Jedro

Tožnica je zapustila RS skupaj z družino septembra 1991 in od tedaj dalje živi v Republiki Srbiji. Njen odhod iz RS ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker je tožnica zapustila RS pred 26. 2. 1992. Tožnica tudi ni izkazala nobenega drugega razloga iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki jo je tožnica vložila dne 15. 7. 2013 na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V obrazložitvi navaja, da je ugotovil, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je imela na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS na naslovu A., zato bi morala izkazati tudi, da od tega datuma dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živi. Z navedbami v tožničini izjavi in zaslišanjem tožničinega očeta, ki je bil zaslišan zaradi tožničine tedanje mladoletnosti, je bilo ugotovljeno, da je družina zapustila Slovenijo septembra 1991 zaradi izgube službe in stanovanja. Ko so se spomladi leta 1992 poskušali vrniti v Slovenijo, so bili na mejnem prehodu s Hrvaško zavrnjeni. Tožničin oče je nato sam prvič vstopil v Slovenijo leta 2001 (dvakrat), 2003, 2004, 2005 (trikrat), 2006 (dvakrat) in 2008, medtem ko so njegova žena in hčerki B.B. in C.C., prvič vstopile v RS šele 15. 2. 2007. Ker je družina zapustila RS zato, ker je tožničin oče izgubil službo, torej zaradi izbrisa, je organ, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD, štel, da je pri tožnici izpolnjen pogoj dejanskega življenja za obdobje 5 let, od septembra 1991 do septembra 1996 ter da ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS za naslednje nadaljnje obdobje 5 let, to je za obdobje od septembra 1996 do septembra 2001, saj je tožničin oče izjavil, da se je tožnica z družino prvič vrnila v Slovenijo šele 15. 2. 2007. Tožnica torej pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, čeprav je prvostopenjski organ napačno štel, da je pri tožnici ugotovljen razlog za upravičeno odsotnost iz 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnica RS ni zapustila zaradi posledic izbrisa dne 26. 2. 1992, temveč je zapustila RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, saj jo je zapustila septembra 1991. Tožničin odhod iz RS, ki traja že od septembra 1991 dalje, tudi ni posledica katerega od drugih razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato tožničina odsotnost iz RS ne more biti upravičena odsotnost. Glede na navedeno torej tožnica ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

3. Tožnica zoper takšno odločitev vlaga tožbo. V njej navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo kršeno materialno pravo. Leta 1991 je namreč njena družina morala zapustiti A., ker so bili starši "lepo naprošeni", da ne hodijo v službo in da naj zapustijo stanovanje, zato so v strahu za varnost Slovenijo zapustili. Družina je morala zapustiti Slovenijo zaradi vojnih razmer in ji je bil kot posledica izbrisa iz registra onemogočen vstop v Slovenijo. S tem v zvezi je sklep Ustavnega sodišča RS iz leta 2003 ugotovil, da se morajo izdati dovoljenja stalnega bivanja, ki bodo imela retroaktivno delovanje od dneva izbrisa iz registra. Prijava prebivanja v RS je bila opravljena brez odjave njenih staršev. Z ZUSDDD niti z drugimi zakonskimi predpisi RS, tudi niso predpisane maksimalno dovoljene odsotnosti iz RS. Zato meni, da so ji bile kršene človekove in državljanske pravice iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, oba navedena sklepa prekliče in ji prizna pravico do pridobitve stalnega prebivanja na območju RS v navedenem obdobju.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bila tožnica državljanka druge republike nekdanje SFRJ, ki je imela na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče (na navedenem naslovu v A.) in bi zato morala izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živela.

9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita. Pravilnost odločitve namreč podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, tako izhaja, da je tožnica zapustila RS skupaj z družino septembra 1991 in od tedaj dalje živi v Republiki Srbiji. Kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, tožničin odhod iz RS ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker je tožnica zapustila RS pred 26. 2. 1992, saj jo je zapustila septembra 1991. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo istega organa, da tožnica tudi ni izkazala nobenega drugega razloga iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Na podlagi teh ugotovitev je zato pravilen zaključek obeh upravnih organov, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Ker torej tožnica tega pogoja ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS po določbi prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

11. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Neutemeljena je tožbena navedba, da je morala družina zapustiti RS zaradi vojnih razmer in da ji je bil kot posledica izbrisa iz registra onemogočen vstop v Slovenijo. Tožnica je zapustila Slovenijo septembra 1991, zaradi izgube zaposlitve staršev. Res je bila odjavljena iz registra stalnega prebivalstva, vendar je Slovenijo zapustila pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, saj jo je zapustila pred 26. 2. 1992. V Slovenijo se ni vrnila vse do 15. 2. 2007. Sodišče tožnici tudi pojasnjuje, da je bila Novela ZUSDDD, ki predstavlja pravno podlago za odločitev o obravnavani sporni zadevi, sprejeta na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča RS, da je ZUSDDD kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili dne 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Tedaj veljavni 1. člen ZUSDDD je bil po mnenju Ustavnega sodišča neustaven, ker ni točno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil z Novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča RS, med drugim določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v RS (prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD). To je Novela ZUSDDD storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma. Opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz RS ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da ZUSDDD ne opredeljuje maksimalno dovoljene odsotnosti iz RS. Glede na navedeno sodišče tudi ni moglo slediti tožbeni navedbi, da je bila tožnici kršena pravica iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic.

12. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Sodišče v tej zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, poleg tega narava stvari v danih okoliščinah obravnavanega primera niti ne zahteva meritornega odločanja sodišča o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji sodnega senata, ker je ocenilo, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).