Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku za škodo, ki mu jo je povzročil toženec, odškodnino v znesku 1.010.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženo stranko še obsodilo na plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 114.827,00 SIT. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na znesek 760.000,00 SIT, v preostalem delu pa je pritožbo tožene in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni. Tožeča stranka mora po tej sodbi sama trpeti svoje pritožbene stroške.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Drugostopno sodbo izpodbija še za nadaljnjih 260.000,00 SIT. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje premalo upoštevalo razloge za znižanje na prvi stopnji prisojene odškodnine. Meni, da so bile vse pritožbene navedbe realne in da je sodišče druge stopnje prevrednotilo telesne in duševne bolečine, ki jih je pretrpel tožnik. Pravična odškodnina bi bila, po njenem mnenju, za fizične bolečine v znesku 200.000,00 SIT ter za duševne bolečine 250.000,00 SIT. Kar zadeva strah, se tožena stranka sklicuje na svojo pritožbo. Tožnikov zahtevek bi bil tako utemeljen do višine 500.000,00 SIT. Dejstvo je, da si je veliko poškodb tožnik prizadejal sam. Zato tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino zniža še za nadaljnjih 260.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija samostojno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje. V njem se zato ni dovoljeno sklicevati na navedbe, ki so bile predmet obravnavanja med postopkom na prvi in drugi stopnji. Zato je revizijsko sodišče del revizije, v katerem se tožena stranka glede pretrpljenega strahu sklicuje na svojo pritožbo, štelo za neobrazloženega. Tudi v preostalem delu je obrazložitev revizije izjemno skopa, saj ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev o višini odškodnine.

Zatrjevano dejstvo, da je veliko poškodb tožnik utrpel zato, ker si jih je prizadejal sam, pa revizijsko sodišče, zaradi nedovoljenega posega v dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP), ni smelo upoštevati.

Materialnopravni preizkus drugostopne sodbe pa je pokazal, da je bilo materialno pravo, tj. 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) na pritožbeni stopnji pravilno uporabljeno.

Tako je pravilna odločitev glede odškodnine za telesne bolečine.

Sodišče druge stopnje je v zadostni meri upoštevalo vsa merila, ki so za odločitev o tej vrsti odškodnine odločilna. Kljub relativno nezahtevni poškodbi je ta povzročila pri tožniku vrsto neprijetnosti in bolečin med zdravljenjem. Ob dejstvu, da je šlo za poškodbo obeh rok, kar je že samo po sebi izrazito neprijetna in funkcionalno omejujoča poškodba, je sodišče pravilno upoštevalo tudi številne preglede v ambulanti, 20-dnevno imobilizacijo, rentgensko slikanje ter dolgotrajno fizioterapijo. Za vse te neprijetnosti je prisojena odškodnina v znesku 250.000,00 SIT, v povezavi z 2. odstavkom 200. člena ter sodno prakso v primerljivih primerih, materialnopravno pravilna.

Pravilno pa je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ocenil zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti in v zvezi s tem tudi omejitve, ki obstajajo in ki jih bo moral tožnik glede na svojo starost trpeti še sorazmerno dolgo (v času nesreče star 39 let). Sodišči sta pri tem pravilno upoštevali tudi sodno prakso v primerljivih primerih.

Materialnopravni preizkus po uradni dolžnosti višine odškodnine za strah končno ne more pripeljati do drugačne odločitve tudi za to vrsto škode.

Revizija je zato v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.