Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2008 in 2009 predlagana začasna odredba ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožeča stranka s tožbo zahteva odpravo sklepa tožene stranke z dne 16.7.2008, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva z dne 30.5.2008 za sofinanciranje operacije .... Skupaj s tožbo je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), s katero naj sodišče toženi stranki prepove razpolagati s sredstvi na proračunski postavki ... do višine 3.451.882,30 EUR in s sredstvi na proračunski postavki ... do višine 609.155,70 EUR, do 90 dni po izdaji pravnomočne sodne odločbe.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode, ki bi ji bila lahko povzročena zaradi učinkov izpodbijanega sklepa. Kot konkretne škode ni mogoče upoštevati zneska, ki ga je tožeča stranka lahko pričakovala s prijavo na javni razpis. Zmotno je stališče tožeče stranke, da je z navedbo zneska v prijavi za razpis pridobila tudi pravico do tega zneska. Iz tožničinih navedb ne izhajata vrsta in višina škode, ki naj bi nastala, ker ji sredstva, ki so bila predmet razpisa, niso bila priznana. Sodišče prve stopnje tožnici še pojasnjuje, da s pavšalnimi navedbami o prerazporeditvi sredstev, ki so bila predmet razpisa, tudi ni izkazala, da bi tožena stranka v zvezi z nerazporejenimi sredstvi sploh sprožila postopke za njihovo prerazporeditev. To pa pomeni, da tožeča stranka tudi ni verjetno izkazala potrebe za izrek prepovedi razpolaganja s sredstvi, ki so ostala nerazporejena po razpisu.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je izkazala vse predpostavke za izdajo začasne odredbe: težko popravljivo škodo in neprizadetost javne koristi oziroma koristi nasprotnih strank. Sredstva javnega razpisa, ki niso bila v celoti porabljena in so ostala nerazporejena (4.807.103 EUR), bo tožena stranka v skladu z 2. odstavkom 16. člena Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2008 in 2009 prerazporedila na druge postavke, ali pa jih na podlagi Uredbe Sveta Evrope, št. 1083/2006, ne bo črpala iz kohezijskih skladov. Težko popravljiva škoda je izkazana predvsem s tem, ker tožeča stranka ne bo pridobila sredstev, s katerimi bi povečala svoje premoženje in predvsem zato, ker ne bo imela več na voljo primernega zemljišča in tudi ne sredstev za gradnjo .... Če bi sodišče izdalo začasno odredbo, ne bi bila prizadeta javna korist, saj je presežek sredstev ostal nerazporejen in zaradi prepovedi razpolaganja ne bi bile prizadete koristi drugih prijaviteljev, saj bodo tisti, ki so bili izbrani kot prejemniki, prejeli svoja sredstva. Ob presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, pa bi bilo treba zasledovati tudi ravnanje tožene stranke, ki je na podlagi listin, ki so bile priložene tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ravnala protizakonito in arbitrarno, saj je vlogo tožeče stranke zavrnila na podlagi neobstoječih razpisnih pogojev in iz pravnih razlogov, ki jih zakonodaja RS ne pozna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar delno iz drugih razlogov.

Po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 morajo obstajati tudi pogoji iz 2. odstavka istega člena, to pa je prvenstveno obstoj težko popravljive škode. Pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 predstavljajo nujen ukrep, s katerim sodišče, ob izpolnjenih zakonskih pogojih, (začasno) odloži izvršitev določenega upravnega akta oziroma na ustrezen način uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop, kar je vrhovno sodišče v svojih sklepih že večkrat poudarilo.

Iz citirane določbe 3. odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče izda začasno odredbo, če se taka začasna ureditev stanja izkaže za verjetno tudi ob odločitvi o tožbi in je potrebna. V obravnavanem primeru pa po presoji vrhovnega sodišča te potrebe ni. Na podlagi določbe 1. odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2008 in 2009 (ZIPRS0809; Uradni list RS, št. 58/08) se obveznosti na podlagi pravnomočnih sodnih in dokončnih upravnih odločb in poravnav plačujejo v breme sredstev neposrednega uporabnika, v katerega pristojnost spada zadeva, ki je predmet odločbe ali poravnave ali v breme neposrednega uporabnika, ki ima v ta namen v svojem finančnem načrtu zagotovljene pravice uporabe. Če je med izvajanjem proračuna izdana sodna ali upravna odločba oziroma sklenjena poravnava, ki nalaga plačilo obveznosti, za katere v proračunu niso zagotovljene pravice porabe, se za plačilo teh obveznosti lahko odpre nova proračunska vrstica, na katero se v skladu s predpisanimi postopki prerazporedijo pravice uporabe neposrednega uporabnika. Po presoji pritožbenega sodišča citirana določba zagotavlja varstvo tožnikovih pravic in pravnih koristi, ki jih s tožbo uveljavlja v tem upravnem sporu, če bo seveda tožnik s tožbo uspešen. Izdaja začasne odredbe v obliki (in iz razlogov), kot jo predlaga tožeča stranka, pa zato ni potrebna.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).