Jedro

Po ZPDZC-1 se za prostovoljsko delo šteje opravljanje dela v skladu ZProst (tretji odstavek 11. člena), slednji pa za prostovoljsko opredeljuje tisto delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase, opravlja v dobro drugih ali v splošno korist (prvi odstavek 5. člena). Za izjemo od dela na črno po ZPDZC-1 torej ni predpisano, da bi posameznik moral prostovoljsko delati v okviru kakšne prostovoljske organizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije 0610-3347/2019-1- 08-545-13 z dne 16. 9. 2019 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku prepovedal opravljanje dela frizerja in brivca na črno (1. točka izreka), pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve (2. točka izreka), tožnik povrnitve stroškov ni zahteval, stroški postopka, ki so nastali organu, pa bremenijo le-tega (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ opravljal nadzor dela na črno, o čemer je sestavil zapisnik, na katerega sicer ni bilo podanih pripomb, vendar ga tožnik vseeno ni želel podpisati. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik 1. 8. 2019 ob 17.30 uri na naslovu ... v Ljubljani opravljal delo striženja in britja, pri čemer ni bil vpisan oz. ni imel priglašenega dela po določilih Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) oz. drugih predpisih. Tožnik je pri tem pojasnil, da delo opravlja od 3. 10. 2018 in da s svojim delom brezplačno pomaga beguncem. Iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izhaja, da tožnik pri tem ni imel urejenega ustreznega zavarovanja za delo oz. ni imel sklenjenih zavarovanj v podatkovni zbirki tega organa. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnik ni imel vpisane dejavnosti v ustreznem registru oz. ni imel priglašenega dela, od 1. 4. 2019 dalje pa je bil zavarovan kot oseba, ki ji je država priznala status begunca in subsidiarno zaščito. Ob sklicevanju na 6. alinejo 3. člena ZDDZC-1 prvostopenjski organ sklene, da je šlo v zadevi za opravljanje dela na črno, kar je prepovedano.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, saj je pravilna in zakonita, ima oporo v podatkih spisa ter zakonskih določbah, pritožbeni organ pa se tudi strinja s prvostopenjskimi razlogi. Glede ugovora, da je tožnik v času nadzora sedel za mizo in kadil ter govoril po telefonu, dodaja, da iz zapisnika o nadzoru jasno izhaja, da je tožnik tedaj opravljal delo, po lastni izjavi celo od oktobra 2018 dalje, tožnik pa na zapisnik ni imel pripomb. Ugovori glede dela na festivalu A. so za zadevo nerelevantni. Nadalje pa drugostopenjski organ preveri ugovore glede morebitnih izjem, ki po zakonu ne štejejo za delo na črno, glede na to, da je tožnik ugovarjal, da je njegova brivnica humanitarna in karitativna ter da je šlo za prostovoljno dobrodelno delo. Za humanitarno oz. karitativno delo po prvem odstavku 11. člena ZPDZC-1 ne gre, ker tožnik ni delal za katero od organizacij s tovrstnim statusom, prav tako ne gre za humanitarno delo v smislu drugega odstavka cit. člena. Nadalje tudi ne gre za prostovoljno delo po tretjem odstavku cit. člena, saj striženja in britja ni mogoče uvrstiti v nobeno od področij iz Pravilnika o področjih prostovoljskega dela in vpisniku (v nadaljevanju Pravilnik). Prav tako pa ne gre za dobrodelno delo po četrtem odstavku cit. člena, ker tožnik ni zatrjeval, da bi bilo namenjeno tam opredeljenim kategorijam posameznikov (varovancem zavodov, učencem idr. v izobraževalnih zavodih, pacientom...). Tožnikovi ugovori glede prekrškovnega postopka so za konkretni primer nerelevantni, določil zakona, ki prepovedujejo delo na črno pa, kljub tožnikovemu trudu za vključitev v naše okolje in njegovega siceršnjega prispevka v družbi, ni mogoče spregledati.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločno in sodišču predlaga, naj jo odpravi. Najprej povzema tek prekrškovnega postopka, ki se je tudi vodil zoper njega, in odgovarja na navedbe prekrškovnega organa, ki jih je ta podal v zvezi s tožnikovo zahtevo za sodno varstvo. Nato pa navaja, da v času nadzora ni opravljal striženja oz. britja, temveč je sedel, kadil in telefoniral, uradna oseba pa je kot dokaz o opravljanju dejavnosti pokazala fotografijo z nekega drugega dogodka v preteklosti (festival A). Organu je pri tem pojasnil, da je njegova brivnica humanitarna in karitativna ter da striže dobrodelno in prostovoljsko. Opisuje tudi vzpostavitev svoje brivnice ter proces svojega vživljanja v slovensko družbo.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Pojasnjuje, da frizerske dejavnosti na terenu praviloma ni dovoljeno izvajati, saj gre za obrtno dejavnost, za katero je treba izpolnjevati tudi sanitarne idr. pogoje. Iz vsebine tožbe pri tem izhaja, da se tožnik zlasti ne strinja s plačilnim nalogom, ki mu je bil izdan v prekrškovnem postopku. Vendar pa izpodbijana odločba izhaja iz ločenega nadzornega postopka, z njo pa se je tožniku zgolj prepovedalo opravljanje dela na črno. Predmet postopka v tej zadevi nista bila tožnikova prekrškovna odgovornost niti naložitev globe za storjeni prekršek.

6. Tožnik je z naknadno pripravljalno vlogo predložil še sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1992/2019 z dne 15. 11. 2021, s katero je bil prekrškovni postopek zoper tožnika ustavljen, saj sporno striženje in britje po presoji prekrškovnega sodišča predstavljata prostovoljsko delo po prvem odstavku 5. člena Zakona o prostovoljstvu (v nadaljevanju ZProst), zato se ne šteje za delo na črno.

7. Toženki je bila tožnikova pripravljalna vloga vročena s pozivom za podajo morebitnega odgovora, vendar nanjo ni replicirala.

8. Tožba je utemeljena.

9. ZPDZC-1 v 3. členu prepoveduje delo na črno, nato pa v prvem odstavku 7. člena določa, da se ne glede na določbe 3. člena za delo na črno ne štejejo med drugim humanitarno delo, karitativno delo, delo za invalidske organizacije in prostovoljsko ter dobrodelno delo (4. alineja).

10. V zadevi je sporno, ali spadata striženje in britje, ki ju je tožnik izvajal 1. 8. 2019, pod prostovoljsko delo.

11. Toženka (v drugostopenjski odločbi) tozadevno citira tretji odstavek 11. člena ZPDZC-1, ki določa, da se za prostovoljsko delo šteje opravljanje dela v skladu z zakonom, ki ureja prostovoljstvo. Nadalje citira prvi dostavek 5. člena ZProst, po katerem je prostovoljsko delo tisto, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase, opravlja v dobro drugih ali v splošno korist. Nadalje toženka citira tudi 7. člen ZProst, ki ureja organizirano prostovoljstvo, in 23.a člen, ki ureja vrste prostovoljskega dela. Prav tako citira 4. člen Pravilnika, ki določa področja prostovoljskega dela iz drugega odstavka 23.a člena ZProst. Na tej podlagi zaključi, da tožnikovega striženja in britja ni mogoče uvrstiti v nobeno od področij iz Pravilnika.

12. Tožnik se temu protivi in ob sklicevanju na razloge sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1992/2019 z dne 15. 11. 2021 vztraja, da je šlo v njegovem primeru za prostovoljsko delo.

13. Po presoji sodišča razlogovanje toženke ni materialnopravno pravilno. Po ZPDZC-1 se, kot rečeno, za prostovoljsko delo šteje opravljanje dela v skladu ZProst (tretji odstavek 11. člena), slednji pa za prostovoljsko, kot rečeno, opredeljuje tisto delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi zase, opravlja v dobro drugih ali v splošno korist (prvi odstavek 5. člena). Za izjemo od dela na črno po ZPDZC-1 torej _ni predpisano_, da bi posameznik moral prostovoljsko delati _v okviru kakšne prostovoljske organizacije_.

14. Organizirano prostovoljstvo je namreč po prvem odstavku 7. člena ZProst prostovoljsko delo, ki se skladno z določbami tega zakona opravlja v okviru prostovoljskih organizacij. Pri tem organizirano prostovoljstvo, _za razliko od ostalega prostovoljskega dela_, pomeni samo tisto prostovoljsko delo, ki ga prostovoljka ali prostovoljec opravlja na organiziran način, v okviru nepridobitnih pravnih oseb zasebnega prava, ki so priglašene v vpisnik prostovoljskih organizacij.1

15. Pravilnik pa v 4. členu, na katerega se sklicuje toženka, opredeljuje področja prostovoljskega dela iz drugega odstavka 23.a člena ZProst, torej se nanaša na pogoje _organiziranega prostovoljskega dela_.

16. Glede na navedeno, je po presoji sodišča toženka nepravilno uporabila materialno pravo, saj je zaključek, da tožnik ni opravljal prostovoljskega dela, izvedla iz pogojev za opravljanje dela v prostovoljskih organizacijah, ne pa iz opredelitve prostovoljskega dela iz prvega odstavka 5. člena ZProst, posledično pa tudi dejansko stanje ni bilo ugotavlja v tej smeri. Za sodno presojo je pri tem povedno tudi, da se toženka, kljub pozivu, ni opredelila do tožnikove pripravljalne vloge in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1992/2019 z dne 15. 11. 2021, tako da so tožnikove navedbe v tej zvezi ostale neprerekane.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS‑1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

18. Tožnik povrnitve stroškov upravnega spora ni zahteval. 19. Sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Predlog zakona o prostovoljstvu z dne 28. 10. 2010, EVA: 2009-3111-0033, str. 47.