Jedro

Sodišče je v predhodnem postopku že odpravilo sklep o dovolitvi obnove postopka. Taka odločitev sodišča, ki je že postala pravnomočna, v obravnavani zadevi pomeni, da za odločanje o obnovi postopka na podlagi določbe 270. člena ZUP ni več podane procesne predpostavke za „ponovno“ odločanje. To nadalje pomeni, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba (o dodelitvi koncesije) nezakonita že iz tega razloga in jo je bilo treba iz tega razloga tudi odpraviti. Sodišče je namreč pri svojem odločanju dolžno ves čas postopka paziti na zakonitost izpodbijanega akta, torej na njegovo zakonitost tudi v času izdaje sodbe, kar seveda pomeni, da v primeru, ko je odpadla pravna podlaga za obnovo postopka, ni dolžno, niti ne more presojati zakonitosti izpodbijane odločbe v času njene izdaje.

Izrek

1.Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, številka 014-20/2010/213 z dne 2. 11. 2010 se odpravi.

2.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Zahteva stranke z interesom A. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Veterinarska uprava Republike Slovenije, je z izpodbijano odločbo, številka 014-20/2010/213 z dne 2. 11. 2010 odločila, da se zahtevi za obnovo postopka, ki jo je vložila A. d.o.o. ugodi tako, da se odločba, številka 014-20/2010/168 z dne 24. 9. 2010 odpravi (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da se za območje Občin Šentjur pri Celju in Dobje, ki predstavljata Upravno enoto Šentjur pri Celju koncesija dodeli veterinarski organizaciji A. d.o.o. iz B. V 3. točki izreka je odločila, da se vloga C. d.o.o. za izvajanje koncesije zavrne in v 4. točki je določila obseg izvajanja koncesije. V 5. točki izreka je določila, da se koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2013, in da se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020. V 6. točki izreka je navedla, da bodo koncesionirano dejavnost v veterinarski organizaciji A. d.o.o. izvajali v tej odločbi določeni veterinarji ter v 7. točki izreka ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je Veterinarska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju VURS), na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS, št. 54/08 – v nadaljnjem besedilu Uredba), objavila javni razpis za dodelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki je bil objavljen v Ur. l. RS št. 27/2010. Sklicevala se je na določbo 45. člena Zakona o veterinarstvu (Ur. l. RS, št. 33/01, 110/02 – ZGO-1 in 45/04 – ZdZPKB, 62/04 odl. US in 93/05 – ZVMS – v nadaljevanju ZV), po katerem mora RS zagotavljati imetnikom živali najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali, ki se v skladu s tretjim odstavkom 49. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/01, 110/02 – ZGO-1 in 45/04 ZdZPKG, 62/04 odl. US in 93/05 ZVMS – v nadaljevanju ZVet-1) financira iz proračunskih sredstev. Na podlagi tega razpisa je VURS odločil z odločbo št. 014/20/2010/168 z dne 24. 9. 2010 in koncesijo dodelil C. d.o.o., na podlagi ugovora A. d.o.o., pa je s sklepom št. 014-20/2010/192 z dne 11. 10. 2010 VURS predlogu za obnovo postopka ugodil in odločil, da se v celoti opravi ponovna ocena obeh vlog. Ocenjevanje je potekalo 22. 10. 2010 in je bilo ugotovljeno, da obe veterinarski organizaciji izpolnjujeta predpisane pogoje, zato je bilo o dodelitvi koncesije odločeno glede na zbrano število točk po ponovni preveritvi in ocenjevanju prednostnih meril. Ugotovljeno je bilo, da je več točk v Občini Šentjur pri Celju in Dobje zbrala A. d.o.o., zato je komisija za ocenjevanje predlagala, da se koncesijo za območje celotne Upravne enote Šentjur pri Celju dodeli A. d.o.o., posledično pa se vloga C. d.o.o. zavrne. Ker je bila odločitev v obnovljenem postopku drugačna od tiste z dne 24. 9. 2010, je bilo treba v skladu z določbo 260. člena odločbo odpraviti.

Tožeča stranka C. d.o.o. tožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Pojasnjuje, da je dne 4. 11. 2010 vložila tožbo zoper sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Veterinarska uprava RS, št. 014-20/2010/192 z dne 11. 10. 2010, v zvezi z odločbo VURS 014-20/2010/168 z dne 24. 9. 2010. Navaja da za obnovo postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP) niso izpolnjeni pogoji. Opozarja tudi na nepravilnost odločanja v konkretnem postopku, v katerem bi tožena stranka morala upoštevati oziroma presojati izpolnjevanje pogojev za dodelitev koncesije ob vložitvi vloge in ne v času odločanja v obnovljenem postopku. Tožnik izpostavlja tudi diskriminatornost in nezakonitost razpisnih pogojev in s tem samega razpisa in nepravilno pravno podlago izvedenega razpisa. Ker je nezakonit že sam razpis, so nezakoniti vsi, na njegovi podlagi izdani akti. Prav tako razpis ne vsebuje nobenih varoval, ki bi onemogočala zlorabo razpisnih pogojev. Neskladnost je izkazana v točkovanju delovnih izkušenj veterinarjev pri ugotavljanju prednostnih meril, ki je za starejše veterinarje z dolgoletnimi delovnimi izkušnjami izraziti diskriminatorno; v točkovanju popustov, ki jih nudijo veterinarske organizacije pri ugotavljanju prednost meril; v točkovanju kadrovskih zmogljivosti pri ugotavljanju prednostnih meril in v primeru, da prednostnih meril ni potrebno uporabljati; ter točkovanje v kadrovskih virih glede na število KMG-MID. Podrobneje pojasnjuje vsebino vseh naštetih elementov in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in povrne tožeči stranki vse stroške postopka oziroma podredno, da o zadevi po odpravi izpodbijane odločbe odloči po vsebini. Podredno predlaga tudi, da sodišče razveljavi javni razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 72/2010. Odgovor na tožbo je poslala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu A. d.o.o.. V celoti prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka ter povrnitev stroškov postopka. Kot zmotno opredeljuje stališče tožeče stranke, da je tožena stranka izdala odločbo preuranjeno, to je pred iztekom roka za vložitev upravnega spora, prav tako je neutemeljen in zmoten tožbeni razlog, da ni podan razlog za obnovo postopka po ZUP. Izpolnjeni so bili namreč vsi pogoji za odločanje o obnovi postopka in je odločitev tožene stranke, ko je vlogo stranke z interesom obravnavala po določbi 260. člena ZUP šteti za pravilno, sicer pa gre za tožbene ugovore, ki jih je tožnik uveljavljal v tožbi U 245/2010 in se v tem postopku ne morejo upoštevati. Kot neutemeljene in nedovoljene pa šteje tudi razloge tožeče stranke v delu, kjer tožeča stranka samostojno in ločeno izpodbija javni razpis.

Odgovor na tožbo, skupaj z upravnimi spisi, je sodišču posredovala tudi tožena stranka. Ugovarja tožbenim navedbam tožeče stranke in v zvezi z ugovori zoper sklep o obnovi postopka navaja, da so bili podani razlogi za obnovo postopka po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Kot neutemeljeno šteje izpodbijanje javnega razpisa, saj so odločbe že izdane, zato se presoja le pravilnost odločitve glede na prijavo in določbe javnega razpisa. V nadaljevanju se opredeljuje do tožbene navedbe v zvezi z vrednotenjem starejših delavcev in navaja, da so neutemeljene tožbene navedbe v delu, ki se nanaša na popust in pojasnjuje zakaj se v zadevi uporablja število KMG-MID. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: V obravnavani zadevi sodišče odloča o zakonitosti odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, VURS, številka 014-20/2010/213 z dne 2. 11. 2010. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku odločanja. Tožena stranka je namreč 11. 10. 2010 izdala Sklep številka 014-20/2010/192, s katerim je ugodila predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložila A. d.o.o. in v obsegu ponovne ocenitve vlog prispelih na javni razpis za dodelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki je bil objavljen v Ur. l. RS št. 27/2010, dovolila obnovo postopka končanega z odločbo tožene stranke, številka 014-20/2010/168 z dne 24. 9. 2010. Gre za sklep, katerega izdaja je dovoljena na podlagi določbe 268. člena ZUP, in v katerem mora biti po ugotovitvi, da so izpolnjeni formalni pogoji za obnovo postopka (tudi obstoj obnovitvenega razloga), organ odločiti o obsegu obnove. Na izdajo tega akta (torej posebnega sklepa o dovolitvi obnove postopka), je vezano nadaljnje odločanje upravnega organa o obnovi postopka, tako da upravni organ v skladu z določbo 270. člena ZUP izda odločbo o stvari.

Sodišče ugotavlja, da je C. d.o.o. zoper Sklep o dovolitvi obnove številka 014-20/2010/192 z dne 11. 10. 2010, kot tožeča stranka, vložilo pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, Oddelek v Celju tožbo, ki ji je sodišče 25. 10. 2011 ugodilo in Sklep številka 014-20/2010/192 z dne 11. 10. 2010 odpravilo. Taka odločitev sodišča, ki je z dnem odločitve postala pravnomočna, v obravnavani zadevi pomeni, da za odločanje o obnovi postopka na podlagi določbe 270. člena ZUP ni več podane procesne predpostavke za „ponovno“ odločanje o zadevi. To nadalje pomeni, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba nezakonita že iz tega razloga in jo je bilo treba iz tega razloga tudi odpraviti. Sodišče je namreč pri svojem odločanju dolžno ves čas postopka paziti na zakonitost izpodbijanega akta, torej na njegovo zakonitost tudi v času izdaje sodbe, kar seveda pomeni, da v primeru kot je obravnavani, ko je odpadla pravna podlaga za obnovo postopka, ni dolžno, niti ne more presojati zakonitosti izpodbijane odločbe v času njene izdaje.

Iz navedenega razloga je tožbi tožeče stranke, na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, ZUS-1) ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Ob upoštevanju razlogov za ugoditev tožbi pa je odločilo tudi, da ni razlogov za vrnitev zadeve v postopek ponovnega odločanja.

K 2. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o tožnikovi zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 €.

K 3. točki izreka: Stranka z interesom v tem upravnem sporu je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče upoštevaje določbo 22. člena ZUS-1 ugotavlja, da je A d.o.o. izkazovala pravni interes, da v tem upravnem sporu uspe tožena stranka (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku), zato je moralo sodišče njeno zahtevo, upoštevaje odločitev v obravnavani zadevi, ob primerni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, zavrniti.