Jedro

Posebnost prokure je v tem, da ko je ta podeljena, obseg pooblastil prokurista določa zakon. Ker ga ta upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe (izjema sta le odtujitev in obremenitev nepremičnin), morebitne omejitve pooblastil pa proti tretjim osebam ne učinkujejo, je upravičen podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da je A. A. imela mešano prokuro, na obseg pooblastil, ki jih je imela, ne vpliva, temveč pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala le skupaj z direktorjem, oziroma je zanjo potrebovala njegovo soglasje, pri čemer pa njegovo poimenovanje ni bistveno (pooblastilo, soglasje, dovoljenje, privolitev, itd.).

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2021 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo dne 19. 7. 2021, temveč je z vsemi pravicami iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 10. 2004 trajalo do 5. 7. 2022 (točka II izreka). Toženki je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 19. 7. 2021 do 5. 7. 2022, naložilo obračun bruto nadomestila plače v višini bruto 5.392,24 EUR mesečno, oz. v višini kot bi jo prejemala, če bi delala, odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov ter plačilo pripadajoče neto plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v posameznem mesecu, za pretekli mesec. Za bruto 35,68 EUR višji mesečni zahtevek je zavrnilo (točka III izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se je glasil na priznanje, obračun in izplačilo tudi drugih pravic in prejemkov, ki gredo tožeči stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 10. 2004 (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da je toženka tožnici dolžna obračunati denarno povračilo v višini 30.000,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek iz tega naslova v višini 67.702,56 EUR je zavrnilo (točka V izreka). Odločilo je še, da je toženka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 4.936,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženka se zoper sodbo in sklep pritožuje v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se je tožnica najkasneje dne 1. 2. 2022 seznanila s pooblastilom, ki ga je za podajo odpovedi A. A. izdal direktor toženke. Priloženo je bilo pripravljalni vlogi, za odgovor na katero je bil tožnici dodeljen rok 15 dni. V tem tožnica navedb glede pooblastila ni podala, temveč šele v pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2022, torej po izteku postavljenega roka. Sodišče prve stopnje je zato sprejelo sklep, da so prepozne. Nasprotno pa je nato v sodbi zavzelo stališče, da navedeno pooblastilo A. A. ne pooblašča za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, in da te ni odpovedala pristojna oseba. Odločitev je torej sprejelo na trditvah, glede katerih je bila tožnica prekludirana, s pojasnilom, da naj njihova dopustitev ne bi zavlekla spora, ker so bili vsi tozadevni dokazi že izvedeni. To ne drži, saj je toženka s tem v zvezi predlagala dodatno zaslišanje A. A. in direktorja B. B., ki ju sodišče ni izvedlo, razlogov za to ni pojasnilo. S tem je sodišče kršilo drugi odstavek 287. člena ZPP in dopustilo za zadevo usodne trditve, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Ker ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dodatnega zaslišanja predlaganih prič, je kršilo tudi 14. in/ali 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Priči bi moralo zaslišati, kar bi zavleklo postopek. Sodišče prve stopnje sklepa, da so navedbe glede pooblastila prepozne, ni sprejelo dne 5. 7. 2022, temveč dne 21. 3. 2022. Spremenilo pa ga je šele po koncu glavne obravnave, zato je izpodbijana sodba „sodba presenečenja“. Navedeni sklep jo je namreč vodil v tozadevno procesno neaktivnost. V 13. točki sodbe podana razlaga pooblastila z dne 1. 5. 2021 je pravno neutemeljena, nerazumna in nejasna, zato je sodba obremenjena s kršitvijo 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dlakocepljenje z datumi ter nazivi ni smiselno, saj je jasna in nesporna volja toženke, da se tožnici odpove pogodba o zaposlitvi. A. A. je odpoved podala kot fizična oseba, drugačno stališče sodišča je nelogično. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da A. A. kot poslovodna oseba ni bila pooblaščena za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi določbe 12.1 Akta o ustanovitvi toženke, po kateri direktorji izvrševanje določenih zadev lahko prenesejo zgolj na vodilne delavce. Smisel te določbe je v omejitvi oseb, ki so lahko pooblaščene, na najbolj izkušene, kredibilne in zanesljive ljudi v družbi. Razlaga sodišča pa vodi v zaključek, da pooblastilo za odpoved ni moglo ter ni smelo biti pravno učinkovito, ker gre za preveč izkušeno, kredibilno in zanesljivo osebo. Odločitev sodišča prve stopnje je nerazumna tudi, ker poslovodna oseba glede zastopanja družbe ne more imeti manj pravic kot vodilni delavci, in ker je namen 12.1. točke Akta o ustanovitvi v pravici direktorja podeljevati pooblastila osebam, ki so na funkciji vodilnega delavca ali na višje. Pravice poslovodnih delavcev morajo obsegati vse pravice vodilnih delavcev. Nerazumljivo je tudi razlikovanje sodišča med generalnim in posebnim pooblastilom, kot tudi stališče, da bi toženka glede na kolektivno pogodbo morala pisno obvestiti delavce o prenesenih pooblastilih na vodilne delavce. Sodišče ni pojasnilo, kako in zakaj naj bi bilo pooblastilo, ker še ni objavljeno, neveljavno. Izostanek takega ravnanja bi morda imel pravni učinek, če bi komu onemogočil ali otežil varstvo njegovih pravic, kar v tem primeru ni moč trditi. Sodišče je tudi previsoko določilo denarno povračilo, saj tožnica sama zavrača zaposlitev zaradi neizkazanih zdravstvenih težav. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v kolikor pa bi sprejelo zgolj stališča pritožbe glede višine denarnega povračila, pa naj denarno povračilo zniža na eno ali največ dve bruto plači. 4. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženke. Opozarja na pritožbene novote in navaja, da je sprememba procesnega sklepa pravilna. S svojimi trditvami glede pooblastila ni bila prekludirana, saj je za s tem povezana dejstva izvedela po izteku roka, njenih s tem podanih navedb toženka tudi ni prerekala. Ker ji je bil s tem v zvezi tudi določen rok, je bilo jasno, da bo sodišče pooblastilo presojalo po vsebini. Toženka zaslišanja B. B. ni substancirano predlagala, A. A. je že bila zaslišana. Toženka ni zmogla dokaznega bremena, da je odpoved podala upravičena oseba. Nobena tožnici izdana listina se ne sklada s predloženim generalnim pooblastilom. Določbe Akta o ustanovitvi toženke so jasne, toženka jih ni upoštevala. Nasprotuje tudi pritožbenim navedbam toženke glede višine denarnega povračila, meni, da bi bilo tega potrebno zvišati. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.

5. Tožnica se pritožuje zoper točke II., III., V. in VI. sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z denarnim povračilom napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo določbe 118. člena ZDR-1. Glede na relevantne okoliščine ter dejstva ga je določilo prenizko. Njeno tozadevno izpoved je presodilo zmotno, ta ne dokazuje, da so njene zaposlitvene možnosti dobre in ne izniči dejstva, da je pri toženki in pravnih prednikih delala več kot 30 let. V času po odpovedi ni prejela nikakršnega nadomestila, sodišče ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do prenehanja delovnega razmerja. Napačen in nedopusten je zaključek sodišča, da se višina denarnega povračila presoja tudi skozi pravico do reparacije. Zmotno tudi ni upoštevalo njene izpovedi, da delodajalce moti, da je zbolela in je zato ne želijo zaposliti, predvsem v luči zmanjšanja škode, v tem delu je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Prisojena višina denarnega povračila brez razlage odstopa od sodne prakse in gre za sodbo presenečenja. Znesek 97.702,56 EUR ne predstavlja previsokega zneska za toženko, daje sporočilo, da se na protipraven način v delovno razmerje ne sme posegati. Poleg tega je toženka njene tozadevne navedbe prerekala zgolj pavšalno. Sodišče je napačno uporabilo določbe 7., 212. in 214. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Tožnica nasprotuje tudi točkama II. in III. izreka sodbe, saj bo v primeru spremembe ali razveljavitve sodbe glede višine denarnega povračila, potrebno na novo določiti tudi datum prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je napačno odločilo o stroških. Zmotno je stališče, da je za spor o prenehanju delovnega razmerja število točk določeno v tarifni številki 16 in ni vezano na višino spora. Odločitev je materialno pravno nepravilna, tudi sicer pa neobrazložena in predstavlja kršitev 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožbo je vložila tako po temelju, kot tudi po višini – dajatveni zahtevek, ki ga predstavljata reparacija ter denarno povračilo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ti nimajo pravnega varstva v smislu povračila stroškov, zato je ta del ostal neobrazložen in se ga ne da razumno preizkusiti. Denarni zahtevki imajo po točki 1.a odvetniške tarife posebno samostojno pravno podlago pri presoji utemeljenosti odvetniških stroškov, tudi v individualnem delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja uživajo samostojno pravno varstvo. Tako bi jih moralo obravnavati tudi v stroškovnem delu in je v tem delu odločilo napačno. Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in toženki naloži obračunati še denarno povračilo, ki je bilo v presežku zavrnjeno, to je 67.702,56 EUR, in naj po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplača ustrezen neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega naj ji prizna stroške sodnega postopka skladno s predloženim stroškovnikom. Podrejeno predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške postopka.

6. Toženka pritožbi tožnice nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške postopka.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Ker pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje napačna oziroma vsaj preuranjena.

9. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 30. 6. 2021 iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana odpoved nezakonita, saj naj bi jo podala neupravičena oseba oziroma oseba, ki za to ni pristojna, kar pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženki in njenih pravnih prednikih od 12. 10. 2004 dalje, na delovnem mestu "pomočnik direktorja v organizacijski enoti C.". Toženka je tožnici dne 23. 6. 2021 vročila pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor. Tega je tožnica podala pisno in prerekala očitke iz pisne seznanitve. Toženka ji je nato dne 30. 6. 2021 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki ji je bila vročena 16. 7. 2021. Toženko kot direktor zastopa B. B., in sicer samostojno, pooblastilo mu je bilo podeljeno 18. 12. 2019. A. A. je v register vpisana kot prokuristka, pooblastilo ji je bilo podeljeno 10. 12. 2019, toženko pa lahko zastopa skupno z enim izmed direktorjev. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2021 (kot tudi obdolžitev in vabilo na zagovor) je v imenu toženke podala in podpisala A. A., kot prokuristka in izvršna podpredsednica, na podlagi posebnega pooblastila direktorja. B. B. je A. A. dne 1. 5. 2021 podal „generalno pooblastilo“, med drugim tudi za vodenje in odločanje v postopkih rednih in izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da Akt o ustanovitvi toženke določa, da morajo direktorji pri svojem ravnanju upoštevati navodila in omejitve družbenika (točka 10.7), da prokurist zastopa družbo skupno z enim izmed direktorjev (11.5.), in da lahko direktor, pri uresničevanju svojih pooblastil, izvrševanje določenih zadev veljavno prenese le na vodilne delavce s posebnimi pooblastili (12.1). Sodišče prve stopnje je štelo navedeno za dokazano, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, ne soglaša pa z njegovo presojo, da to tudi dokazuje, da tožnici odpovedi ni podala za to pooblaščena oseba.

_K pritožbi toženke_

11. Pritožba na več mestih uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nista podani. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zmotna navedba datuma sprejema sklepa o prekluziji trditev glede pooblastila za podajo odpovedi, ne pomeni protispisnosti, temveč očitno pomoto, tudi sicer pa dejstvo, kdaj je bil sprejet sklep, ni odločilno, saj gre za procesni sklep, na katerega sodišče ni vezano in ga lahko kadarkoli spremeni (tretji odstavek 298. člena ZZP, četrti odstavek 329. člena ZPP). Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da dejstev, ki so mu zbujala dvom v pristnost pooblastila, ni štelo kot podlago za svojo odločitev, zato sodba glede tega ni nejasna, kot zmotno izpostavlja pritožba. Ker A. A. ni bila vodilna delavka, ni bistveno, ali je toženka o prenosu pooblastila nanjo pisno obvestila delavce, kar naj bi bila (zgolj) za vodilne delavce zavezana storiti po Kolektivni pogodbi za dejavnost elektroindustrije (Ur. l. RS, št. 108/05 do 58/20). Zato tudi ob morebitni nejasni tozadevni razlagi v izpodbijani sodbi in sklepu, kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Slednje pa velja tudi za morebitno nejasnost razlikovanja sodišča prve stopnje, ko je pooblastilo z dne 1. 5. 2021 presojalo najprej kot generalno in nato kot posebno. Kot generalnega ga je namreč presojalo zaradi njegovega poimenovanja, kot posebnega pa zaradi vsebine.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi jasno obrazložilo, da direktorja B. B. v zvezi s pooblastilom ni zaslišalo glede na izdajo novega pooblastila in glede na pisno odobritev vseh opravljenih dejanj pooblaščenke toženke. Že v sklepu na naroku pa je obrazložilo, da s tem v zvezi predlagano dodatno zaslišanje A. A. ni bilo potrebno, čemur pa, glede na razloge kot izhajajo iz nadaljevanja sklepa, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tudi sicer pa je bila ta priča glede tega že zaslišana. Zato ne drži pritožbena navedba, da je zaradi te kršitve sodišče lahko dopustilo trditve tudi po prvem naroku oziroma po izteku določenega roka.

13. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnica trditev, da ji je pogodbo o zaposlitvi odpovedala za to nepooblaščena oseba, podala prepozno in je bila zato z njo prekludirana, ni utemeljeno. Pritožba sicer pravilno navaja, da se je tožnica s pooblastilom A. A. seznanila najkasneje 1. 2. 2022, ko ji je bila vročena druga pripravljalna vloga toženke, in da je bil nato tožnici za odgovor nanjo s sklepom določen tudi rok 15 dni, v katerem pa navedb s tem v zvezi ni podala, temveč je te podala šele v pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2022, torej po prvem naroku. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnica zgolj zaradi navedene zamude roka s podajo navedb ni bila prekludirana, kot zmotno navaja toženka v pritožbi, niti zato, ker so bile podane po prvem naroku. Pravdne stranke imajo namreč, skladno z določbama tretjega odstavka 286. in petega odstavka 286.a člena ZPP, pravico vloge (trditve in dokaze) pri sodišču vlagati tudi po prvem naroku oziroma po izteku roka, ki ga je za to določilo sodišče, če tega brez svoje krivde predhodno niso mogle, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru najti pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da presoja trditev tožnice v zvezi s pooblastilom, glede na že izvedene dokaze, ni v ničemer zavlekla reševanja spora, jih je zakonito upoštevalo. Da je to presodilo pravilno, pa izhaja iz nadaljevanja sodbe. Poleg tega pa sodišče prve stopnje, ob določitvi roka za odgovor na drugo pripravljalno vlogo, tožnice ni opozorilo na posledice zamude tega roka1, kot ZPP izrecno predpisuje v drugem odstavku 286. ter petem in šestem odstavku 286.a člena za vloge, k vložitvi katerih sodišče poziva ter za to tudi postavi rok (drugi odstavek 286. ali prvi odstavek 286.a člena ZPP)2. Ker je torej ob pozivu s postavljenim določnim rokom strankam potrebno zagroziti tudi s prekluzijo, je procesni sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 3. 20223, tudi sicer nezakonit. 14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izpodbijana sodba in sklep predstavljata „sodbo presenečenja“, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Četudi je sodišče prve stopnje dne 21. 3. 2022 sprejelo sklep, da so navedbe toženke glede pooblastila prepozne, pa je tožnica pri njih vztrajala tudi v nadaljevanju postopka in s tem v zvezi navajala navedbe in dokaze, ki jih je toženka obširno prerekala in s tem v zvezi tudi sama predlagala dokaze, celo na zadnjem naroku. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila zaradi sklepa sodišča s tem v zvezi procesno neaktivna, pri čemer v pritožbi ni navedla, katere aktivnosti v postopku je zaradi takega ravnanja sodišča opustila. Ker je hkrati sodišče tudi glede tega izvajalo dokaze (npr. listinski dokazi, zaslišanje A. A., itd.) in ker sodišče na sprejeti procesni sklep ni vezano4, ni moč zaključiti, da je sodišče prve stopnje šele v sodbi razkrilo za odločitev pomemben vidik, ki ga toženka, glede na smer v katero je tekel postopek, ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla predvideti. Izpostavljena kršitev zato ni podana.

15. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, pa je materialno pravno zmotna presoja sodišča prve stopnje, da odpovedi ni podala za to pooblaščena oseba, kar utemeljeno opozarja tudi pritožba. Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 v njegovem imenu nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Pooblastilo z dne 1. 5. 2021 dokazuje, da je zakoniti zastopnik toženke - direktor B. B., za podajo izrednih odpovedi, torej tudi tožničine, pooblastil A. A., ki ji je toženka tudi sicer že podelila tudi prokuro. Zato je izpodbijano izredno odpoved podala za to upravičena oseba.

16. Točka 12.1. Akta o ustanovitvi toženke ne prepoveduje ali izključuje podaje pooblastila za zastopanje oziroma prenosa izvrševanja določenih zadev (tudi) na prokuristko, kot to navaja sodišče prve stopnje, in zato s tem napačno razloguje svojo nasprotno odločitev. Prav tako ni bistveno, da je v uvodu izredne odpovedi navedeno, da je ta dana na podlagi posebnega pooblastila, na predloženem pooblastilu pa piše, da je to generalno, kot zmotno izpostavlja sodišče prve stopnje. Odločilna je namreč zgolj njegova vsebina (in ne poimenovanje), iz katere pa nedvomno izhaja upravičenost A. A. za podajo odpovedi tudi tožnici, četudi ta v njem ni poimensko navedena, in gre torej vsekakor za 'posebno' pooblastilo. Tudi ob njegovi morebitni antidatiranosti, ki jo omenjata sodišče prve stopnje ter tožnica v odgovoru na pritožbo, veljavnost pooblastila ne bi bila vprašljiva, temveč bi zgolj dodatno dokazovala, da je zakoniti zastopnik toženke pravni posel odobril, kar je, upoštevaje prvi odstavek 71. člena5 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nadaljnji), dopustno.

17. Poleg tega je bila A. A. v času podaje odpovedi prokuristka toženke. Prokura je posebna oblika splošnega poslovnega pooblastila za zastopanje družbe, katere vsebino in obseg ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji). V zvezi s slednjim določa, da je prokurist upravičen za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pri čemer pa lahko prokurist, glede na Akt o ustanovitvi, družbo zastopa le skupaj z enim ali več zakonitimi zastopniki (tretji odstavek 34. člena ZGD-1), kar, glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, velja tudi v konkretnem primeru6. Posebnost prokure je torej v tem, da ko je ta podeljena, obseg pooblastil prokurista določa zakon. Ker ga ta upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe (izjema sta le odtujitev in obremenitev nepremičnin)7, morebitne omejitve pooblastil pa proti tretjim osebam ne učinkujejo (drugi odstavek 35. člena ZGD-1), je upravičen podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da je A. A. imela mešano prokuro8, na obseg pooblastil, ki jih je imela, ne vpliva9, temveč pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala le skupaj z direktorjem, oziroma je zanjo potrebovala njegovo soglasje, pri čemer pa njegovo poimenovanje ni bistveno (pooblastilo, soglasje, dovoljenje, privolitev, itd.). Ob smiselni uporabi določbe 19. člena OZ lahko direktor, če je za sklenitev pogodbe potrebno njegovo soglasje, tega da pred njeno sklenitvijo kot dovoljenje ali po njeni sklenitvi kot odobritev, če ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 19. člena OZ), tako dovoljenje kot tudi odobritev pa morata biti dana v obliki, ki je predpisana za pogodbe, za katere se dajeta (drugi odstavek 19. člena OZ). Če taka določba velja za sklenitev pogodbe (o zaposlitvi), smiselno seveda velja tudi za njeno odpoved. Ker je za slednjo z ZDR-1 predpisana pisna oblika10, mora biti v taki obliki podano tudi soglasje za njeno podajo. Pisno pooblastilo z dne 1. 5. 2021, glede na vsebino, nedvomno predstavlja tudi soglasje za podajo in podpis tožničine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v tem primeru pa sta torej nebistvena čas njegovega nastanka in njegovo poimenovanje, odločilna je zgolj njegova vsebina. Na odločitev tudi ne vpliva navedba v odpovedi, da je bila ta dana po posebnem pooblastilu direktorja, temveč le še dodatno dokazuje, da je njegovo soglasje (že takrat) zagotovo imela. Podaja soglasja k izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani direktorja tudi ni v nasprotju z točko 12.1. Akta o ustanovitvi toženke, saj ne gre za prenos izvrševanja določenih zadev na vodilne delavce s posebnimi pooblastili.

18. Tožnica v odgovoru na pritožbo neutemeljeno izpostavlja, da je toženka v pritožbi podala nedovoljene pritožbene novote. Pritožbeno sodišče je namreč pritožbi toženke (kot tudi tožnice) ugodilo, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na pravilnost uporabe katerega je dolžno paziti po uradni dolžnosti, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri tem pa svoje odločitve ni oprlo na trditve, ki jih tožnica v odgovoru na pritožbo izpostavlja kot nedovoljene pritožbene novote.

19. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, je torej napačna, ker temelji na zmotnih stališčih o razlogih za nezakonitost podane izredne odpovedi tožnici, to je, da izpodbijane odpovedi ni podala pristojna oseba. Glede na takšna stališča sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo dejanskega stanja glede ostalih ugovorov tožnice kot tudi glede utemeljenosti očitkov v odpovedi. Ker je zato pritožba toženke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in ob ugotovitvi, da je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijano sodbo in sklep v celoti razveljavilo, tudi v delu, ki se nanaša na višino denarnega povračila zaradi sodne razveze, ki ga toženka s pritožbo prav tako izrecno izpodbija.

_**K pritožbi tožnice:**_

20. Na pritožbo toženke je bila razveljavljena (za tožnico ugodna) odločitev o zakonitosti izredne odpovedi, skupaj z odločitvijo o sodni razvezi in reparaciji. S tem pa je neločljivo povezana tudi odločitev o denarnem povračilu zaradi sodne razveze kot tudi odločitev o stroških postopka, ki ju tožnica izpodbija s svojo pritožbo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnice, ne da bi presojalo njene pritožbene trditve, saj za odločitev niso odločilnega pomena (360. člen ZPP). Vseeno pa pritožbeno sodišče pripominja, da znesek plač, ki jih je delavec prejel kot reparacijo, ni okoliščina, ki se upošteva pri odmeri denarnega povračila, reparacija in zahtevek za plačilo denarnega povračila, pa sta del spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, zato se stroški zanju ločeno ne priznavajo.

21. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (341. člen v zvezi s 350. členom ZPP), in je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank ugodilo in izpodbijana sodbo in sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ugotavljanje dejanskega stanja, še posebej pa tako obsežnega ter bistvenega sklopa dejstev, je namreč v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji in ne na pritožbeno raven, zato ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo na pritožbeni obravnavi. Pritožbeno sodišče namreč le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. To naj v ponovljenem postopku vsebinsko presoja utemeljenost izpodbijane izredne odpovedi, in oceni s tem v zvezi izvedene dokaze ter dokazni postopek po potrebi tudi dopolni, nato pa odloči o utemeljenosti zahtevka. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v tem delu, glede na datum vložitve tožbe (13. 8. 2021), ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Te so v tem, da bo kasneje navedbe ali dokaze lahko podala le pod pogojem, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bo zavlekla reševanja spora. 2 Prim. VSL Sklep I Cpg 436/2020. 3 Navedbe tožeče stranke v zvezi s pooblastilom so prepozne. 4 Tretji odstavek 298. člena ZZP, četrti odstavek 329. člena ZPP. 5 Če zastopnik prekorači pooblastila, je zastopani v zavezi samo, kolikor odobri prekoračitev. 6 Točka 11.5 Akta o ustanovitvi toženke določa, da prokurist zastopa družbo skupno z enim izmed direktorjev. 7 Povsem enako v točki 11.7. določa tudi Akt o ustanovitvi toženke. 8 Točka 11.5. Akta o ustanovitvi toženke. 9 Prim. točko 11.7. člena Akta o ustanovitvi toženke. 10 Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti izražena v pisni obliki (prvi odstavek 87. člena ZDR-1).