Jedro

Pri uporabi standarda sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom, ki jo ima v mislih 27. člen ZMed, je primerjava toliko bližja čisto količinski primerjavi besedil, kolikor daljše je obvestilo.

V časopisnem članku objavljeni fotografiji je pri presoji sorazmernosti popravka načelno mogoče pripisati določen pomen v primeru, ko je bilo prav zaradi fotografije besedilo obvestila lahko krajše, kakor bi bilo brez fotografije. Toda v obravnavanem primeru trem fotografijam ni mogoče pripisati funkcije dela obvestila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu po določbah ZMed (Zakona o medijih, Ur. l. RS št. 35/2001) z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvi četrtek po pravnomočnosti sodbe v časopisu D. na straneh 12 in 13, brez sprememb in dopolnitev, na enak ali enakovreden način, kot je bil objavljen sporni članek (namreč članek "...", objavljen dne 20. 9. 2001), objaviti popravek tožeče stranke. Zavrnitev zahtevka je utemeljilo s tem, da toženec ni bil dolžan objaviti popravka, in to zaradi treh razlogov: 1) tožnik zahteva objavo popravka, ki to ni, ker ne vsebuje samo dejstev, pač pa tudi osebna mnenja, stališča in vrednostne ocene; 2) v spornem članku, ki na široko obravnava primer napada na ..., se na tožnika nanaša le 118 vrstic, tožnikov popravek pa ima 212 vrstic in je torej nesorazmerno daljši od objave, na katero se popravek nanaša; 3) tožnikov popravek je napisan žaljivo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z utemeljitvijo: Odločilno je, da je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od objave, na katero se nanaša. Neutemeljeno je stališče, da je pri primerjavi dolžine objave treba upoštevati tudi prostor, ki ga v besedilu zasedajo fotografije. Upošteva se po četrtem odstavku 26. člena ZMed le besedilo objave. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, ko toženec na tožbo ni odgovoril. Izdaja zamudne sodbe je po 318. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 44. člena ZMed sicer mogoča, vendar pa pogoj za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen, ker so bila dejstva, na katera je tožnik opiral zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnik predložil (namreč s spornim člankom in popravkom, iz katerih sledi nesorazmernost dolžine popravka, ki je predmet tožbenega zahtevka, v primerjavi z objavljenim obvestilom).

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Svojo grajo uporabe materialnega prava in svoj revizijski predlog utemeljuje z naslednjim: Pritožbeno sodišče se je osredotočilo le na vprašanje nesorazmernosti med dolžino obvestila in popravka, pri tem pa zakonsko normo napačno uporabilo. Prvostopenjsko in pritožbeno sodišče trdita, da gre za občutno nesorazmerje, ker je popravek skoraj dvakrat daljši od obvestila. Tožeča stranka se s tem ne strinja in meni, da je treba za pravilen odgovor razrešiti dve vprašanji: koliko presežnih besed v popravku lahko dopustimo zaradi pojasnjevanja okoliščin, ki so nujne za razumevanje popravka, in ali lahko šteje za del obvestila prostor, ki ga zaseda fotografija. Na prvo vprašanje deloma odgovarja že zakon, ko določa, da je z izrazom popravek mišljeno tudi navajanje dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu. Za takšno spodbijanje in dopolnjevanje pa je nujno potrebnih nekaj dodatnih vrstic, če naj bo popravek jasen in razumljiv širšemu krogu bralcev, na katere je pred tem vplivalo obvestilo.

Tožeča stranka meni, da je problem definiranje nedoločnega pravnega pojma nesorazmernosti. Pri tem je treba izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne iz matematičnih razmerij. Tožnik meni, da njegov popravek vzdrži tudi matematično primerjavo med številom znakov v obvestilu in popravku, če se pravilno reši vprašanje prostora, ki ga zasedajo fotografije. Če je fotografija zgolj v funkciji grafične opreme določenega obvestila in ne nakazuje nikakršnih spornih simboličnih pomenov, je ne gre šteti za del relevantnega prostora v obvestilu. Če ima fotografija funkcijo dodatne simbolične ponazoritve trditev, zapisanih v obvestilu, pa bi jo bilo treba šteti za relevantni del obvestila. Veliko bralcev zgolj prelista revijo, pri tem pregleda fotografije in prebere komentar pod njimi. V pričujoči zadevi so že same fotografije pomenljive, še bolj pa pod njimi zapisani komentar. Gre za portret tožnika (s komentarjem, da je znan kriminalistom in eden izmed glavnih osumljencev), za parkirišče s tovornjaki (s komentarjem, da je na sliki "razkošen" avtopark tožnika) in za fotografijo tožnikove hiše (ki že sama vzbudi bralcu povezavo o domnevni nelegalni dejavnosti tožnika, komentar pa to še podkrepi). Nujno je sprejeti stališče, da je treba piscu popravka omogočiti, da z besedilom popravi napačne trditve, ki izhajajo iz fotografije, objavljene v spornem obvestilu. Upoštevati je treba sorazmerje med obsegom in vplivom, ki ga zavzema fotografija ter obsegom besedila popravka. Le tako lahko dosežemo enakost orožij med medijem in posameznikom, ki ga ZMed daje.

Tožeča stranka končno navaja, da se glede izpolnjevanja ostalih pogojev za objavo popravka, v presojo katerih se pritožbeno sodišče sploh ni spustilo, v celoti sklicuje na svoje navedbe iz pritožbe. Tako prvostopenjskemu kot pritožbenemu sodišču še očita, da sta napačno uporabila materialno pravo glede izdaje zamudne sodbe. Argumentacija pritožbenega sodišča, da zamudne sodbe ni bilo treba izdati, je zgrešena, izhaja pa iz prenagljene odločitve, da tožnik ni izpolnil pogoja sorazmernosti.

V prvostopenjskem postopku z revizijo, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se po 371. členu ZPP z vprašanjem, ali so bile z izpodbijano sodbo bistveno kršene določbe pravdnega postopka, lahko ukvarja samo v mejah revizijskih razlogov - torej samo, če so z revizijo izrecno uveljavljene. Kakor že navedeno, tožeča stranka uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljena. To je pokazal tako preskus revizijskih razlogov kakor tudi uradni preskus (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče se je pri tem s presojo uporabe materialnega prava, to je ustreznih določb ZMed, seveda lahko ukvarjalo le v mejah tiste dejanske podlage, ki jo je preskusilo in sprejelo kot pravilno (in zadostno za odločitev) sodišče druge stopnje. Odločilen je preskus stališča sodišča druge stopnje, da gre med sporno objavo in popravkom za občutno nesorazmerje, ker je popravek skoraj dvakrat daljši od obvestila.

Načelni revizijski pristop k problemu nesorazmernosti popravka je sicer pravilen, a to še ne pomeni utemeljenosti revizije. Res je, da mora odgovorni urednik pri presoji, ali je popravek nesorazmerno daljši od obvestila oziroma od dela obvestila, na katerega se nanaša (27. člen ZMed) - kar je razlog za zavrnitev zahteve za objavo (6. alineja 31. člena ZMed) -, upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 26. člena ZMed. Po tej odločbi z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v dopolnjenem obvestilu. Pravilna je tudi revizijska opredelitev pojma nesorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z objavljenim obvestilom (pojma iz 27. člena ZMed) kot nedoločnega pravnega pojma, ki ga mora napolniti (predvsem sodna) praksa. Pritrditi je treba reviziji tudi v tem, da je pri razumevanju in razlagi tega pravnega standarda treba izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne iz matematičnih razmerij, kakor tudi, da je pod določenimi pogoji - v medijih, kakršen je časopis ali revija -, pri tem mogoče na določen način upoštevati prostor, ki ga zaseda fotografija, če jo je treba šteti za relevantni del obvestila. Toda kljub načelni pravilnosti vseh teh revizijskih stališč ni utemeljena revizijska graja uporabe obravnavanega pravnega standarda in s tem uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi. Tako presojo pravilnosti uporabe 27. člena in 6. alineje 31. člena ZMed v izpodbijani sodbi, za katero se je opredelilo revizijsko sodišče, je najbolje začeti pri problemu upoštevnosti prostora, ki so ga v spornem obvestilu (delu članka "...", ki se je nanašal na tožnika) zasedale tri fotografije, na katere se je skliceval tožnik. V časopisnem članku objavljeni fotografiji je pri presoji sorazmernosti popravka načelno mogoče pripisati določen pomen v primeru, ko je bilo prav zaradi fotografije besedilo obvestila lahko krajše, kakor bi bilo brez fotografije, torej predvsem v primeru, ko sama fotografija nosi sporočilo (simbolno, kot opozarja tožnik, ali drugačno). Tudi v svetu medijev včasih velja stara modrost, da je slika zgovornejša kot tisoč besed. Toda v obravnavanem primeru gre za tri fotografije: za portret tožnika, za fotografijo parkirišča s tožnikovimi tovornjaki in za fotografijo tožnikove hiše. Za nobeno ni tožnik trdil, da je kriva, da torej na fotografijah ni tistega, kar navajajo podpisi k njim: njegova hiša, njegovi tovornjaki in on. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi bilo fotografijam treba pripisati pomen in vlogo pri oceni sorazmernosti dolžine popravka, kakršni terja, zato ker veliko bralcev zgolj prelista revijo, pri tem pregleda fotografije in prebere komentar pod njimi. To zadnje ne more biti odločilno za presojo, ali gre za fotografijo kot del obvestila ali le za njegovo ilustracijo. Prav je storilo sodišče druge stopnje, ko navedenim fotografijam ni pripisalo funkcije dela obvestila. Tudi po presoji revizijskega sodišča jim je mogoče pripisati zgolj funkcijo ilustracije spornega obvestila. Za ilustracije članka v ilustriranem časopisu ali reviji je značilno prav to, da se z njimi želi tudi pritegniti pozornost bralca in ga spodbuditi k branju članka ali drugega besedila, ki ima seveda lahko tudi naravo obvestila v smislu ZMed.

Tožnikovo stališče, da njegov popravek vzdrži tudi matematično primerjavo med številom znakov v obvestilu in popravku, če se pravilno reši vprašanje prostora, ki ga zasedajo fotografije, seveda izdaja njegovo oceno tehtnosti argumentacije s prostorom, ki so ga v obvestilu zasedale fotografije. To je seveda razumljivo, ko je količinska nesorazmernost enega in drugega besedila na dlani in tudi nesporna: 118 vrstic obvestila in 212 vrstic popravka po dejanski ugotovitvi izpodbijane sodbe, oziroma 3048 znakov nasproti 6069 znakom po tožnikovih navedbah. Seveda količinska primerjava besedil (matematična primerjava, kakor ji pravi tožnik), ni tista primerjava pri uporabi standarda sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom, ki jo ima v mislih 27. člen ZMed (že zato ne, ker je treba upoštevati četrti odstavek 26. člena ZMed). Je pa seveda jasno, da je primerjava toliko bližja čisto količinski primerjavi tekstov objave in popravka, kolikor daljše je obvestilo. In sporno obvestilo (dolgo 118 vrstic) je vsekakor bilo tako dolgo, da narekuje pravilna uporaba obravnavanega pravnega standarda sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom predvsem upoštevanje dejanske dolžine tega obvestila in zahtevanega tožnikovega popravka, torej predvsem "količinski" pristop.

Revizijski preskus uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi je pokazal, da je sodišče druge stopnje (in pred njim že sodišče prve stopnje)pravni standard sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom (27. člen ZMed) pravilno uporabilo. V preostalem obsegu gre za dejanska vprašanja, s katerimi se revizijsko sodišče ne more in ne sme ukvarjati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanska podlaga izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje se nanaša samo na ta razlog za urednikovo zavrnitev objave popravka (6. alineja 31. člena ZMed). Zato je povsem brezpredmetna revizijska navedba, da se glede izpolnjevanja ostalih pogojev za objavo popravka, v presojo katerih se pritožbeno sodišče sploh ni spustilo, tožeča stranka v celoti sklicuje na svoje navedbe iz pritožbe. Sicer pa "sklicevanja ne pritožbene navedbe" v reviziji ni mogoče upoštevati, ker revizija nikakor ne more biti "ponovitev pritožbe", ampak je samostojno (izredno) pravno sredstvo, ki mora biti samostojno obrazloženo. Kar zadeva končni očitek, da sta tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče napačno uporabila materialno pravo glede izdaje zamudne sodbe - in da je argumentacija pritožbenega sodišča, kako zamudne sodbe ni bilo treba izdati, zgrešena -, je seveda njegova utemeljenost po lastni revidentovi presoji odvisna od pravilnosti presoje, da "tožnik ni izpolnil pogoja sorazmernosti" (kakor pravi revizija). Pri odgovoru, ki ga je dalo revizijsko sodišče na to ključno vprašanje, je seveda jasno, da je neutemeljen tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava pri presoji materialnopravnih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.