Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko materialnopravno presojo, da je toženec tožniku v obravnavanih mesecih nezakonito bistveno zmanjšal plačo, zato je ta na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tožniku pravilno prisodilo zneske nezakonitih znižanj plač (44. člen ZDR-1), na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 pa tudi odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku neizplačane dele plače v skupnem znesku 2.321,40 EUR oziroma v mesečnih zneskih, razvidnih iz I. točke izreka sodbe, z obrestmi od 13. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. Iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela od oktobra 2016 do novembra 2018 mu je dolžan plačati skupno 3.884,92 EUR oziroma mesečne zneske, razvidne iz II. točke izreka sodbe, z obrestmi od 13. dne v mesecu za stroške preteklega meseca do plačila. Plačati mu mora tudi odpravnino v znesku 7.511,48 EUR z obrestmi od 14. 2. 2019 do plačila (III. točka izreka sodbe), odškodnino namesto odpovednega roka v znesku 3.755,74 EUR z obrestmi od 4. 6. 2019 do plačila (IV. točka izreka sodbe) in nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leti 2018 in 2019 v znesku 1.877,87 EUR z obrestmi od 4. 6. 2019 do plačila (V. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za odvod davkov in prispevkov (VI. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 2.889,13 EUR stroškov postopka (VII. točka izreka sodbe), s sklepom z dne 27. 9. 2021 pa, da mu je dolžan povrniti tudi stroške sodne takse v višini 414,00 EUR.

2. Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in zoper sklep z dne 27. 9. 2021 zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Sodišče ne bi smelo ugotoviti, da je odločitev o znižanju plače sprejela nepristojna oseba, saj tožnik tega ni zatrjeval, prav tako ni trdil, da skupščina ni sprejela ustreznega sklepa o znižanju plače. Ni upoštevalo, da lahko direktor kot 73 % lastnik toženca sprejme vsako statusno odločitev sam, torej tudi za veljavno znižanje plač ni potrebno soglasje vseh družbenikov. Znižanje plače za 10 % ne predstavlja bistvenega zmanjšanja plače, sicer pa je kljub temu znižanju tožnik za oktober in november 2017 prejel višjo bruto plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi. To velja tudi za ostale mesece, razen za julij in september 2018. Kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti delavcem niso bili neznani ali presplošni. V sklepu z dne 1. 3. 2015 so navedeni razlogi za znižanje plače, ti pa so bili podani tudi pri tožniku (škoda zaradi njegovega dela, zanemarjanje kupcev, zmanjšanje prodaje ...). Direktor je izpovedal, kakšni so bili letni načrti in kakšne rezultate bi moral doseči toženec, to pa je moralo biti znano tudi tožniku, saj naj bi to pripravil on. Toženec je povračilo stroškov prevoza na delo spremenil na zahtevo delovne inšpekcije, ki je trdila, da njihovo izplačevanje v kilometrini pomeni prikrito neobdavčeno izplačilo dobička. Tožnik je bil zato upravičen le do povračila v višini mesečne vozovnice za vlak. Nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust mu ne pripada, saj mu je delovno razmerje prenehalo, ker je podal izredno odpoved, za katero ni bilo zakonitega razloga. Zaradi vsega navedenega je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo sklepa in izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga pritožbenemu sodišču, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo zaključek o nezakonitem znižanju plač iz naslova delovne uspešnosti. Oprlo ga je na naslednje ugotovitve: direktor ne bi smel sam sprejeti odločitve o znižanju plač; cilji, ki naj bi jih dosegel tožnik, niso bili določeni; toženec ni sprejel ustreznih kriterijev in meril za odmero delovne uspešnosti.

7. V 4.2. točki pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da lahko osnovno plačo tožnika zniža skupščina družbenikov. Pritožba zmotno očita neobstoj tožnikovih trditev o tem, da odločitve o znižanju plač ni sprejela pristojna oseba. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da do znižanja plač ni prišlo na podlagi odločitve skupščine, na prvem naroku pa dodal, da skupščina v obdobju 2017 – 2018 ni bila sklicana, še manj zaradi odločitve o zniževanju plač delavcev. Te navedbe so po presoji pritožbenega sodišča predstavljale ustrezno trditveno podlago za to, da je prvostopenjsko sodišče raziskovalo, ali je odločitev o znižanju plač sprejela pristojna oseba.

8. Zmotne so pritožbene navedbe, da je direktor lahko sam sprejel odločitev o znižanju plače. Ta je sicer res 73 % lastnik toženca, vendar sta pogodbeni stranki v 4.2. točki pogodbe o zaposlitvi jasno določili, da lahko osnovno plačo tožnika zniža skupščina družbenikov. Prvostopenjsko sodišče je glede na ugotovitev, da skupščina ni bila sklicana (27 % lastnik je A.) in o plači tožnika ni odločala, pravilno zaključilo, da je bilo znižanje plače že iz tega razloga nezakonito. Pritožba neuspešno izpostavlja, da lahko direktor zaradi 73 % deleža glasovalnih pravic vsako odločitev dejansko sprejme sam. Če bi bila odločitev o znižanju plače le v pristojnosti direktorja, v pogodbo o zaposlitvi ne bi bila vnesena zgoraj citirana določba (4.2. točka). Ne glede na delež glasovalnih pravic zato izključitev manjšinskega družbenika iz odločanja o znižanju plače tožnika pomeni neposredno kršitev 4.2. točke pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožba se zmotno zavzema za to, da sklep o gibljivem delu mesečne plače z dne 1. 3. 2015 predstavlja ustrezna merila za ugotavljanje delovne uspešnosti v smislu drugega odstavka 127. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; ZDR-1) in 86. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 94/2010 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da ta sklep le našteva primere, ki naj bi bili podlaga za dodelitev stimulacije ali destimulacije, ne opredeljuje pa nobenih vsebinskih kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče z vidika gospodarnosti, kvalitete in obsega opravljanja dela na preverljiv način določiti delovno uspešnost ali neuspešnost oziroma konkretizirati njen odstotek. Predvsem pa toženec tudi ni podal trditev oziroma ni dokazal, kako je ob uporabi sklepa, na katerega se sklicuje, določil konkretne odstotke znižanja tožnikovih plač za vsak posamezen vtoževani mesec. Pravilna je tudi prvostopenjska ugotovitev, da je skladno s 4.2. točko pogodbe o zaposlitvi znižanje ali povečanje tožnikove osnovne plače odvisno od doseganja ciljev, katerih obstoj pa ni bil dokazan. Pritožba neutemeljeno opozarja na (tudi sicer le splošno) izpoved direktorja o letnih načrtih toženca in kakšne rezultate bi ta moral doseči. Prvostopenjsko sodišče se je namreč v tem delu pravilno sklicevalo na pomanjkljivo trditveno podlago, ki je izvajanje dokazov ne more nadomestiti.

10. Toženec je zaradi slabe osebne ocene izplačal tožniku znižano plačo, in sicer: 10 % za oktober 2017 in november 2017, 20 % za april 2018, maj 2018 in junij 2018, 40 % za julij 2018 ter 20 % za avgust 2018 in september 2018. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje prvostopenjskega zaključka, da je to predstavljalo bistveno zmanjšanje plač v smislu 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Že 10 % znižanja ni mogoče šteti za manj pomembno prikrajšanje delavca, zlasti pa ne petkratnega 20 % znižanja in enkratnega 40 %, pri čemer je toženec izvajal kontinuirano znižanje za obdobje od aprila 2018 do septembra 2018. Te presoje ne spremeni pritožbena navedba, da je tožnikova plača kljub znižanju za oktober 2017 in november 2017 znašala 1.800,23 EUR bruto, torej več kot 1.500,00 EUR bruto, kolikor je bila višina osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da znesek 1.800,23 EUR ne predstavlja le osnovne plače, temveč vključuje dodatek za minulo delo, poleg tega sta se stranki v aneksu z dne 1. 12. 2005 dogovorili za valorizacijo osnovne bruto plače. Sicer pa je ključno, da citirana določba ZDR-1 ne zahteva, da mora biti podano bistveno zmanjšanje osnovne plače, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Uporabi pojem "bistveno zmanjšana plača", kar pomeni, da se obstoj dejanskega stanu iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 presoja z vidika celotne plače, ki bi sicer pripadala delavcu. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik tudi v preostalih spornih mesecih, razen za julij 2018 in september 2018, prejel višjo plačo kot 1.500,00 EUR bruto. Nepomembno je tudi pritožbeno izpostavljanje višine tožnikove plače za oktober 2018 in november 2018, saj ta dva meseca nista bila predmet tožbe.

11. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko materialnopravno presojo, da je toženec tožniku v obravnavanih mesecih nezakonito bistveno zmanjšal plačo, zato je ta na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tožniku pravilno prisodilo zneske nezakonitih znižanj plač (44. člen ZDR-1), na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 pa tudi odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko odločitev, da je toženec dolžan plačati tožniku razliko v stroških za prevoz na delo in iz dela ter vztraja, da mu pripada le povračilo mesečne vozovnice za vlak, ki mu ga je izplačal. Ob ugotovitvi, da tožnik ni imel možnosti javnega prevoza, je sodišče prve stopnje upoštevajoč sklep o povračilu stroškov prevoza na delo in iz dela z dne 30. 9. 2015 pravilno zaključilo, da je za vtoževano obdobje toženec dolžan tožniku plačati razliko med že izplačanimi stroški prevoza in stroški, izračunanimi tako, da se število prevoženih kilometrov od kraja bivanja tožnika do delovnega mesta pomnoži z 0,18 EUR. Tak izračun je skladen tudi z ustnim dogovorom ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in takratnim direktorjem toženca. Pritožba navaja, da je iz plačila stroškov prevoza v višini kilometrine prešla na izplačilo v višini mesečne vozovnice za javni promet zato, ker je to zahtevala delovna inšpekcija, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to iz dokaznega postopka ne izhaja.

13. Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja razlogov, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo odločitev, da je toženec dolžan plačati tožniku denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 in sorazmerni del leta 2019. Ker je tožnik dokazal obstoj zakonitega odpovednega razloga, je neutemeljen pritožbeni očitek, da mu to nadomestilo ne pripada, ker naj ne bi bilo razloga za podajo izredne odpovedi.

14. Upoštevajoč načelo uspeha v postopku je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo povračilo stroškov postopka (154. člen ZPP).

15. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. in 165. člen ZPP).