Jedro

Ker tožeča stranka od 19.11.1992 ni imela odobrenega koriščenja letnega dopusta na način, kot je pri toženi stranki v praksi uveljavljen, je bila od tega dne dalje neopravičeno odsotna z dela več kot 5 delovnih dni. Samo število dni rednega letnega dopusta, ki še ni izkoriščen, na presojo upravičene odsotnosti v sporni zadevi ne more vplivati. Glede na to, da se je tožeča stranka po domnevno izkoriščenem dopustu vrnila na delo, pa ji lahko delovno razmerje zakonito preneha le po 5 točki namesto 6. točki 100. člena ZDR. Zato je bilo potrebno pritožbi v tem obsegu ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo zaradi pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se tožniku prizna obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami, vključno z pripadajočo plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih akontacij do plačila za čas od 19.11.1992 do 27.1.1993. V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sklep direktorja tožene stranke AS/nm z dne 11.12.1992 in komisije za ugovore z dne 20.1.1993, s katerima je bilo odločeno, da tožeči stranki preneha delovno razmerje z 19.11.1992 nista zakonita, da tožeči stranki delovno razmerje na tej podlagi ni prenehalo ampak še traja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 19.11.1992 dalje izplačati osebni dohodek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih akontacij ter vse prispevke Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Hkrati je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbe.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena. Ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju, ko je sodišče prve stopnje razčistilo vsa, za razsojo zadeve odločilna dejstva, je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je enako kot toženec v predhodnem postopku štelo, da je izpolnjen dejanski stan za prenehanje delovnega razmerja tožniku po 6. točki 100. člena namesto 5. točki istega člena zakona o delovnih razmerjih. Ker iz celotnega dokaznega gradiva izhaja, da se je tožnik 9.12.1992, potem, ko je po 18.11.1992 domnevno koristil letni dopust, vrnil na delo, so izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja le po 5. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90 in 5/91), ki določa, da delavcu delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če je bil neopravičeno odsoten zaporedoma 5 delovnih dni in se vrne na delo.

Glede na to, da je bil drugostopni izpodbijani sklep komisije za ugovore z dne 20.1.1993 tožniku, kot izhaja iz tožbe, vročen 27.1.1993, je s tem dnem postal dokončen in mu tako lahko delovno razmerje zakonito preneha šele s tem datumom. Zato je bilo potrebno v tem obsegu pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, upoštevajoč 4. točko 373. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - Ur. l. SFRJ št. 4/77 s poznejšimi spremembami), spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka.

V vsem ostalem pa tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe tako, da po vsebini enaka pritožbena stališča, kot so bila že uveljavljana pred prvostopnim sodiščem, niso utemeljena. Ker tožeča stranka od 19.11.1992 potem, ko je 18.11.1992 poteklo s sklepom z dne 4.5.1992 odrejeno začasno čakanje na delo doma, po prepričljivi ugotovitvi prvostopnega sodišča ni imela odobrenega koriščenja rednega letnega dopusta na način, kot je bil pri toženi stranki uveljavljen, saj ni pridobila izpolnjene in s strani neposredno nadrejenega delavca podpisane dovolilnice, je popolnoma pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je bila od 19.11.1992 dalje neupravičeno odsotna z dela več kot 5 delovnih dni. Glede na to, da je zakonito koriščenje letnega dopusta in posledično opravičena odsotnost z dela pogojena z odobritvijo delodajalca razen izjeme, ki jo v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nasprotna stališča pritožnika niso pravilna, navedbe o razpoložljivem številu dni dopusta in očitki o prisilnem trganju 9 dni v mesecu maju ter 3 dni iz leta 1991, pa za razsojo zadeve pravno popolnoma irelevantne. Iz istih razlogov so neupoštevne vse tiste pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka drugače vrednoti verodostojnost izpovedbe zaslišane priče N. M. in pomen pričevanja V. T. o načinu odobravanja koriščenja letnega dopusta. Prav slednja priča, kot je razvidno iz obravnavnega zapisnika in njeno izpoved pravilno povzema celo pritožnik, je potrdila v praksi uveljavljen način odobravanja dopusta z posebnimi pisnimi dovolilnicami, po predhodnem soglasju nadrejenega delavca. Iz tega razloga vpisan in naknadno črtan letni dopust v evidenčnem listu zaposlenosti in odsotnosti, za kar je bila sicer pooblaščena N. M., kot tedanja tajnica pri toženi stranki, ki pa razen vodenja tovrstne evidence ni imela nikakršnih pooblastil za odobravanje koriščenja dopusta, ne morejo vplivati na bistveno pravilno ugotovitev, da je bila tožeča stranka od 19.11.1992 dalje neupravičeno odsotna z dela in to ne glede na to, ali bi imela na razpolago še zadostno število dni rednega letnega dopusta, s katerimi bi lahko naknadno pokrila odsotnost z dela.

Ker tožeča stranka tudi v pritožbenem postopku ni predložila nobenega dokazila iz 2. odstavka 173. člena ZPP, s katerim bi poskušala dokazati nezmožnost plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje njen predlog utemeljeno zavrnilo in je iz istih razlogov tudi pritožba v tej smeri morala ostati brezuspešna. Upoštevajoč 2. odstavek 154. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče hkrati sklenilo, da tudi priglašene stroške pritožbe za delo pooblaščenega odvetnika trpi sama, saj je s pritožbo uspela le v manjšem obsegu.

Zakon o pravdnem postopku je na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94) uporabljen kot predpis Republike Slovenije.