Jedro

Določba prvega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih j kogentne narave, zato pogodbeni stranki ne moreta določiti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v kraju izpolnitve plačajo banke za hranilne vloge na vpogled. Dogovor o višjih obrestih ni veljaven (četrti odstavek 399. člena ZOR). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je le to ocenilo, da gre v obravnavanem primeru sklenitve kupoprodajne pogodbe za stanovanji za navidezno pogodbo. Že iz razlogov v sodbi sodišča prve stopnje je razvidno, da sta obe pravdni stranki izpovedali, da dejansko ni šlo za nakup oziroma prodajo stanovanj, temveč za posojilo tožnika toženki. Tako je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki veljavno sklenili posojilno pogodbo. Prav tako pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ne more slediti trditvam tožeče stranke, da je šlo za fiduciaren pravni posel.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper sklep o zaznambi spora se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za zaznambo spora zavrne. Zaznamba spora se izbriše. Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo se zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju pri vl. št. E 9 k.o. R... odredilo zaznamb spora glede stanovanj pod B IV in B VI v stanovanjskem bloku AIV - J 7, v Kranju, Š...va 25 na parc. št. 223/2. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka v petnajstih dneh plačati tožniku 7.276.450,00 SIT z obrestmi, ki tečejo za obdobje od 16.1.1997 do 15.4.1997 po obrestni meri, kot so jo priznavale banke v kraju izpolnitve za hranilne vloge na vpogled, od 16.4.1997 dalje do plačila pa z obrestmi po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti, vse pod izvršbo. V 2. točki izreka je odločilo, da se toženka vseh svojih obveznosti, navedenih pod 1., 2. in 3. točko tožbenega zahtevka lahko reši tako, da tožniku plača znesek 100.000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke, veljavnem na dan plačila, s čemer je prosta tudi obveznosti pod točko 5 tožbenega zahtevka. V 3. točki izreka je nato odločilo, da se, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, zavrne. Toženki pa je v 4. točki izreka naložilo, da mora v petnajstih dneh tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 149.678,00 SIT, v primeru plačilne zamude pa plačati od navedenega zneska še zakonite zamudne obresti od dneva izdaje sodbe do plačila. Proti sklepu o zaznambi spora se je pritožila tožena stranka in v pritožbi navedla, da se s sklepom ne strinja, ker je bila zavedena. Proti sodbi pa sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v delu, s katerim je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek, torej v točki 3 izreka sodbe, v posledici tega pa tudi glede sklepa o pravdnih stroških nad prisojenim zneskom (točka 4 izreka). Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 353. členu. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, vključno z vsemi pravdnimi stroški. V pritožbi navaja, da je tožbeni izrek nedoločen v delu, kjer sodišče ni povedalo, kje je izpolnitveni kraj in tudi kolikšna je obrestna mera in v tem vidi kršitev postopka. Bolj pa jo moti togo sklicevanje na prvi odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v tem pa vidi pritožnik nepravilno uporabo materialnega prava, kajti današnje vztrajanje pri takšnem, dejansko negativnem plačilu za uporabo tujega denarja, pomeni kršitev načel obligacijskega prava. Zaradi tega so že v stari državi sodišča dajala varstvo pogodbenim obrestim do meje oderuških obresti. Še hujšo kršitev materialnega prava pa vidi pritožnik v zavrnitvi tožbenega zahtevka za izpolnitev fiduciarnega pravnega posla za toženkini stanovanji in za njuno izročitev. To pojasnjuje s tem, da je sodišče napačno ugotovilo, da toženka tožniku za dobljeno posojilo jamči s svojo nepremičnino, pri čemer pa ni jasno, ali sodišče meni, da gre za zastavno pravico ali za kaj drugega, v nadaljevanju pa sodišče trdi, da je v primeru, ki se imenuje "fiducia cum creditore contracta" ustanovljena varščina namesto zastavne pravice, končno pa prihaja v nasprotje s prejšnjo ugotovitvijo, ko zatrdi, da iz izpovedi strank ne izhaja, da bi šlo za takšen dogovor. Obrazložitev je po mnenju pritožnika v tem delu nejasna, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in gre za bistveno kršitev postopka. Poleg tega pritožnik navaja, da se je sodišče postavilo na ozko stališče, da fiduciarnih pogodb naša zakonodaja ne pozna in pri nas niso pravno priznane. Obligacijsko pravo je namreč dispozitivne narave, zato smejo udeleženci v obligacijskih razmerjih ustanoviti kakršnekoli medsebojne obveznosti, razen če bi bile te v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. V konkretnem primeru sta bila sklenjena dva posla: posojilna pogodba, ki jo sodišče pravilno šteje za veljavno, in fiduciarni posel, katerega del je tudi prodajna pogodba za stanovanji. Toženka se je tožniku povsem resno (nič navidezno) s prodajno pogodbo zavezala prenesti (ne pa prodati) svoji stanovanji v last in mu jih v določenem roku izročiti, vse pa ob nadaljnem veljavnem ustnem dogovoru, da ju bo po svoji izbiri bodisi zadržal do plačila svoje terjatve bodisi v svojem imenu in za njen račun prodal ter se iz kupnine poplačal, presežek nad tem pa toženki izročil. Fiduciarni posel, kot je bil sklenjen med strankama ne nasprotuje niti prisilnim predpisom niti morali in z njim nista stranki obšli nobene prepovedi niti se nista izognili plačilu kakšne javne obveznosti. Ognili sta se zgolj nekoliko bolj nepraktičnim in predvsem dolgotrajnim postopkom s postopkom za ustanovitev in uveljavitev hipoteke, kar pa ni nedopustno. Tožena stranka pa sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da kupoprodajna pogodba z dne 15.1.1997 ne odraža resnične volje strank, ker je bila podpisana v zmoti. Denar, ki ga je tožnik preko agencije A d.o.o. posodil, je šel po prejšnjem dogovoru z g. B. S. v roke M. B. iz Kranja, ki v tistem trenutku ni imel svoje garancije in jo je prosil za pomoč. Ker je gospoda B. poznala kot zanesljivega človeka, mu je bila pripravljena pomagati in dati garancijo zanj, on pa bi v najkrajšem času priskrbel svojo garancijo in bi potem takoj prenesli breme z njene na njegovo hipoteko. Ves denar je šel preko agencije v roke B., ves čas pa je bilo govora o posojilni pogodbi, nikdar se ni govorilo o dejanski kupoprodajni pogodbi. Od posojenega denarja sama ni dobila niti tolarja, vskočila je le kot začasna pomoč B.. Na koncu pritožnica tud naproša sodišče, da jo oprosti plačila sodnih taks, ker je brez službe že šest let, nima pa niti soproga niti kogarkoli drugega, ki bi ji pomagal pri preživetju. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev. Pritožba tožene stranke zoper sklep o zaznambi spora je utemeljena, nista pa utemeljeni pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo. Glede pritožbe tožene stranke zoper sklep o zaznambi spora: Zakon o zemljiški knjigi (ZZK) v 1. odstavku 44. člena določa, da se zaznamba spora dovoli, če teče sodni postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini. Sodišče prve stopnje je predlogu za zaznambo spora ugodilo z obrazložitvijo, da se tožbeni zahtevek tožnika nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na dveh stanovanjih, vpisanih pri vl. št. E 9 k.o. R.... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Podlaga za dovolitev zaznambe spora namreč ne more biti dajatvena tožba, s katero tožnik od sodišča zahteva, da toženi stranki na podlagi zavezovalnega pravnega posla naloži, da poda ustrezno izjavo volje, katere vsebina je dovolitev vknjižbe pridobitve stvarne pravice v korist tožeče stranke. Ravno za takšen primer pa gre v konkretni zadevi. V pravdi, začeti na podlagi dajatvene tožbe s prej navedenim zahtevkom, namreč sodišče ne odloča pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice, temveč izpolnitvi obveznosti opraviti razpolagalni posel, ki je (šele) pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja stvarne pravice na nepremičnini. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo - 44. člen ZZK, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za zaznambo spora zavrnilo. Takšna odločitev pritožbenega sodišča je rezultat preizkusa sklepa sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (to je glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77), katerega mora pritožbeno sodišče opraviti na podlagi določbe drugega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ki se smiselno uporablja tudi v postopku za vpis v zemljiško knjigo na podlagi določbe 63. člena ZZK in 37.člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Ker pa je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo, je na podlagi določbe 3. točke 95. člena ZZK hkrati odločilo tudi o izbrisu zaznambe spora. Glede pritožbe tožeče stranke zoper sodbo: Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je tožbeni izrek (pravilno: izrek sodbe) nedoločen v delu, kjer sodišče ni povedalo, kje je izpolnitveni kraj in kolikšna je obrestna mera. Tako kraj izpolnitve, kot višina obrestne mere sta določljiva, čeprav nista natančno določena. Izrek sodbe tako ni nedoločen in tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki jo smiselno uveljavlja pritožnik. Prav tako ne gre za napačno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje, ko le to ni dalo pravnega varstva višjim obrestim od teh, ki jih določa prvi odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). To določilo je namreč kogentne narave in zato pogodbeni stranki ne moreta določiti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v kraju izpolnitve plačajo banke za hranilne vloge na vpogled. Dogovor o višjih obrestih ni veljaven (4. odstavek 399. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je le to ocenilo, da gre v obravnavanem primeru sklenitve kupoprodajne pogodbe za stanovanji za navidezno pogodbo. Že iz razlogov v sodbi sodišča prve stopnje je razvidno, da sta obe pravdni stranki izpovedali, da dejansko ni šlo za nakup oziroma prodajo stanovanj, temveč za posojilo tožnika toženki. Tako je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki veljavno sklenili posojilno pogodbo. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ne more slediti trditvam tožeče stranke, da je šlo za fiduciaren pravni posel. Sodišče prve stopnje je res zapisalo tudi stavek, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo s tem, da toženka za plačilo dolga jamči s svojo nepremičnino, vendar pa v tem primeru ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je v nadaljevanju obrazložitve sodbe pojasnjeno in jasno razvidno, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen fiduciaren posel. Fiduciaren posel oziroma prenos lastninske pravice v zavarovanje (ki ustreza rimskopravni fiducii cum creditore contracta) je pravno zapletena in sestavljena konstrukcija, ki zahteva zelo natančno pravno oblikovanje razmerja. Dajalec zavarovanja na prejemnika zavarovanja prenese lastninsko pravico na stvari, ki služi kot zavarovanje. Stvar ostane še v naprej v posesti dajalca zavarovanja. Hkrati pa se stranki dogovorita, da bo prejemnik zavarovanja povratno prenesel lastninsko pravico, če bo dajalec izpolnil zavarovano terjatev. Drugače pa lahko prejemnik uveljavlja svojo lastninsko pravico, vzame stvar v svojo posest, z njo razpolaga (jo proda) in se iz izkupička poplača. Ker prejemnik nastopa kot lastnik stvari, za izvedbo poplačila ne potrebuje posebnega pravnega naslova, kot velja za poplačilo po pravilih o zastavni pravici. Po mnenju pritožbenega sodišča fiduciarni posli glede na dispozitivno naravo obligacijskega prava načeloma sicer niso prepovedani, vendar pa ne smejo biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. V obravnavanem primeru je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi pravdni stranki sklenili takšen fiduciaren posel. Iz predložene kupoprodajne pogodbe za stanovanji namreč ni razvidno, da bi bilo med pravdnima strankama ustanovljeno kakršnokoli zavarovanje. Zato se pritožbeno sodišče ne bo spustilo v presojo o tem, ali bi bil takšen fiduciaren posel, kot ga pritožnik opisuje v pritožbi (pri čemer pa takšne pritožbene navedbe nimajo opore v izvedenih dokazih), dovoljen ali ne, čeprav ni odveč pritožnika opozoriti na določilo člena 69 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki govori o prepovedi t.im. lex comissoria. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je torej v celoti neutemeljena. Prav tako pa je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper sodbo. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik denar posodil toženki in ne komu tretjemu in da za odločitev v tej zadevi ni relevantno, komu je potem toženka izročila posojeni denar. Pri tem ni odveč omeniti, da pravilnost takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje potrjuje tudi dejstvo, da je tekom postopka na prvi stopnji toženka trdila, da je denar prejel Brane Weisseissen, sedaj v pritožbi pa trdi, da je denar prejela oseba z imenom M. B.. Pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati toženkine "zmote", ki naj bi bila v tem, da je želela pomagati prijatelju, saj takšen dogovor med njo in neko tretjo osebo ne more imeti vpliva na to, da je toženka tista, ki mora vrniti prejeto posojilo. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora na podlagi določbe drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi stroške v zvezi s pritožbo, odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe, prav tako pa stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve in teh stroškov torej ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu določbe člena 155 ZPP/77. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških sprejelo na podlagi določil člena 166/1 v zvezi s členom 154/1 ZPP/77. O predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks pa bo v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZPP/99 odločilo sodišče prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.