Jedro

Premoženje bivših obrtnih zadrug je premoženje v družbeni lastnini in ne v zadružni lastnini v smislu znanih lastnikov. Zato je zadruga, ki ima v svojem premoženju nacionalizirano premoženje, denacionalizacijski zavezanec za vrnitev nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z delno odločbo Upravne enote z dne 13.7.1995 je odločeno, da se poslovni prostor v izmeri 52 m2 s posebnim vhodom v zgradbi vl.št. 2375 s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem parc.št. 1698 iste k.o. vrne v last in posest denacionalizacijskim upravičenkam: F.K. do 5/8, Z.Ž. do 3/16 in L.Š. do 3/16. Tožeči stranki kot zavezanki je naloženo, da navedeni poslovni prostor izroči v last in posest upravičenkam v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe.

Z izpodbijano določbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožeča stranka obravnavani poslovni prostor sicer pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe v letu 1984, vendar so po ustavi iz leta 1974 lastninsko pravico na nepremičninah lahko imele le fizične osebe in civilnopravne osebe. Zadruge so bile družbenopravne osebe in premoženje, ki so ga ustvarile s svojim poslovanjem je bilo družbeno premoženje v uporabi zadruge in ne v lasti posameznih zadružnikov. Po določbi 1. odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92) je premoženje obstoječih zadrug sicer postalo zadružno premoženje s tem, da zakon izrecno določa, da prehod premoženja iz družbene lastnine v last zadruge ne posega v pravice prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov po predpisih o denacionalizaciji (3. odstavek 74. člena) in to premoženje se tudi ne more razdeliti med zadružnike (4. odstavek 74. člena). Upoštevajoč statusno organiziranost zadruge na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji, je bil obravnavani poslovni prostor družbena lastnina v uporabi zadruge, zato je tožeča stranka denacionalizacijski zavezanec.

Tožeča stranka v obsežni tožbi navaja, da je prvič v sporni zadevi bilo odločeno z odločbo z dne 3.12.1993 in sicer tako, da se nepremičnina vrne v last in ne tudi v posest. V tistem postopku je tožena stranka v odločbi z dne 2.6.1994 zavzela stališče, da nepremičnin, ki niso v družbeni lastnini ni mogoče vračati v naravi. V sedaj sporni odločbi je zavzela novo nerazumljivo stališče, ki je tudi v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije in to zlasti z odločbo z dne 20.4.1995 (Uradni list RS, št. 24/95), v kateri je ustavno sodišče zavzelo stališče, da so zavezanci v denacionalizacijskem postopku zgolj družbenopravne osebe oziroma subjekti, ki razpolagajo z družbenimi sredstvi s tem, da obstajajo razlike med pravnimi subjekti, ki so v izključni družbeni lastnini in tistimi v mešani lastnini. Po stališču v cit. ustavni odločbi "breme popravljanja krivic naj nosi lastnina, ki nima znanega titularja in država, ne pa fizične osebe in take pravne osebe, v katerih je že udeležen zasebni kapital in ki so z veljavnimi pravnimi posli v dobri veri pridobile določene premoženjske pravice na premoženju, ki je prešlo v družbeno last z nacionalizacijo". Kljub predpisom, ki so opredeljevali zadružno lastnino kot družbeno lastnino, tožeča stranka v svojih sredstvih ni imela družbene lastnine in ji je tako storjena krivica, kot vsem sorodnim obrtnim zadrugam. Pravna prednica tožeče stranke Obrtna zadruga P. je bila ustanovljena izključno s sredstvi takratnih obrtnikov - torej z zasebnim kapitalom. V smislu popravljanja krivic s kvalifikacijo družbene lastnine, je bil sprejet "Markovičev zakon o zadrugah", ki je celotno lastnino zadrug v takratni Jugoslaviji prvič opredelil kot zadružno lastnino. Ta zakon je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o zadrugah Republike Slovenije, ki je nadaljeval kontinuiteto zadružne lastnine iz omenjenega zveznega zakona. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata, da je glede enakih tožbenih trditev tožeče stranke sodišče že zavzelo stališče v sodbi z dne 10.11.1994, katero sta pri odločitvi upoštevala oba upravna organa. Predlagata, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožeča stranka denacionalizacijski zavezanec za vrnitev sporne nepremičnine v last in posest. Zavezanec za vrnitev stvari je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) vrnejo upravičencem (51. člen). Ni sporno dejstvo, da se obravnavani poslovni prostor nahaja v premoženju tožeče stranke. Vendar tožeča stranka meni, da ni zavezanka, ker je njena pravna prednica bila ustanovljena izključno z zasebnim kapitalom in tako njeno premoženje ni v družbeni lastnini. Toda za takšno stališče ni pravne podlage. Po neizpodbijanih ugotovitvah obeh organov je tožeča stranka obravnavani poslovni prostor pridobila s pravnim poslom v letu 1984, torej v času veljavnosti ustave iz leta 1974, ko so lastninsko pravico na nepremičninah lahko imele le fizične in civilnopravne osebe, medtem ko so zadruge bile družbenopravne osebe, s poslovanjem pridobljeno premoženje pa je bilo v družbeni lastnini v uporabi zadruge in ne v zadružni lastnini v smislu znanih lastnikov, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Zadružna lastnina je bila uvedena šele z Ustavnim amandmajem XIX (Uradni list SFRJ, št. 70/88). Z zveznim zakonom o zadrugah (Uradni list SFRJ, št. 3/90), na katerega se sklicuje tožeča stranka, je bilo res določeno, da postanejo sredstva obstoječih zadrug zadružna lastnina, vendar tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi svojo organiziranost uskladila s tem zakonom. Poleg tega se navedeni zakon v Republiki Sloveniji od 4.10.1990 dalje ni več uporabljal (14. točka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 37/90). Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na citirani zvezni zakon. Tožena stranka torej pravilno ugotavlja, da sporni poslovni prostor spada v družbeno lastnino, saj tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je organiziranost zadruge v sedanji obliki vpisana v sodni register 4.12.1992, torej po uveljavitvi Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92). Navedeni zakon pa izrecno določa, da prehod premoženja obstoječih zadrug iz družbene lastnine v last zadruge ne posega v pravice prejšnjih lastnikov in njihovih pravnih naslednikov po ZDen in to premoženje denacionalizacijskih upravičencev zadruge vodijo in izkazujejo ločeno od drugega svojega premoženja (4. odstavek 74. in 75. člen cit. zakona). Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi denacionalizacijski zavezanec.

V zvezi s tem se tožeča stranka tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/95, izdano v zvezi s 4. odstavkom 16. člena ZDen, ki se nanaša na vloženi zasebni kapital v podjetja in tako nastalo mešano lastnino po Zakonu o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/80, 40/89, 46/90 in 61/90) in ne na premoženje bivših zadrug, katero je zakonodaja posebej urejala. Prav tako je neutemeljen oziroma nerazumljiv očitek o spremenjenem stališču tožene stranke "da nepremičnin, ki niso v družbeni lastnini ni mogoče vračati v naravi", saj je v obravnavani zadevi tožeči stranki naložena vrnitev spornih prostorov v naravi zato, ker je ugotovljeno, da gre za sredstva v družbeni lastnini.

Smiselno uveljavljeni tožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.