Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravdni stranki sta v času tožnikovega črpanja kredita živeli skupaj, zato bo moralo sodišče, po ustrezno opravljenem materialno procesnem vodstvu, v skladu z določilom 285. člena ZPP raziskati, kaj dejansko pomeni toženkin pisni prevzem obveznosti vračila 15.000,00 EUR tožniku po razpadu njune zveze in ali morda predstavlja posojilna pogodba navidezen pravni posel.
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v višini 937,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče dokaze presodilo površno, splošno in nepopolno, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določil 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovitev, da toženka ni prejela posojila, predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so podana nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb prič, in med samimi izpovedbami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se sodišče ni opredelilo do neskladnosti med navedbami toženke in izpovedbami prič, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne more preizkusiti. V 1. členu posojilne pogodbe z dne 16. 1. 2013 sta pravdni stranki prostovoljno in sporazumno ugotovili, da je tožnik toženki 21. 9. 2012 izročil 15.000,00 EUR. Posojilo ji je izročil zaradi njene želje, da bi z R. K. odprla svojo gostinsko dejavnost. To je potrdil Z. A.. Takšne navedbe so v celoti podprte z dogajanjem v družbi T., d.o.o., in ustanavljanjem družbe L., d.o.o. V času trajanja njunega razmerja ji je izročil posojilo brez pogodbe, po prenehanju razmerja pa je želel imeti pisno posojilno pogodbo. Da se je v zvezi s podpisom pogodbe ustavil za 10-15 minut pri toženki v Ljubljani, je izpovedal M. K. Drugačen zaključek je v nasprotju s povzetim dejanskim stanjem v 12., 13., 14. in 15. točki izpodbijane sodbe. Tožnik je dejansko stanje predstavil koherentno, smiselno in celovito, toženka pa je v zvezi s posojenim zneskom štirikrat spremenila trditve. Ravno tako je spreminjala navedbe v zvezi s podpisom pogodbe, navedbe o maltretiranju pa niso resnične. Nerazumljiva je argumentacija sodišča v 12. točki obrazložitve, ki zanemari izpovedbo D. H., da je toženkin denar dajal tožniku in da mu je toženka povedala za dolg. O dogovoru med tožnikom in R. K. D. H. ni vedel izpovedati ničesar. V nasprotju s prepričljivim pričanjem D. H. je sodišče poklonilo vero M. J., ki pa je izpovedal le, da ni bilo nobenega dogovarjanja o vlaganju v lokal L. in tudi nobenega sestanka. Izpovedal je še, da mu R. K. ni dal denarja za najemnino, kar pa izpodbija toženkino verzijo zgodbe, da naj bi tožnik dal posojilo R. K. za plačilo najemnine M. J. To nedoslednost je sodišče utemeljilo s sklicevanjem na neprepričljivo izpovedbo S. Z., kar predstavlja absolutno bistveno kršitev ZPP. S. Z. ne gre verjeti tudi zaradi njenih sorodstvenih vezi s toženko. Sicer pa je navedla le variacije, ki niso enotne z izpovedbami drugih prič in navedbami toženke. Tožnik smiselno enako izpodbija verodostojnost izpovedbe D. Z. Toženka je navedla, da je prišlo do sestanka o vlaganju v lokal Legende, ki naj bi se ga udeležili pravdni stranki, M. J., R. K., S. C. in S. Z., v odgovoru na tožbo pa je navedla, da naj bi bila na sestanku prisotna D. Z. Navedeni sestanek je izmišljen. Nesmiselna je navedba D. Z., da naj bi bil M. J. prisoten pri pogovorih o odobritvi kredita in njegovi namembnosti za vnaprejšnje plačilo najemnin, ko pa M. J. o tem ni vedel izpovedati ničesar. D. Z. je vse slišala od tretjih oseb. Pričanje R. K. ni verodostojno, saj je podpisal izjavo, da je prejel 15.000,00 EUR, na naroku pa je navedel, da denarja ni nikoli videl. Tožnik tudi ni želel vstopiti v njegov lokal kot solastnik. Drugačna ugotovitev sodišča v 13. točki obrazložitve je protislovna. V 12. točki so povzete izpovedbe prič, ki so glede spornega denarja podale vsaka svojo verzijo. Izročanje denarja tožniku, ki ga je opravil D. H., ne dokazuje, da je tožnik želel vstopiti kot solastnik v lokal R. K. Tožniku je posojeni denar vračala tudi tožnica osebno, kar potrjuje, da je ona prejemnica posojila. Do te nedoslednosti se sodišče ni opredelilo. Tožnik se ni hvalil, da je lokal njegov. Navedba v 11. točki obrazložitve, da je tožnik najprej navedel, da je denar dal toženki, in nato dodal, da je bil denar doma, v ničemer ne omaje dejstva, da je toženka prejela sporno posojilo. Iz odrezkov položnic ne izhaja, da jih je plačeval tožnik in kdo je zanje dal denar. Toženka ni podpisala posojilne pogodbe zaradi psihičnih pritiskov tožnika. Njene navedbe v zvezi s podpisom so nekoherentne in nesmiselne. Ravno tako so nesmiselne navedbe, da mu je vračala denar v imenu R. K., ker slednji ne bi znal izpolniti položnice. Toženka je tožniku dejansko vračala prejeto posojilo.
3. Toženka ni podala odgovora na pritožbo.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Tožnik zatrjuje, da sta s toženko sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere ji je posodil 15.000,00 EUR. Toženka je obstoj pogodbe zanikala. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da podpisana posojilna pogodba ni bila izpolnjena in da tožnik toženki ni izročil denarja. Zaključilo je, da je tožnik denar obdržal sam in bedel nad njegovo porabo, nekaj denarja pa je izročil R.K. za potrebe poslovanja lokala.
6. V skladu z 8. členom ZPP mora biti dokazna ocena vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj vestna, skrbna in racionalno argumentirana.(1) Dokazna ocena mora ustrezati standardu skrbnosti, kar pomeni, da mora biti argumentacija sodišča logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Tožnik je predložil dokazilo o izročitvi denarja toženki (priloga A 2) ter tudi dokazilo, da mu je banka odobrila kredit za 15.000,00 EUR (priloga A 4). Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izpovedb toženke, S. Z., D. Z. in R. K., na katerih nedoslednost pritožba utemeljeno opozarja, zaključilo, da posojilno razmerje med pravdnima strankama ne obstoji.
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v kritičnem času delala v lokalu, ki ga je imel R. K. v najemu od M. J. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbam toženke, S. Z. ter D. Z. o delni namembnosti tožnikovega kredita (priloga A 4) za plačilo najemnin lastniku lokala M. J. Vendar se omenjena ni spomnil, da bi od K. prejel najemnino, in je izpovedal, da mu Kosić še danes dolguje denar. D. Z. in S. Z. sta izpovedali, da je bil M. J. navzoč pri razgovoru o vnaprejšnjem plačilu najemnin, M. J. pa je jasno povedal, da mu ni nihče ponudil takojšnjega plačila. Čeprav je R. K. podpisal izjavo, da je od tožnika prejel 15.000,00 EUR posojila v gotovini, je na glavni obravnavi izpovedal drugače. Sodišče je kljub temu na podlagi njegove izpovedbe in izpovedbe D. Z. ugotovilo, da je tožnik želel postati solastnik lokala. Svojo ugotovitev je utemeljilo z utemeljitvijo, da je D. H. od toženke prejemal denar in ga nakazoval tožniku. Vendar se ni opredelilo do izpovedbe H., da mu je toženka povedala, da dolguje tožniku denar, o kakršnemkoli dogovoru med Kosićem in tožnikom pa H. ni vedel izpovedati ničesar. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik, sklicujoč se na izpovedbi M. J. in D. H., utemeljeno izpostavlja pomanjkljivost sprejete dokazne ocene ter tudi nekonsistentnosti in nasprotja v izpovedbah toženke in prič D. Z., S. Z. ter R. K. Glede na uspeh celotnega dokaznega postopka je s stališča splošnih izkustvenih pravil preuranjeno sklepanje, da tožnik toženki ni izročil denarja. Pravdni stranki sta v kritičnem času živeli skupaj, toženka je po prenehanju njunega razmerja tožniku tudi dejansko vračala določene vsote denarja, s podpisom posojilne pogodbe z dne 16. 1. 2013 pa je tudi potrdila prejem denarja. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, njegovi argumenti pa niso logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Ker se zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP sodbe ne da preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z določilom prvega odstavka 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
8. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceno opraviti skrbno, natančno in upoštevajoč metodološke napotke iz 8. člena ZPP, pri čemer morajo biti argumenti sodišča logično prepričljivi in preverljivi. Pravdni stranki sta v času tožnikovega črpanja kredita živeli skupaj, zato bo moralo sodišče, po ustrezno opravljenem materialno procesnem vodstvu, v skladu z določilom 285. člena ZPP raziskati, kaj dejansko pomeni toženkin pisni prevzem obveznosti vračila 15.000,00 EUR tožniku po razpadu njune zveze in ali morda predstavlja posojilna pogodba z dne 16. 1. 2013 (priloga A 2) navidezen pravni posel. V skladu z drugim odstavkom 50. člena OZ namreč v primeru, če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. V primeru, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo navideznost posojilne pogodbe, pa moralo ugotoviti tudi dejansko naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama, ki bi se lahko v okoliščinah konkretnega primera med drugim materialnopravno presojalo npr. tudi z vidika skupnih vlaganj pravdnih strank ali toženkinega prevzema obveznosti.
9. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem drugostopenjske odločbe. Posledično se pritožbeno sodišče do ostalih navedb pritožbe ni opredelilo.
10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.
Op. št. (1): J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 90.