana ena sama odločba ter odločila, da se prošnji tožnika za BPP z dne 30. 9. 2013 zavrneta. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 30. 9. 2013 vložil dve prošnji za BPP. Prvo je vložil zaradi pomoči pri pravnem svetovanju in zastopanju v pravdni zadevi P 39/2013 Okrajnega sodišča v Črnomlju, drugo pa zaradi zagovora pred sodiščem prve in druge stopnje v zadevi II K 9804/2013 Okrajnega sodišča v Črnomlju. Glede na to, da je tožnik vložil dve prošnji za BPP, odločitev o njuni utemeljenosti pa temelji na isti pravni in dejanski podlagi, je organ za BPP sklenil, da oba postopka obravnavanja združi (člen 130 Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Pri odločanju o prošnjah za dodelitev BPP se organ za BPP sklicuje na tretji odstavek 11. člena, 13. člen ZBPP, prvi odstavek 8. člena in prvi odstavek 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in 152. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). Upoštevajoč navedene zakonske določbe se od uveljavitve ZUJF pa do 31. decembra 2014 BPP ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihodke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre in ki dosega ali presega 13.780 EUR (peti odstavek 152. člena ZUJF). Organ za BPP je ugotovil, da je tožnik solastnik tudi drugega stanovanja ali hiše, v kateri ne živi. Pri vrednosti navedenih nepremičnin se je oprl na podatke o tržni vrednosti nepremičnin, ki izhajajo iz registra nepremičnin pri GURS. Slednje je pridobil po uradni dolžnosti ter o tem seznanil tudi tožnika. Tožnik je odgovoril, da je res solastnik nepremičnin, ki jih navaja, ki pa sta v izključni uporabi drugega solastnika ter tožniku ne prinašata nobenega dohodka. Glede nepremičnine, ki predstavlja stavbo, v kateri ne biva, pa navaja, da gre za nepremičnino, ki je bila zgrajena leta 1889 in je ostanek domačije. Slednja je v slabem stanju, ni primerna za bivanje ter tožniku ne prinaša dohodkov.

Organ za BPP ugotavlja, da gre za podatek o vrednosti nepremičnine, ki izhaja iz registra nepremičnin GURS, zaradi česar meni, da je uporaba teh podatkov, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti, pravilna. Mogoče je sicer dokazovati drugačno vrednost nepremičnine od tiste, ki jo vsebujejo javne evidence, a tožnik ne zatrjuje, da bi bila vrednost nepremičnine nepravilno ugotovljena. Na odločitev pa ne vpliva podatek, da tožnik ne uporablja nepremičnin ter da mu ne prinašajo nobenega dohodka. Zato zaključuje, da tožnik (že brez upoštevanja vrednosti nepremičnine, v kateri biva), razpolaga s premoženjem, ki presega 13.780,00 EUR, zaradi česar ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, kar je razlog, da se tožnikova prošnja zavrne.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja vse tožbene razloge. Meni, da je bila v predmetni zadevi izpodbijana odločba izdana preuranjeno, ker tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi lahko podal svojo izjavo „glede na zbrano procesno gradivo s strani tožene stranke po uradni dolžnosti ter se do tega procesnega gradiva lahko opredelil“. Prav tako tožena stranka ni omogočila tožniku udeležbe v tem postopku in tožnika ni zaslišala, niti ga ni pozvala na dopolnitev njegove prošnje za dodelitev BPP. Posledično temu je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnik je izkazal svoje slabo premoženjsko stanje in tudi okoliščine, da za uveljavljanje svojih pravic potrebuje BPP v zaprošeni vsebini. Tožnik je zelo slabega premoženjskega stanja in je to tudi izkazal. Prav tako je tožnikova žena zelo hud onkološki bolnik ter ima tako tožnik še dodatne izdatke. Tožnik predlaga, da sodišče v navedeni zadevi opravi glavno obravnavo in na njej zasliši tožnika in izvede vse ostale predlagane dokaze. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati pravico do BPP po obeh vlogah, ki jih je tožnik vložil 30. 9. 2013, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka. Prosi tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču posredovala spisno dokumentacijo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih navaja, zato se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi temelji odločitev tožene stranke o zavrnitvi BPP na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP, ker njegovo premoženje presega znesek 13.780,00 EUR, ki je opredeljen v petem odstavku 152. člena ZUJF. Navedeni zaključek ima podlago na podatkih GURS, iz katerih izhaja vrednost nepremičnin, katerih lastnik je tožnik. Tožnik je bil v postopku z navedenimi podatki seznanjen (pisno), vendar jim po vsebini ni ugovarjal. Navajal je le, da nepremičnin ne uporablja in da mu ne prinašajo nobenega dohodka. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi pa omenjene navedbe ne morejo vplivati. Ker je bil tožnik v postopku seznanjen z ugotovitvami tožene stranke, je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje, da v postopku ni imel možnosti, da se opredeli do ugotovitev tožene stranke, kot tudi tožnikovo sklicevanje, da bi moral biti zaslišan. Tožnik v tožbi tudi ni pojasnil, kaj bi v zvezi z zaključkom tožene stranke, ki se nanaša na ugotovljeno finančno stanje tožnika, ki je relevantno za odločitev v predmetni zadevi, lahko še pojasnil ter s tem vplival na možnost, da bi bilo v zadevi odločeno drugače. V zadevi je bistvena ugotovitev, da tožnikovo nepremično premoženje presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena ZUJF izključuje pravico tožnika do BPP.

Na drugačno odločitev ne vplivajo tožnikove navedbe, ki se nanašajo na zdravstveno stanje njegove žene, kar naj bi tožniku povzročalo še dodatne izdatke. Navedene okoliščine je tožnik navedel šele v tožbi in zato predstavljajo tožbeno novoto, ki je tožnik ne more uveljavljati, če je imel možnost navajati to dejstvo v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi sicer navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Ker tožnik tega ni storil, gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni moglo upoštevati. Lahko pa jih tožnik uveljavlja v novem postopku ob izpolnjevanju tudi drugih pogojev po ZBPP.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče ni odločalo o zahtevi za oprostitev plačila sodnih taks, ker se po določbah četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v postopku dodelitve BPP sodna taksa ne plačuje.