Jedro

Zgolj sklicevanje na razrešitev in nemožnost sodelovanja na sejah sveta še ne pomeni verjetne izkazanosti hujših škodljivih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 9/2002-5 z dne 7.8.2002.

Obrazložitev

Senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je v smislu 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) predlagal, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, v katerem izpodbija sklep tožene stranke z dne 4.7.2002, s katerim ga je razrešila funkcije člana strokovnega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP), in namesto njega imenovala drugo osebo, zadrži izvajanje izpodbijanega sklepa tako, da se naloži ATVP, da do odločitve posluje s takšno sestavo strokovnega sveta, kakršna je bila pred izdajo izpodbijanega sklepa.

V razlogih zavrnilnega sklepa sodišče prve stopnje pojasnjuje pogoje, ki jih določa 2. odstavek 69. člena ZUS za izdajo ureditvene začasne odredbe. Sporno razmerje je nastalo s sklepom tožene stranke, ki je med drugim tožnika razrešila dolžnosti člana strokovnega sveta ATVP in namesto njega imenovala drugo osebo. Njegovo zatrjevanje, da z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nima več možnosti sodelovanja na sejah strokovnega sveta oziroma sklicevanje na posledice razrešitve dolžnosti člana tega sveta in imenovanje druge osebe, ne izkazuje verjetnosti hujših škodljivih posledic. Zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da ni pravilna ocena sodišča prve stopnje o tem, da v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni ponudil trditvene podlage in izkaza hujših škodljivih posledic, ki naj bi mu nastale z izpodbijanim sklepom tožene stranke. V tožbi je izrecno navedel, da se kršijo njegove pravice "na nepopravljiv način". Hujše škodljive posledice očitno izvirajo iz dejstva, da tudi v primeru uspeha njegove tožbe, ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Bil je imenovan s časovno omejenim mandatom 5 let. Brez takojšnjega pravnega varstva v obliki začasne odredbe,bo čakanje na meritorno odločitev izničilo smisel pravnega varstva v celoti, saj se mu s potekom časa skrajšuje možnost za izvrševanje funkcije. Ne drži, da se izguba možnosti udeležbe na sejah oziroma razrešitev dolžnosti, ne more kvalificirati kot hujša škodljiva posledica. Škodljivost posledic je treba ocenjevati celovito, upoštevaje težo posega in pomen, ki ga ima za tožnika poseg v njegovo pravico, in ne zgolj na podlagi izoliranega opazovanja posameznega upravičenja. Odvzem možnosti udeležbe na sejah in odločanja namreč v konkretnem primeru predstavlja prizadetost bistva tožnikovega pravnega položaja, ki ga kljub odpravi nezakonite odločbe, spričo poteka časa, morda sploh ne bo mogoče več popraviti. Zato je s sklicevanjem na odvzem možnosti udeležbe na sejah in možnosti odločanja v dani situaciji povsem zadostil zakonskemu standardu verjetno izkazanega nastanka hujših škodljivih posledic. Teža posega se kaže tudi v dejstvu, da je bil razrešen z odločbo brez vsake obrazložitve, na kar je v tožbi izrecno opozoril. S tem mu je bila kršena ena od temeljnih ustavno varovanih procesnih pravic, pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Izvrševanje tako pomanjkljive odločbe že samo po sebi verjetno kaže na možnost nastanka hujših škodljivih posledic, pa tudi širše glede na to, da strokovni svet ATVP, katerega član je bil, opravlja pomembno nadzorno funkcijo na trgu vrednostnih papirjev. Po ZTVP je član sveta lahko razrešen le iz taksativno določenih razlogov, da bi se zagotovila neodvisnost njegovega delovanja. Če je, ob taki jasni zakonski udreditvi, član sveta razrešen z odločbo brez obrazložitve, je tudi to okoliščina, ki dodatno utemeljuje možnost nastanka hujših škodljivih posledic. Pristajanje na tako ravnanje bi pomenilo uveljavitev možnosti, da bi bil lahko odstranjen katerikoli nosilec funkcije in prisiljen na čakanje, da bo sodišče v prihodnosti morda odpravilo nezakonitost. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega senata je pravilna ugotovitev senata prve stopnje, da tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, ki jih določa 2. odstavek 69. člena ZUS in na tej podlagi tudi odločitev o zavrnitvi zahteve. Pri ugotavljanju izpolnjenosti teh pogojev je sodišče, ki o zahtevi odloča, omejeno in vezano na tisto trditveno in dokazno podlago, ki jo tožnik navede v zahtevi in s katero utemeljuje možnost nastanka hujših škodljivih posledic, kar opravičuje izdajo začasne odredbe. Tudi po presoji pritožbenega senata, zgolj sklicevanje tožnika na razrešitev in nemožnost sodelovanja na sejah sveta še ne more pomeniti verjetne izkazanosti hujših škodljivih posledic.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori.

Začasna odredba kot preventivno in začasno varstvo v upravnem sporu, je vezana na vložitev tožbe. Vendar se sodišče, pri odločanju o zahtevi za njeno izdajo, ne more spuščati v presojo tožbenih trditev s katerimi tožnik utemeljuje tožbo in izpodbija akt tožene stranke. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik napada pomanjkljivosti izpodbijane odločbe tožene stranke, bodo stvar presoje pri meritornem odločanju v tem sporu in zato te presegajo okvir možne presoje v tem pritožbenem postopku.

Sicer pa mora tožnik že v zahtevi za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati vse pogoje za njeno izdajo in jih konkretno navajati ter utemeljiti tako, da je mogoča presoja do stopnje verjetnosti Zato svojih navedb ne more dopolnjevati in z njimi dokazovati dejanskega stanja šele v pritožbi, torej v postopku na drugi stopnji. Navajanje novih dejstev, ki se nanašajo na obstoj hujših škodljivih posledic, so novote, ki v pritožbi tudi sicer niso dovoljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 69. člena, v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.