Jedro

Tožnice so tožbo umaknile, tožena stranka pa je z umikom soglaša. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnice tožbe niso umaknile zaradi tega, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je glede na datum sklenitve kolektivne pogodbe očitno, da bi bil, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnice so zato toženi stranki dolžne povrniti pravdne stroške po načelu odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (točka II. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe in ustavilo postopek (točka I izreka). Tožnicam je naložilo, da toženi stranki povrnejo stroške postopka v znesku 1.383,85 EUR in sicer A.A. 157,70 EUR, B.B. 235,25 EUR, C.C. 276,77 EUR, D.D. 249,00 EUR, E.E. 240,25 EUR in F.F. 225,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka II izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožujejo tožnice. Navajajo, da okoliščine tega primera, ko so se tožnice utemeljeno sklicevale na veljavnost relevantnih določb Kolektivne pogodbe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (KP ZPIZ), tožena stranka pa je za dosego uspeha v tem sporu zasledovala ugotovitev ničnosti teh določb, odkazujejo na dopusten in potreben odmik od uporabe določbe prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Tožnice so v tem sporu uspele v prvotnem pritožbenem postopku pred sodiščem druge stopnje, po izdani odločbi Ustavnega sodišča RS pa tudi v ponovnem postopku odločanja na drugi stopnji. Glede na napotila ustavnega in pritožbenega sodišča je postalo jasno, da tožnice v ponovljenem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ne bi uspele. Tožnice so tožbo umaknile, ker iz pripravljalne vloge tožene stranke izhaja, da je bila KP ZPIZ sklenjena 18. 3. 1993 in ker je Svet tožene stranke na seji 18. 12. 2012 sprejel sklep, da tožena stranka ne bo zahtevala povračila stroškov postopka od tistih tožnikov, ki bodo tožbe za izplačilo regresa za letni dopust umaknili najkasneje do 15. 3. 2013. Tožnice pred sprožitvijo tega spora nikakor niso mogle vedeti, da je bila sporna določba KP ZPIZ nična, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bilo v kolektivnem delovnem sporu s sodbo pritožbenega sodišča izrecno ugotovljeno, da sporne določbe podjetniške kolektivne pogodbe niso nične. V skladu z določbo 91. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) bi bilo potrebno toženi stranki naložiti, da tožnicam povrne stroške postopka. Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Sporna določba KP ZPIZ o višini regresa v letu 1993 je bila prepovedana zgolj toženi stranki, kot pravni osebi s področja negospodarstva. Tožniki, kot delavci tožene stranke niso mogli vedeti in tudi niso bili dolžni vedeti za vzrok ničnosti. Pri odločanju o stroških postopka bi sodišče prve stopnje zato moralo zavrniti zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, hkrati pa moralo tožnicam iz naslova škode, ki jim je nastala, upoštevajoč tudi načelo pravičnosti, priznati stroške postopka in jih v plačilo naložiti toženi stranki. Tožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožnicam povrne stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka paricijskega roka do plačila.

Zoper odločitev o stroških postopka se iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tudi tožena stranka. Navaja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo v višini 750 točk, administrativnih stroškov in ostalih stroškov v zvezi s tem v višini 15 točk, 20 % DDV ter takse za odgovor na pritožbo v višini 197,05 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnicam naloži povrnitev tudi teh stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnic prerekala njihove pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe tožnic.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnic; Zmotno je pritožbeno stališče, da posebne okoliščine tega primera narekujejo odmik od načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP. Tožnice so tožbo umaknile, tožena stranka pa je z umikom soglaša. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnice tožbe niso umaknile zaradi tega, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč (kot v pritožbi tudi same navajajo) zato, ker je glede na datum sklenitve KP ZPIZ očitno, da bi bil, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen.

Povsem zmotno je stališče tožnic, da naj bi obveznost tožene stranke, da jim povrne stroške postopka izhajala iz odškodninske odgovornosti tožene stranke, določene v 91. členu OZ, oziroma v 108. členu v času sklenitve KP ZPIZ veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami). V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžna vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornosti tožene stranke napram tožnicam že zaradi tega, ker tožnice niso bile pogodbene stranke KP ZPIZ. Pogodbeni stranki te kolektivne pogodbe sta bili upravni odbor tožene stranke in sindikat delavcev tožene stranke. Tudi sicer je povsem zgrešeno pritožbeno stališče, da bi bila za ničnost določbe o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka, češ, da je bila samo ona dolžna paziti na prepovedi iz interventne zakonodaje. Tudi za stranki KP ZPIZ je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določena v 10. členu takrat veljavnega ZOR. Ta je določal, da udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljaviti v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno.

Okoliščina, da je Svet tožene stranke 18. 2. 2011 sprejel sklep, da tožena stranka ne bo zahtevala svojih stroškov postopka, če bodo delavci do vključno 15. 3. 2011 podali umik ali odpoved tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust, ne more vplivati na drugačno odločitev glede stroškov postopka. Tožena stranka je stroške postopka priglasila, zato je sodišče prve stopnje o njih moralo odločiti, v skladu z že citirano določbo 1. odstavka 158. člena ZPP. Tožena stranka je tudi prepričljivo pojasnila, da navedenega sklepa Sveta zavoda ni realizirala, ker jo je minister za delo, družino in socialne zadeve z dopisom z dne 22. 2. 2013 obvestil, da je navedeni sklep začasno zadržan.

Pri odmeri stroškov postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe v času vložitve tožbe veljavne Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003).

Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnic zavrnilo kot neutemeljeno, saj je spoznalo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov tožene stranke v resnici upoštevalo zgolj stroške, ki jih je ta priglasila v stroškovniku, ki ga je predložila na naroku za glavno obravnavo 4. 6. 2009. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 16. 9. 2009 priglasila nagrado za sestavno odgovorna na pritožbo v višini 750 točk, 2 % administrativne stroške v višini 15 točk, 20 % DDV ter takso za odgovor na pritožbo po odmeri sodišča. Sodišče prve stopnje bi sicer ravnalo bolj pravilno, če bi v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo zakaj teh stroškov toženi stranki ni priznalo. Vendar pa zgolj zaradi tega, ker tega ni storilo, izpodbijani sklep ni nezakonit ali pa takšen, da ga ne bi bilo možno preizkusiti.

Stroškov tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo tožnic ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Upoštevajoč ustaljeno prakso drugostopenjskega sodišča, pa tudi okoliščine konkretnega primera, pritožbeno sodišče ugotavlja, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za ta individualni delovni spor in tudi v ničemer niso pripomogli k pravilni odločitvi v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko tožnicam ni naložilo, da toženi stranki povrnejo tudi stroške, ki jih je ta imela v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ti stroški niso bili potrebni, kakor je že razloženo zgoraj.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.