Jedro

Tožba je bila pravilno vročena. Šlo je namreč za nasprotno tožbo, to je tožbo, vloženo v okviru pravde, ki je že tekla. V tej pravdi je nasprotna stranka že imela pooblaščenca, predmet nasprotne tožbe pa je po vsebini predhodno vprašanje v zadevi po tožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno vročilo tožbo in poziv na odgovor pooblaščencu

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana odločba v točki I spremeni, tako da pravilno glasi: "Ugotovi se, da je sklep št. 1 Upravnega odbora tožene stranke, sprejet na 14. redni seji 6.3.2012, neveljaven.

Ugotovi se, da je Sporazum o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršilnega direktorja družbe H. d.d., sklenjen dne 7.3.2012, ničen."

II. Izpodbijana sodba se v točki II (s katero je bilo ugodeno podrejenemu zahtevku) razveljavi.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (točka III) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 5.582,04 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju tožečo stranko po tožbi (in toženo po nasprotni tožbi) imenovalo tožnika, nasprotno stranko pa toženca.

2. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru v postopku po nasprotni tožbi glede primarnega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti sklepa št. 1 upravnega odbora tožene stranke, sprejetega na 14. redni seji 6.3.2012 (v nadaljevanju: Sklep UO) in ničnosti Sporazuma o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije glavnega izvršnega direktorja družbe H. d.d., sklenjenega dne 7.3.2012 (v nadaljevanju: Sporazum) izdalo zavrnilno zamudno sodbo, glede podrejenega zahtevka na razveljavitev Sklepa UO in Sporazuma pa zamudno sodbo, s katero je podrejenemu zahtevku ugodilo. Zahtevek po tožbi na plačilo 185.249,10 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je zavrnilo (ker temelji na razveljavljenih Sklepu UO in Sporazumu).

3. Zoper odločbo se pritožujeta obe stranki.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper zamudno sodbo in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Glede zamudne sodbe meni, da je bila nasprotna tožba napačno vročena pooblaščencu, saj ne gre za isti postopek, tožba mora biti zato vročena stranki neposredno. Pooblaščenec v postopku po nasprotni tožbi ni imel pooblastila. Poleg tega je tožeča stranka kasneje imenovala drugega pooblaščenca in ne pooblaščenca, ki jo je zastopal ob vložitvi tožbe. Odločitev je tudi materialnopravno napačna, saj nasprotna tožba ni bila vložena v okviru enoletnega prekluzivnega roka (izpodbijana akta sta bila sprejeta 6.3.2012 in 7.3.2012, nasprotna tožba pa je na pristojno sodišče prispela 14.12.2015). Z določbama 23. in 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) namreč niso varovani roki za vložitev tožbe. Sodišče bi ob razpisu naroka za 2.4.2014 moralo ugotavljati ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe in pozvati toženo stranko na odpravo nesklepčnosti. Ker je kljub temu izvedlo narok in opravljajo določena procesna dejanja ter omogočilo toženi stranki ustrezno dopolnitev tožbe, je tudi tožnik v svojih nadaljnjih vlogah dopolnil svoje navedbe. Pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili podani. V nadaljevanju tožeča stranka podaja vsebinske ugovore glede ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s poslovanjem z družbo F. d.d. In M. d.d. V zvezi s tem sodišču očita tudi napačno uporabo materialnega prava. Povzema veljavne predpise glede pristojnosti izvršnega direktorja in upravnega odbora. Če je že nastala škoda, je odgovornost treba primarno iskati na strani dajalca navodil. Tožena stranka ni izkazala, da je bil prav tožnik tistih, ki je kršil svoje dolžnosti. V nadaljevanju pritožnik podaja svoja pravna stališča glede nalogov za vpis K. in glede zmote. Meni, da člani UP ob glasovanju niso bili v bistveni zmoti. Sodišče se ne opredeli do dejstva, da je po prevzemu zadeve tožeča stranka na nasprotno tožbo znotraj roka iz previdnosti ponovno podala odgovor na tožbo.

5. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Glede prekluzije se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 183/2013. 6. Tožena stranka se pritožuje zoper zavrnitev primarnega zahtevka po nasprotni tožbi. Čeprav tožena stranka v primarnem zahtevku ni določno navedla, da uveljavlja ničnost sklepa, primarni tožbeni zahtevek ni nesklepčen. Neveljavnost namreč vsebuje tudi pojem ničnosti, tožena stranka je postavila ugotovitveni zahtevek, ki predpostavlja ničnost. Poleg tega na ničnost sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Če pa je primarni zahtevek nesklepčen, bi moralo sodišče toženi postaviti rok za popravo tožbe. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8. V predmetni zadevi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožba je bila pravilno vročena. Šlo je namreč za nasprotno tožbo, to je tožbo, vloženo v okviru pravde, ki je že tekla. V tej pravdi je nasprotna stranka že imela pooblaščenca, predmet nasprotne tožbe pa je po vsebini predhodno vprašanje v zadevi po tožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno vročilo tožbo in poziv na odgovor pooblaščencu1. Pooblaščenec je nasprotno tožbo prejel 17.1.2010. Ker je bil odgovor na nasprotno tožbo vložen šele 24.3.2014, sta izpolnjena pogoja iz uvodnega stavka 318. člena ZPP (da stranka v postavljenem roku ni odgovorila na tožbo) in iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Prav tako ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne bi mogla razpolagati, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek pa niso v nasprotju s predlaganimi dokazi.

9. Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek zavrnilo, ker naj ne bi bil dovolj določen. Če zahtevek ni določen, je potrebno postopati po 108. členu ZPP, saj tožba brez določenega zahtevka ni popolna. Kršitev, ker sodišče ni postopalo po 108. členu ZPP, pa vseeno ni podana, saj zahtevek ni bil nedoločen. Drži sicer, da neveljavnost pravnega posla vsebuje tako ničnost kot izpodbojnost. Med obema primeroma neveljavnosti pa je pomembna razlika: pravni posel je ničen ne glede na sodno odločbo, zahtevek je zato le ugotovitveni. Izpodbojen posel pa preneha veljati šele na podlagi intervencije sodišča in zahteva oblikovalni zahtevek. Tožeča stranka je kot primarni zahtevek postavila ugotovitveni (da se ugotovi neveljavnost Sklepa UO in ničnost Sporazuma, sklenjenega na podlagi Sklepa UO), podrejeno pa oblikovalnega na razveljavitev obeh aktov. Nobenega dvoma torej ne more biti, da se je primarni zahtevek nanašal na ničnost. Sodna praksa je doslej zahtevke na neveljavnost nekega pravnega posla dopuščala2. Dodati je še, da je tožena stranka v nasprotni tožbi pod naslovom "Glede ničnosti" zatrjevala, da je v postopku sprejemanja spornega Sklepa UO, ki se nanaša na člana organa vodenja, sodeloval tudi ta član, kar je v nasprotju z določbo petega odstavka 257. člena ZGD-1. Sklep torej niti ni bil veljavno sprejet. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka uveljavljala ničnost (in ne neveljavnost) Sporazuma o predčasnem prenehanju mandata za opravljanje funkcije izvršnega direktorja družbe, na podlagi katerega je bilo dogovorjeno izplačilo, ki ga tožnik uveljavlja po tožbi. Ker ničnost ne zahteva intervencije sodišča, vprašanje, ali je bil zahtevek glede Sklepa UO pravilno oblikovan, niti ni odločilno pri ugoditvi zahtevku na ničnost Sporazuma. Dejstva, ki jih je tožena stranka v nasprotni tožbi navedla, so: pri sprejemanju sklepa, ki se je nanašal nanj, je sodeloval tudi tožnik, s Sporazumom, sklenjenim na podlagi Sklepa UO, si je pritožnik zagotovil odpravnino v višini 15 zadnjih plač, pri čemer so po kolektivni pogodbi predvidene 3 plače, povprečna izplačana odpravnina ob upokojitvah pri tožeči stranki pa je bila 15 x nižja, tako visoka odpravnina pa je bila dogovorjena kljub temu, da je bila tožena stranka v obdobju sklenitve Sporazuma v finančnih težavah. Vsa ta dejstva utemeljujejo dejansko ugotovitev, da Sklep UO ni bil veljavno sprejet (kar pomeni, da je neveljaven, oziroma ničen) in pravni zaključek, da je Sporazum ničen (ker je v nasprotju z moralo in ker temelji na neveljavnem Sklepu UO). Tožba je bila torej sklepčna, kar pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev v točki I spremenilo, tako da je primarnemu zahtevku ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP). Ker je tožena stranka uspela že s primarnim zahtevkom, ni bilo pogojev za odločanje o podrejenem zahtevku, zato je pritožbeno sodišče sodbo v točki II razveljavilo.

11. Ker podrejeni zahtevek ni več predmet odločanja, je neutemeljena tudi pritožba tožeče stranke v delu, v katerem napada odločitev o utemeljenosti podrejenega zahtevka. V delu, v katerem napada dejanske ugotovitve, pa pritožba na podlagi določbe drugega odstavka 338. člena ZPP ni dovoljena.

12. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka po tožbi na plačilo 185.249,10 EUR zavrnilo, ker je razveljavilo Sklep UO in Sporazum, na podlagi katerih je tožnik plačilo vtoževal. Pritožbeno sodišče je sodbo sicer spremenilo tako, da je ugotovilo neveljavnost oziroma ničnost obeh aktov, vendar to ne spremeni odločilne ugotovitve, da niti Sklep UO niti Sporazum nista več veljavna, zato tožnik na njuni podlagi nima več pravice zahtevati odpravnine.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega povedanega (točka 8 in 11 te obrazložitve) pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. V pritožbenem postopku je uspela le tožena stranka, zato ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 5.582,04 EUR (taksa za pritožbo, nagrada za en postopek na drugi stopnji, povečana za materialne stroške in DDV).

1 Primerjaj tudi Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str.177. 2 Na primer odločbe VS RS II Ips 413/2003, II Ips 861/2009 in III Ips 121/2014.